ponedeljek, 02. julij 2012

Avstrijska Koroška - tretji vikend

BONSAJI, MUČENJE, MILJSKO JEZERO – 27.6.2012 – Zjutraj smo pomahali babici in Gaji, ki je tokrat ostala doma, nato pa odpeljali čez karavanški tunel v Avstrijo. Mimo Beljaka smo hiteli proti severu. 
Vrt bonsajev
Sprva smo sicer mislili kar takoj proti Obervellachu. Vendar smo se zaradi poznega odhoda od doma premislili in pri Špitalu (Spittal) zavili do Miljskega jezera (Milstatter see). Nad jezerom smo uspešno našli muzej bonsajev. Sprehodili smo se med številnimi umetninami. Če seveda posiljevanje drevesc in njihovo zvijanje v čudne oblike, lahko tako imenujemo. 
Miniature
Vse je bilo urejeno v pravem japonskem stilu, tudi mostički, veliki kamni, ribniki s koi krapi. Čeprav ni bilo nikjer napisano, je bil verjetno park povsem v skladu s pravili feng šuia. Morebiti bi morali tu iskati kakšen notranji mir, srečo, zadovoljstvo in ne vem kaj še. Nam to ni pomenilo veliko.
Cvetoči malček
Pogledali smo si drevesca, nekatera še vedno povita z žico, cele gozdičke, se sprehodili po parku. Povohali smo cvetove, nato pa odšli še v rastlinjak, kjer male bonsajčke prodajajo. Nič nismo kupili, čeprav je bila Živa seveda znova prepričana, da je našla svoj novi hobi. 
Harmonija
Že smo odpeljali proti gradu Sommeregg v bližini. Parkirali smo pod njim in odšli do menda največjega evropskega muzeja mučenja. Največjega? Pa jade. Smo videli že bistveno večje. Presneto, saj je bila tu trgovina s spominki na vhodu skoraj večja od razstavnega prostora. Toda reklama je verjetno učinkovita. 
Krvavo puljenje jezika
Sprehodili smo se mimo pripomočkov inkvizicije, grmade, kolesa za štiri sotrpine, natezalnice, pripomočkov za puljenje jezika, železne device, domišljija, kako sočloveku povzročiti bolečino, trpljenje in hudo, je seveda brez meja. Še bodeči stol, špičasto sedalo, pripomočki za lomljenje raznih okončin, grozno. 
Nesrečniki
Vse prikazano zelo realistično, z lutkami in ob igri svetlobe in senc. Pobegnili smo nazaj na svetlobo in se raje vzpeli do razgledišča na vrhu gradu. Toda tudi tam, ob pogledu na Miljsko jezero, nismo mogli brez groze. Giljotina je samo čakala, da nekdo vtakne noter glavo. Joj. 
Kdo bo poskusni zajček?
Med tem, ko je Maja naredila kosilo, sva z Živo mimo prizorišča srednjeveškega dogajanja odšla poiskat škatlico, nato pa smo se spustili nazaj do Seebodna in parkirali na že znanem parkirišču nad jezerom. Poiskali smo pot do pristanišča in kmalu v daljavi ugledali ladjico, ki se je približevala. 
Pogled z gradu na Miljsko jezero
Popeljala nas je po jezeru, križarili smo od kraja do kraja, opazovali obalo, nenavadne hiške in se čudili povsem razprodanemu dostopu do vode. Vse pozidano, razparcelirano, privat. Ajda je brala, Živa je malo gledala naokoli, seveda tudi midva z Majo. Griči nad jezerom so bili zanimivi, beli oblaki na modrem nebu so predstavljali pravi kontrast. 
Ladjica
Celo labode smo videli. Na drugem koncu jezera smo obrnili in se vračali proti izhodišču. Vendar nismo izstopili v Seebodnu, temveč smo se odpeljali še eno postajo dlje. S tem smo si prihranili hojo do muzeja ribištva. Odprla nam ga je mladenka iz sosednjega turističnega centra. Muzej je postavljen v starejši hiši in je dejansko precej v skladu s samo hišo. 
