sobota, 6. junij 2015

Čez Golte do vulkana in nazaj

Se je napoved sfižila? Smo se spraševali, ko so se okoli nas kljub obetu s soncem obsijanega dne lovile meglice. In zakrivale tisto, kar na teh visokih pohodih vedno pričakuješ. Čudovite razglede tja dol proti dolinam. 
Megleni privid
Še na Boskovcu, do katerega smo prikorakali od svojega doma pri Alpskem vrtu, se ni nič videlo. Bi skoraj pomislili, da razgledni stolp, katerega so očitno pojedli lesni črvi, zgolj zakriva bela koprena. Pa ni bilo tako. In tudi vreme je bilo takšno, kot se zagre. Le čas mu je bilo treba dati. 
Mlakuža
Kot se je pokazalo že kmalu, tam nad Kalom, ko se je videlo daleč. Vse do Smrekovca. Ravno pravi čas, sem si rekel, ko nas je mikavni ostanek nekdanjega podvodnega vulkana premamil. Podvodnega? Smo se čudili ob opisni tabli malo pred kočo, potem ko smo privalovali do sem. Bo že držalo. 
Pot na vulkan
Kar predstavljali smo si brbotanje nekje globoko pod veliko Noetovo barko. Potem ko smo stali ob piramidi, ki očitno skuša zbrati neko kozmično energijo na tej razgledni točki. Nekaj časa smo jo vpijali še sami, pa ne predolgo, saj bi drugače pregoreli. Postanek v koči nam je dal prave moči za valovanje nazaj proti jezercu na Golteh. 
Piramida
Prav tistemu, ki smo ga pobožali ob prvem pogledu na vulkan. In kjer smo lahko nadaljevali svojo pot po valoviti planoti. Vse naokoli, preko pobočij, kjer sedaj ne švigajo smučarji, temveč se leno premikajo krave, cvetijo rože, izginja svetloba v globoka brezna. Kraški svet. 
Zapor
O jutranjih meglicah ni bilo več ne duha ne sluha. Zato se je videlo daleč. Bilo je enostavno lepo. Tudi, ko sva sama odšla naprej na raziskovanje, našla sneg in zatavala na samotno razgledišče. Visoko nad dolino, nad vsemi skrbmi. Večnost časa se je strnila v trenutku, ko sva obsedela prav tam. 
Na cvetočih travnikih
Na mestu, ki tako skrito preseneti. Potem pa odšla nazaj. Do vrta. In še naprej. Navzdol, sledeč pogledu, ki je ostajal v spominu. Za tiste dni, ki jih še ni.

Ni komentarjev:

Objavite komentar