nedelja, 7. junij 2015

Telebajski

Telebajski. Se jih še kdo spomni? Tinki, Binki, Lili, Po. Včasih so tej seriji za otroke dajali čudne pridevnike. Da gledalce poneumlja. Da so vsi štirje brezspolniki, ki so bili še najbolj podobni pobeglim kreaturam iz območja 51 dejansko reklama za naslednjo parado ponosa nekje v naši bližini. 
Smer Telebajsek
In da so usklajeni s časom, ko tudi sami, prepojeni s kemikalijami, postajamo vedno bolj neka čudna bitja, tako zelo drugačna od tega, kar so bili naši predniki. Toda telebajsek, ki nas je pritegnil danes, je bil čisto nenevaren. Ni skakal po ekranu in vzklikal svojih enozložnic brez vsakega smiselnega pomena. 
Prijem
Svojo linijo je imel ob robu stene, tam pri Vranskem. Sončil se je na lep dan in malo nevoščljivo pogledoval proti drugi strani, kjer je mlada družina ukradla nekaj sence. Edine, ki jo ta skalna pregrada ima. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se mu predamo, splezamo po njegovih mehkih oblinah navzgor. 
Štant
Gladke so spominjale na tisti pisani pliš, le barva ni bila čisto prava. Morala bi biti rdeča, zelena, modra ali rumena. Ne pa rjavkasto siva. Neizrazita. Prijatelj nas je opazoval, ko smo se vzpenjali do vrha, nato pa naveličano pokukali še v sosednjo smer. Ki smo jo preščipnili na polovici. Zgolj toliko, za okus. 
Ata (Tele)bajsek
Da vidimo, če nas bo tudi ta spomnila na kakšno barvo. Pa nas ni. Je bil vzpon po njej bolj zabaven. Za prste oblizniti. Bi lahko rekel. Prijatelj je že odšel, senca je ostala, toda še vedno tam ni bilo prostora za nas. Ki smo bili na soncu. Vročini. Ki je žgala v to malo skalno (za)plato nad vasjo. 
Nasmeh
Čakati se nam ni več dalo, pa tudi časa za to nismo imeli. Zato smo počasi pospravili opremo in odpujsali proti avtu in domu. Odpujsali? No, mogoče. Toda to je seveda že zgodba iz nekega drugega štosa. Tudi nam starejšim bližjega. In predvsem ravno prav hudomušnega. Da nam je prikradla nasmeh na ustnice.
(Za)plata

Ni komentarjev:

Objavite komentar