sobota, 27. junij 2015

Spomini

Spomini, zrasli na rdečkasti zemlji in razbrazdanem kamenju, ob borovcih in med grmovjem brnistre. Ob nevihtah in neštetih sončnih dneh. Pred davnimi leti, ko je bilo še vse drugače. So leta tekla nekam počasneje, pomežiki so bili bolj navihani, marsikoga še ni bilo. Ali pa je že odšel. Zato se je vedno vredno vrniti, tako ali drugače. 
Kontrast
Pestovati tam ob obali, v katero butajo valovi, misli in občutja. Si tiho zamrmrati ime. Kamenjak. Občutiti minevanje ob stopinjah izpred nekaj milijonov let. In tistih votlinah, ki jih je v dolgih tisočletjih izdolblo morje. Skušati najti zaliv, kjer tudi sredi poletja, ko se množice prašno valijo iskati svoje poletno zadovoljstvo, najdeš sebe in prav nikogar drugega. 
Stopinje dinozavra
Kjer lahko pustiš vse na obali in zaplavaš ob belih čereh in nad morskimi ježki, skupaj z ribami. Če je še dan tak, da se smeji s teboj, je vse dobro. Stopinje pa so vendarle previdne. Zvijajoči konci vrvi na tleh so tisto, pri čemer rečeš tisti znani živi in pusti živeti. Kolo se vrti, tu ravnine ne moreš pričakovati. Gre gor in dol, ves čas, brez prestanka. 
Zaraščeni pogledi
Nekatere poti so še zaraščene. Zajci, ki ponoči bežijo pred lučmi avtomobila, so skriti v senci, v svojih luknjah. Mirno čakajo na hlad, ki bo prej ali slej tudi tu poravnal račune z dnevno svetlobo in prižgal zvezde na nebu. Pot se izteka, vse naokoli je bilo treba, da bi spet prišla tja, kjer so se rodili spomini. 
Na koncu sveta
Pa sva vedela, da je danes vse drugače, zato sva peljala mimo, ob obali, med pločevino in njihovimi lastniki, improviziranimi ponudniki vsega mogočega. Počasi nazaj, tja, od koder sva prišla. Do vasi, hrupa vsakdana, kjer sebe komaj še slišiš. Kakšna sreča, da čas prav hitro izbriše tisto, kar je dobro pozabiti in ohrani tisto, ob čemer se rad spomniš dni, ki si jih živel nekoč, nekje. Tudi s tem dnem bo tako, sva dobro vedela.
Zvezdna vrata

Ni komentarjev:

Objavite komentar