Med vožnjo po jezeru
V spodnjem delu je kuhinja s staro posodo, v nadstropju pa nekaj pripomočkov za ribolov in potapljanje. Toda nekatere eksponate je dejansko povozil zob časa. Ne da bi bili neaktualni. Razpadali so. Videti je bilo, da si je nekdo pred časom vzel čas in imel predvsem voljo za postavitev zanimive zbirke. Potem pa je pri tem tudi ostalo. Škoda. 
Muzej ribištva
Pogledali smo si še film o podvodnem svetu v pritličju, nato pa odšli. Vsak na svojo stran. Midva z Živo poiskati malo škatlico in nato počasi do parka ob jezeru, kjer so nam kopalci, ko smo se peljali mimo, veselo mahali. Maja in Ajda pa do avtodoma po pripomočke za plavanje. 
Potapljanje nekoč
Ob obali je bila sicer tablica, da plavanje ni zaželeno. Toda če so se kopali drugi… Ajda o plavanju ni hotela niti slišati, z Majo in Živo pa smo veselo skočili v vodo. Poseben užitek je bilo skakati s splava ob obali, to je bilo nama z Živo res v pravo veselje. Na glavo, na noge, juhej. 
Čofotanje
Seveda smo še posedeli na obali, jaz sem preračunaval različne možnosti in končno ubodel pravo, ki me je pripeljala do škatlice. Odpravili smo se do parkirišča in odpeljali v smeri proti Obervellachu. Še prej smo se ustavili ob spomeniku skakalcu Morgensternu, nato pa že iskali pravo pot do kraja Rottau. 
Juhej
Tam smo na znanem mestu parkirali, jaz sem skočil na kolo in odbicikliral do velikega jezu in še naprej do velikih balvanov nad manjšim smučiščem. Našel sem škatlice, pa tudi nekaj lisičk za gobjo juho naslednji dan. Ker je bilo mesto, kjer smo parkirali, mirno, smo sklenili ostati kar tu. Povrh do izhodišča za naslednji dan, ni bilo več kot kilometer ali dva. 
Mavrica

REIßECK, KREUZECK, ČOFOTANJE IN BICIKLIRANJE – 28.6.2012 – Zjutraj ni bilo časa za obiranje. Ker pod Reißeck vozi železnica, je režim voženj drugačen kot pri žičnici. Tako drugačen, da je celo mene, ko sem prišel do blagajne, presenetil. Povedati moraš namreč, kdaj se boš vračal. 
Vagonček
Brez možnosti, da bi se premislil ali odločil šele na vrhu. Seveda se je bilo odločiti težko, še toliko bolj, ker so se dekleta šele počasi odpravljala od avtodoma. Zato možnosti za posvet ni bilo. Na koncu sem se odločil za prvo možnost, ob dvanajstih. Do takrat si bomo menda že pogledali jez in ugledali kakšnega svizca. 
Zgužvana vožnja
Dekleta so seveda pritekla zadnje sekunde pred odhodom. Nato pa smo začeli z vzponom. Dejansko ne gre niti za železnico, niti za žičnico, temveč za vagončke, ki jih po konkretni strmini, tam do 82 odstotkov, navzgor vleče jeklena žica ali zajla po domače. Dvakrat smo morali presesti, da smo prišli dobrih 1500 metrov višje. 
Razrito pobočje
Od tu nas je do končne postaje odpeljal vlakec. Ko smo vozili zunaj tunelov, ki so vsekani v pobočje, smo pod seboj lahko opazovali nadaljevanje gradenj. Veliki tovornjaki, pobočje je bilo okoli gradbišča povsem spremenjeno, iz doline navzgor se je vila cesta. Grozljivo. Raje smo pogledali na drugo stran in sredi travnatega pobočja zagledali svizce. Juhej. 
Akumulacijsko jezero
Še preden smo jim uspeli dobro pomahati, že je vlak oddrdral dalje in zapeljal na zgornjo postajo. Izskočili smo in se napotili po široki makadamski cesti navzgor. Pri web kameri smo se slikali, nato pa stopali proti jezu. Ko sem prišel do tablice, ki je obetala, da se na Veliki Reißeck pride v dveh urah in pol, sem se hipoma odločil. 
