sobota, 20. junij 2015

Rokula in (skoraj) sosedi

Oblačno nebo je bilo ravno pravšnje. Da so nas dvokolesa nosila do tja, kjer se je vse skupaj znova začelo. Tam so se obudile moje mladostne sanje, hrepenenja. Tokrat povezana z družino, tistimi, ki so mi najbližji. 
Kantun
Zato smo se v kamniti zid, ki se kot val pne nad morjem, ozrle tri generacije. In si izbirale smer, ki bi bila za nas prava. Seveda se je misel na Rokulo vsiljevala kar sama. Zakaj ne bi poskusili prav tam? Toda kaj, ko je spomin tako zelo čudna reč. Danes je vse živo pred teboj, jutri že komaj veš kod in kam. 
Špegalj
Sem misleč, da bo prav, segal v nebo. Pa kmalu, še pred mestom, od koder se odprejo lepi razgledi na modrino, vedel, da roke grabijo po teh oprimkih prvič. Nič zato, sem si mislil, brez težav dosegel vponko na vrhu in se spustil navzdol. Včasih je prav dobro, da česa ne veš. Ocene smeri recimo. Je vse takoj lažje. 
Rokula
Najmlajša generacija je kot pajek sledila mojim gibom, poskus nekoliko bolj desno pa je prinesel končno sodbo. Špegalj. Lahko. Pa ni bilo. Nekaj srednjega. Sem si rekel, ko sem sledeč njenim gibom še sam zmogel do vrha. Ogrevanja je bilo konec, čakala nas je zgodovina. Ki smo jo tri generacije skupaj povezale v celoto. 
Razgledi
Ko smo eden za drugim božali oprimke in se veselili vsakega novega giba. Gledali v nebo, kjer so se počasi začele kazati med belino prve sledi modrine. S seboj so prinesle sončne žarke, toploto. Vročino. Tako kot je na obali v majhnih kotanjah izhlapelo morje in za seboj pustilo zgolj sol, smo tudi mi počasi izhlapevali. 
Tretja generacija
Vročina je lepila oblačila na nas. Živina ocena je bila dokončna. Dovolj. Saj nismo zadnjič tukaj. Zagotovo. Pa smo vseeno poskusili. Toliko, da nam je v ustih ostal tisti pravi okus po žlahtnosti, skupaj z obljubo, da se vrnemo. Tri generacije smo se še zadnjič zagledale v kamniti val, nato pa počasi sedle vsaka na svoje dvokolo. Odpeljali so nas v sončni dan.
Nasmejana

Ni komentarjev:

Objavite komentar