ponedeljek, 29. junij 2015

Cave Romanae

Vsekakor je nenavaden. Visoke stene, gladke in ravne, kot bi jih z nožem odrezal. Komaj kakšna razpoka prekinja celoto, dopušča dostop. Vinkuran. Nekdanji kamnolom, lepoto belega kamna so spoznali že Rimljani, cenili še dolga stoletja kasneje, danes je zapuščen. 
Skalomož
Posamezni bloki ležijo na tleh, lepo obdelani, kot bi čakali, da jih nekam vgradijo. Mogoče v kakšno novo Areno. Beli stolp. Spomenik junakom. Med njimi poganja bodeče trnje, ovija namišljene gradove kot bi hotelo ujeti Trnuljčico in jo zadržati samo zase. Zanimiv balvan, nanj vgrajeni oprimki, lahek cilj. 
Kje je smokva?
Puzzle. Nora vertikala skoraj brez varovanja. Ostanki nekakšne črpalke. Poleg visoke težavnosti. Kjer močne roke dvigujejo preznojena telesa pod poletnim soncem preko nemogočih previsov. Nam nedosegljivih. Ko gledaš steno se zdi, da oprimkov sploh ni. Človeški pajki. Le malo možnosti. 
Stena
Počutili smo se majhne, ko smo hodili po tem zgolj polovično naravnem amfiteatru. Šli smo pogledat, kje je bila smokva. Nismo našli nobenih sledi o njej. Niti najmanjših. Pa čeprav smo se res trudili. Ostanki vrtanja, nekaj zelenja, skoraj nič živega. Še martinček, ki se je skrival v eni od lukenj, je pobegnil. 
Vertikala
Prav lahkotno se štirinožec sprehodi preko vertikale. Kjer mi iščoč oprimkov in stopov ne razumemo, kam so izginili. Kako drugače je vedno videti s tal. Lažje. Ko se dvigaš, se razdalje večajo, vse je drugače. Tuje. Pukotina. Kot Trnuljčica. Varuje jo trnje. Le ozka pot pripelje pod razpoko, ki naj bi vodila do uspavane. 
Pukotina
Smo iztegnili roke. Prva, druga, tretja. Pogled navzgor, kavlji iz stene, veliki razpon, edina razumna odločitev. Pustili jo bomo, da spi še naprej. V svoji sobici sredi kamnite trdnjave. Lepo pa jo je bilo potipati, seči z roko v njena prašna nedrja. Z nasmehom smo odšli, z belo vertikalo pred očmi.
Bela stena

Ni komentarjev:

Objavite komentar