Dežela kamnitih možicev
Hitro sem odločitev sporočil Maji, nato pa že hitel navzgor. Nad prvim jezerom sem prečil pobočje, prehiteval pohodnike. Enega sem med hitenjem mimo pobaral, če se vrh že vidi. Pa mi je pojasnil, da od tu še ne. Uf, šibam dalje. Svizcev ni bilo videti, le sem ali tja je kakšen kamniti možic delal družbo. 
Zgornje jezero
Nad drugim jezerom sem jo ubiral čez snežišče in prisopihal na sedlo Reikentorl. Sedaj je bila okoli mene samota, vse sem prehitel. Vendar pa sem sedaj že vedel, kje je vrh. Daleč, a ne nedosegljiv. Čakalo me je še daljše prečenje, pot je bila nekje takšna, da bi se dalo teči, drugje pa zgolj velike granitne plate. 
Na sedlu Reikentorl se je pokazal tudi vrh
Obšel sem manjši vrh in prispel na sedlo Kalte Herberg-Scharte. Sedaj sem ob pogledu na uro že vedel, da bo šlo. Vršni, mestoma izpostavljeni greben me je utrudil, nekaj več kondicije ne bi škodilo. Vrh, ki je bil s sedla videti tako blizu, se je kar oddaljeval. Končno je bil križ tik pred menoj, stal sem ob njem. 
Pod vrhom
Razgledi so bili seveda veličastni, čeprav se je vreme začelo kmalu nekaj kuhati. Iz doline za vrhom so se dvigale meglice. Sem bil pa še pravočasen za lep pogled na Ankogel in Hochalmspitze. Mali Reißeck je bil videti zelo zapeljivo, toda moral bo počakati na kakšno drugo priliko. 
Meglice so se začele zbirati
Hitro sem našel še škatlico, naredil dve ali tri fotografije, nato pa obrnil. Čeprav sem imel časa še dovolj, sem vedel, da se ne bi bilo prav obirati. Navzdol sem hitel dosti bolj previdno, zdrs bi se tukaj končal kaj nesrečno. Malo nad sedlom sem srečal prve pohodnike, ki so se vzpenjali. 
Vrh
Še nekaj spolzkih delov, nato pa sem bil znova v znani prečki. Telo se je med spustom odpočilo, spet sem kar letel. Na sedlu Reikentorl sem jo mahnil navzdol, šibal nad prvim jezom in se ustavil pri spodnjem. Ravno toliko, da sem ga pogledal. Ob tem je prispelo na telefon sporočilo Maje. 
Jezerce
Zanimalo jo je, če mi bo uspelo. Sem jo potolažil, da sem že povsem blizu. Za pot do vrha in nazaj sem porabil dve uri. Torej pol ure manj, kot je tablica blizu izhodišča obetala samo za vzpon. Huh. Dekleta so se med tem, ko sem sam dirkal po hribih, sprehodila po brani spodnjega jeza in odšla tudi do gornje. 
Igrala
Ajda je celo splezala nanjo. Presneto. Hruška ne pade daleč od drevesa. Šle so do snežišča in se kepale, Ajda je sneženo kepo nosila toliko časa, dokler se ni stopila. Pogledale so si table z opisom razvejanega sistema vodnih poti in cevovodov za pridobivanje elektrike. Človek komaj verjame, da je kaj takšnega možno. 
Zabava zagotovljena, juhej!
Potem pa so seveda svoj obisk visokogorja zaključila na igralih. Tam smo se tudi znova srečali, malo sem še počil, nato pa smo se že peljali z vlakcem nazaj. Na vmesni postaji se je Živa ob izhodu spotaknila in se po nesreči zadela v holcerko, ki se je gužvala proti vhodu. 
Vlakec
Ko se je začela razburjati, sem ji delno kar po naše povedal, kaj si mislim o tistih, ki izstopajočim ne dajo prostora. No ja, nekaj pa tudi v vsem razumljivi govorici ob Majini zgroženosti pokazal. Matr. Pa je bil špetir hitro mimo, holcerka se je šla razburjat naprej na svizce, mi pa smo se odpeljali v dolino. 
