Mesečev zaliv

Svoj avto in dom smo premikali po parkirišču in iskali mesto, ki se nam bo zdelo najbolj varno. Tovornjakarji, ki so postopali okoli svojih vozil, niso delovali prav nič zanesljivo. Zapuščeni avtomobili s praznimi gumami in razbitimi šipami prav tako ne. Le kaj se je zgodilo s tem mestom, smo se spraševali med preštevanjem korakov proti morju. 

Punta

Za ladjedelnico smo izginili v ozke ulice starega dela mesta. Objela nas je tišina, nežno porivala proti punti, svetilniku, ki se nam je zdel kot iz nekih drugih časov. Danes te vendarle za roko prime satelit, vodi od ene točke do druge, kamor si želiš. Ob obali smo mahali starim barkačam v mandraču, ribja tržnica se je zapirala. 

Barkače

Šli smo naprej, mimo novejših vodnih križark v marini, mimo Simonovega zaliva, naprej, gor, tja do Belvedera. Imeli smo občutek, da smo na pot stopili ravnokar, ura je trdila nekaj povsem drugega. Dekleti sta odšli nazaj, hoje je bilo dovolj, sta zatrdili. Sam sem po znani stezi ubiral korake nad klif, tja, kjer se posebej lepo vidi v Mesečev zaliv. 

Nad oljkami

Kjer je križ, posvečen menda žuljavim rokam, slanim ustnicam, lesenim veslom. In sidru. Ki te pritrdi na domačo grudo, da z nje zlepa ne zaideš tja čez, kjer govorijo drugače. Tudi mene se je lotil nemir, pogled na uro je razkril vzrok. Toda zgolj nekaj korakov, znova me je zavedla ozka steza, kot že tolikokrat. 

Križ

Ponižno sem se spustil navzdol, v ključih premagal strmino, poskusil, če je morje že kaj slano. Kar sem začutil v ustih, me ni presenetilo. Kot me niso globoki vdihi na vrhu. Že mora biti tako. Spuščal sem se navzdol, se hitro naveličal hrupne in smrdeče ceste, zavil ob morje, se izgubil v ozkih ulicah mesta, se vračal tja, kjer sta me čakali. 

Začetek neskončnosti

Še vedno je bila v zraku sol, vonj po borovcih, ko sem z visokega razgledišča še enkrat objel prehojeno pot, začutil valovanje, se naslonil na nežni vetrič. Upal, da bo vse dobro.