nedelja, 04. december 2016

Kamnati vrh

Nekatere poti najdeš povsem slučajno. Toda časa, da bi jih res spoznal, zmanjka. Zasidrajo se ti v misli, ne pozabiš jih. Čakaš, kdaj bo spet priložnost, da dokončaš zgodbo. Včasih pride prej, drugič kasneje. Toda pride. Zanesljivo. Če ne v tem življenju, pa naslednjem. In tedaj preseneti, zasije, razveseli. 
Presenečenje
Tako je bilo tudi tokrat. Tista skrita pot, ki se tako čudovito v ključih vzpenja iznad Korenskega sedla proti Jerebikovcu, ima zgolj majhno zanko. Treba je ujeti začetek. Pa saj niti ni težko, ko obideš, ali preskočiš, kakor je komu ljubo, bodečo žico. In potem približno veš kako in kaj ter imaš predvsem oči odprte. 
Jerebike
Sedaj je samo čas tisti, ki kroji prijetno hojo, prav nič pretirano naporno, ravno takšno, da mirno dihaš. Utrip se pospeši šele takrat, ko stopiš na cesto, ki pride od nekod in gre tja, drugam. Kajti s te terase sredi hriba se vidi Jalovec. In vsi njegovi sosedje, tako levo kot desno. Če imaš seveda srečo in je dan pravi. 
Srečanje

Potem pa znova zagrizeš, tja gor, v gozd, sledeč stezi, za katero ne veš, ali je, ali je ni. Saj veliko ni zgrešiti, Jerebikovec s svojim suhim macesnom je tik pred nosom. Pa se z njega ne vidi prav veliko. Zato se splača pogledati naprej. Do planine Rekaršice in Kamnatega vrha nad njo. 

Rekaršica
Je pot prijetna in prav nič naporna. Razgovori, ki se ob tem zaiskrijo kar sami, so seveda samo prijetna začimba doživetja. In točka, kjer zaviješ naokrog. Proti Strmecu, Kranjska gora mu danes pravijo v nekem tujem jeziku. Do katerega prideš po zavitih cestah, slediš pravim oznakam, drugače hitro zaideš tja, kjer ni prav. 
Kamnati vrh
In potem obstaneš odprtih ust, ob raztresenih hišah, samotni cerkvici, s pogledom na Dobrač tam preko široke doline, vdihuješ zrak, ne moreš verjeti. Tu ni kar tako, tu je še tisti pravi, domači. Ki tudi v pozni jeseni, že bolj na pragu mrzle zime, diši po senu. Kot bi moral povsod, če bi bilo le prav.
Strmec in Tromeja

Ni komentarjev:

Objavite komentar