Žičnica proti Kreuzecku
Tudi spust je bil videti na tej strmini kar adrenalinsko. Po vnovičnih dveh prestopanjih smo prispeli do dna in se odpeljali na drugo stran doline. Parkirali smo pod žičnico na Kreuzeck. Sedli smo v odprti vagonček, ta je bil za razliko od gneče na drugem bregu, skoraj prazen. Popeljal nas je do vrha, tja ob umetno jezero. 
Strmina
Seveda tako kot večina stvari tu okoli, je tudi ta namenjen nabiranju vode za potrebe pridobivanja energije. Velike cevi so iz njega speljane v dolino. Maja in Živa sta odšli do razgledišča, nato pa znova navzdol pripravit pozno kosilo. Midva z Ajdo pa sva jo ubrala navzgor do planine Mernik in mimo krav še do planine Mühldorfer. 
Na planini Mühldorfer
Razgledi, ki so se odpirali s travnikov na dopoldan obiskana pobočja, so bili več kot zanimivi. Prav uživala sva in ni nama bilo žal nekaj napora za vzpon. Jaz sem ob Ajdinem počitku pohitel še do skritega jezerca le nekoliko višje, potem pa sva stopala nazaj. Ko sva prispela do zgornje postaje žičnice, sva do odhoda imela še nekaj časa. 
Razgledi
Sedla sva ob rob manjše terase in poslušala domače izvajalce, v živo. Igrali so na vse, na kar se je igrati dalo, vmes pa je žičničar, ki se jim je pridružil, povedal še kakšen vic. Kar zabavno. Vseeno sva krulečih želodčkov čisto rada sedla v vlakec, ki se je, znova skoraj povsem prazen, začel spuščati v dolino. 
Zabava na zgornji postaji
Pojedli smo in se odpeljali proti letnemu kopališču. Vmes smo v lokalnem Sparu kupili Radensko, nato pa iskali prave odcepe do parkirišča. Presneto, malo kasneje sem seveda ugotovil, da je iz glavne ceste do sem gor samo kratek skok. Okoli riti v varžet smo temu včasih rekli. 
Srečanje
Legli smo na trato ob bazenih, uživali v branju, čofotanju, podajanju z žogo. Za nas je prišel v poštev zgolj en bazen. Na srečo ni bil prepoln, imeli smo dovolj prostora za norenje. Tudi gugalnice so nas pritegnile. Prav super je bilo. Osvežitev po napornem dnevu. 
Igra v vodi
Seveda pa ne bi bil miren, če si po odhodu iz bazena ne bi privoščil še nekaj kolesarjenja. Najprej sem sicer hotel plezati po težki zavarovani poti v bližini. Vendar sem ugotovil, da bi se do vstopa moral povzpeti visoko po cesti in nato spustiti nazaj navzdol. Ah, bo ostala za drugič, sem si rekel. 
Na bazenu
Bicikliral sem do Erazmovega izvira in kapelice, ki stoji poleg. Ali ima voda kakšne zdravilne učinke, nisem mogel ugotoviti. Sem pa nato odškripal do lepega slapu Napplach in z vodnatim večerom nadaljeval v divji soteski ob kateri teče stara pot v Teuchel. Tuneli, divja voda, slapovi, prvobitna narava. Zanimivo. 
Slap Napplach
Ko sem prišel do rdečih kamnov, nekaj kilometrov nad vstopom, sem se obrnil in znova škripal navzdol. Zavoram kolesa se žal ne da nič pomagati. Na srečo tu nisem splašil nikogar, hrup vode je tako ali tako preglasil vse. Bicikliral sem nazaj do avtodoma, naložil kolo na nosilec. 
Rdeče skale
Po kratkem posvetu z Majo sem odpeljal do že znanega parkirišča. Tako nam je bilo všeč, da smo se odločili še eno noč prespati tukaj. 


RAGGASCHLUCHT, MINERALI, ZLATO – 29.6.2012 – Zjutraj smo se odpeljali do kraja Flattach, parkirali pri gostišču, od koder je potem še nekaj minut hoje do vstopa v sotesko Ragga. 
Na začetku poti
Sam sem jo seveda prvi mahnil do blagajne, tam našel na tablah vse potrebne podatke za uganko, ki sem jo sklenil tokrat streti. Dekleta so bila znova v nekem svojem svetu, prišla so precej čez deveto. Vendar se nisem vznemirjal, saj mi je blagajničarka pojasnila, da bodo sotesko odprli šele, ko se vrnejo iz nje delavci. 
V soteski
Tako smo bili vsi zbrani ravno pravi čas in se podali proti bučeči vodi. Potka nas je pripeljala do lesenih mostičkov, ti pa do vrat, ki so dejanski vstop v sotesko. Vzpenjali smo se med strmimi stenami, se čudili zagozdenemu kamnu nad nami in vodi, ki je pod nami hitela navzdol. 
Vodni kanal
Na nekaterih mestih je naredila povsem ozek kanal, ki jo je usmeril v novi ovinek. Ob poti so bile pojasnilne table, ki so povedale marsikaj o soteski, njeni geološki sestavi, nastanku in življenju v njeni okolici. Na hitro smo si jih pogledali, potem pa znova občudovali slapiče in slapove pod nami. 
Pot ob bučeči vodi
Zaključek vzpona je bil pri lepem slapu, tam je pot odločno zavila iz soteske in nas po serpentini ali dveh pripeljala do počivališča ob cesti na eno izmed planin. Po njej je bil tudi predviden povratek, saj je prehod skozi sotesko enosmeren. Z Živo sva našla ob poti še škatlico, nato pa smo šibali navzdol. 
Slap in ostanki poti
Seveda gobe, ki se je kar ponujala, nismo pustili. Je bila pa črviva, kot je kasneje ugotovila Maja. No ja, kaj se more. Odpeljali smo se naprej po dolini do kraja Winklern. Tam smo sredi kraja našli primerno parkirišče in odšli do stolpa (Mautturm), v katerem je poleg razstave mineralov tudi prikaz njihovega iskanja. 
Slap na koncu soteske
Ogled se začne na vrhu, od koder se spuščaš proti pritličju. Ob tem smo se nasmejali, saj je na vrhu stopnišča, zunaj stolpa, pritrjena tablica s prošnjo, da se ne skače v globino, saj je voda prenizka. Pod nami pa pol metra globok betonski bazenček. So pa za hece, tile holcerji. 
Winklern in Mautturm
V samem stolpu smo videli različne primerke gorskih kristalov ali kamene strele, nekateri so bili čisto beli, drugi kot bi bili osmojeni, tretji združeni z drugimi kristali. Prikazan je bil način iskanja teh lepotcev v Visokih turah in njihovo kopanje ali celo tajanje iz objema dolgoletnega ledu. 
Kamena strela
Še posebej so bili presenetljivi izdelki iz kristalov. Na koncu je bil še film o iskalcih, nato pa smo se že prebijali skozi trgovinico proti izhodu. Odpeljali smo v smeri Heiligenbluta in tam zavili po Glocknerstraße. Seveda smo odcep z nje zgrešili, zato bentili dva kilometra naprej do cestninske postaje in nato enako daleč zavirali po strmini. 
Izdelki iz mineralov
Cesta proti zlatim krajem je bila dokaj ozka, toda sprva ravna. Ko se je postavila pokonci, pa so se začele težave, saj nismo točno vedeli, kje je planina Alte Pochler in izpirališče zlata. Napisi na enem izmed ovinkov so nas skoraj prepričali, na odcepu čez kakšen kilometer pa na srečo nisem tiščal po glavni cesti, saj bi prišel povsem narobe. 
Pot proti planini Alte Pochler
Treba je bilo zgolj nekoliko naprej, kjer nas je pričakalo ravno parkirišče in nekaj sence. No ja, dekleta so tožila, da bi tistih nekaj korakov do planine lahko privarčevali z vožnjo. Vendar se, sit strme in ozke ceste ob negotovosti ali smo sploh še prav, z njima nisem strinjal. Pa hoja do planine res ni bila od muh. 
Da se ve, kam mora cesar in kam cesarica...
Odpirali so se nam razgledi na pravljično gorsko pokrajino. Na planini smo odšli takoj do izpirališča, prejeli nekaj nasvetov človeka, za katerega se je kasneje izkazalo, da je zgolj obiskovalec in vsi nestrpni dobili tudi škornje, lopate in velike plastične krožnike, namenjene izpiranju. 

V deželi zlatokopov
Zlata mrzlica se nas je polaščala. Sprva smo bili malo nerodni, potem pa nam je šlo vedno bolje. Na dnu so se začeli svetiti prvi kristali zlate barve. Lastnik ni deloval kot poznavalec, niti razlike med piritom ali mačjim zlatom in pravimi zrni našega novo odkritega bogastva, nam ni znal pojasniti. 
Izpiranje zlata
Sam sem našel tudi zanimive, zelo podobne rdečkaste kristale, ki so ravno tako pristali v majhnih ampulah. Da o večjih kosih zanimivih kamenin in kristalov niti ne govorimo. Na voljo so nam bili vsi potoki okoli. Zato smo najprej poskusili srečo v bazenu ob blagajni, nato pa preskočili v potok. 
S temle si bom lahko kupila...
Sam sem se kmalu vrnil in brskal v bazenu. Tu sem imel še največ uspeha. Dekleta so se počasi naveličala in odšla proti avtodomu pripravljat kosilo. Sam sem še malo izpiral in napolnil skoraj dve epruveti. Bogastvo. Le lastnik me je malo razočaral, saj še vedno ni znal povedati, kaj od najdenega je res zlato. Pa tak strokovnjak! 
Novopečeni bogataš ali zgolj še en osmoljenec?
Sprehodil sem se še do koče na planini, mimo prikaza nekdanjih pripomočkov za izpiranje zlata, s pogledom ošinil lep slap in začetek poti proti tritisočaku Sonnblicku, nato pa že šibal na kosilo. Ko smo odpeljali v dolino, se mi spust sploh ni zdel tako dolg, kot nekaj prej vzpon. Jah, sedaj sem že točno vedel kam in kako. 
Sanje smo pustili tu...
Ob vožnji nazaj v smeri kraja Winklern, sem ustavil na počivališču ob slapu Jungfernsprung. Stekel sem ob slapu do razgledišča, našel škatlico in užival ob pogledu na bobnečo vodo. Današnji dan je bil res povezan s to tekočino. Še izpod neba je začelo pršiti. Presneto. 
Jungfernsprung
Odštrikal sem previdno po poti navzdol, z Majo prebral legendo o skoku mladenke čez 130 metrsko steno, ki ga je ob obvarovanju svojega devištva preživela nepoškodovana. Pajade. Pa volk je rdečo kapico izpljunil. Mislim, kr neki. Vožnjo smo nadaljevali do parkirišča pod krajem Mitteldorf. 
Vse o zlatu
Tam je v gostilni, ki domuje v menda čez 500 let stari hiši, razstava o zlatu in mitih, povezanih z njim. Spust v klet, film. Kraji kopanja zlata, pripomočki zlatokopov, nakit izpred tisoče let, lastnosti zlata, kristali in drobci zlata, ujeti v njih. Zanimivo, toda utrujeni smo bili kar hitro znova zunaj. Pa saj tudi sicer v kleti veliko prostora za razstavne eksponate ni bilo. 
Zlato!
Zunaj se je zlilo, na nebu se je kazala jasnina. Odpeljali smo do kraja Winklern, kjer sva z Majo iskala zakladek. Najprej sem ugotovil, da ne bom začel sredi kraja in treba je bilo zapeljati nekaj nazaj. Parkiral sem ob cesti, potem pa sva mimo platoja, kjer so pripravljali vse za bližnji koncert, zlezla na lepo razgledišče. 
Razgledišče nad krajem Winklern
Ob vzponu je Maja čofnila v potok in se kar močno udarila v nogo. Ups, pazljivo. Na povratku težav ni bilo, vožnjo smo nadaljevali do kraja Lainach. Dekleti sta bili globoko zatopljeni v risanke, midva pa sva odšla na sprehod do lesenega mostu in nekoliko naprej do razgledišča nad vasjo. 
Ob reki Möll
Ker je na zemljevidu vse enako, sva se do njega vzpela po zelo strmem travniku, navzdol pa potem le ujela cesto. Še en postanek sem imel danes v načrtu. Ustavili smo se v bližini nekakšnega jezerca na reki Möll. Med tem, ko je Maja delala večerjo, sem sam zaplaval, poiskali smo nekaj zanimivih kamnov. 
Osvežitev
Potem pa pred začudenim parom v avtodomu, ki je pripeljal malo prej in tu očitno nameraval ostati čez noč, odpeljali znova proti kraju Rottau. Parkirali smo na znanem parkirišču in v miru zaspali. 


MALTATAL, PORSCHEJI, PRAVLJIČNA POT, GMÜND – 30.6.2012 – Zjutraj sem zgodaj vstal in odpeljal proti Gmündu, od tam naprej po dolini sledeč navigaciji in tablicam ob poti proti Malti in še naprej proti plačljivi cesti, ki vodi do najvišjega akumulacijskega jezu v Avstriji. 
Med vožnjo po dolini Malte
Še preden smo prišli do cestninske postaje, se nama je z Majo odprl lep pogled na slap Fallbach, 200 metrov visok najvišji prostopadajoči slap na Koroškem. No, tudi naprej je bilo na vseh pobočjih mogoče videti vrsto slapov in gorskih potokov, dolina je prava vodna zakladnica. 
Eden izmed slapov, daleč pod Hochalmspitze
Na cestninski postaji je svetila še rdeča luč, ko sem presenečeno vprašal prodajalko ali je kar nekaj minut čez sedmo cesta še zaprta, pa je ta samo odkimala. Vse odprto, samo nihče ni preklopil. Prav. Peljali smo navzgor, zavita in ponekod dokaj strma cesta je bila večkrat vklesana v steno, speljana skozi tunele. 
Kölnbrein in hotel
Zaradi zgodnje ure smo lahko kar peljali, sredi dneva, ko je večja gneča, na posameznih odsekih deluje semafor. Pred nami se je pokazal s soncem obsijani jez, peljali smo do hotela, ki stoji nad njim in sledeč oznakam zavili na makadamsko cesto, ki nas je pripeljala do parkirišča, namenjenega tudi avtodomom. 
Jezero in pogled v smeri Ankogla
Dva sta tam že stala, dobro jutro! Ko sem hotel priti do bližnje koče, sem preskočil potok in kmalu ugotovil, da drugega ne bom mogel, ubral sem jo ob potoku in se na koncu vrnil do mesta, kjer sem skočil prvič. Hm, sem pa res… Pa jade. Ves čas našega bivanja tu sem lahko opazoval pohodnike, ki so naredili povsem isto napako. He, he. 
Pogled na jez z zadnje strani
Med tem, ko so se dekleta šele dobro prebujala, Maja pa je delala zajtrk, sem odšel do hotela, raziskal notranjost, se sprehodil po jezu zbiralnega jezera Kölnbrein, vse do zračnega razgledišča 200 metrov nad tlemi. 
Pogled po dolini z jezu
Ugotovil sem tudi, da bi se za edino škatlico tu gori moral povzpeti na Veliki Hafner, nekaj ur hoje. Sicer me je mikalo, pa sem se na koncu seveda odločil, da bi brez potrebe pustil dekleta čakati. Bodo še prilike… Vrnil sem se na zajtrk, nato pa smo odšli skupaj do jezu, se sprehodili čez celega in posedeli na razgledišču Airwalk. 
Pogled 200 metrov nižje
Tudi v hotelu smo našli marsikaj zanimivega. Razstava mineralov deklet ni pritegnila. Igrice, s katerimi si pridobival energijo pa že. Kar nista se mogli odtrgati od njih, vrteča se plezalna stena je bila pravi hit. Še sam sem povsem »padel noter« in dosegal rekorde pri črpanju vode. 
Airwalk
Uspešno smo se prebili mimo trgovine s spominki, nato pa ob hoji nazaj proti parkirišču uživali v razgledih proti tritisočakom. Res je tudi brez visokoletečih ciljev prihod sem vreden dobrih 14 kilometrov vzpona. Z Ajdo sva se mimo koče sprehodila še do prvega slapu, tik za prvim ovinkom, nato pa vrnila do avtodoma. 
Prvi slap za ovinkom
Odpeljali smo navzdol. Na prvem semaforju smo komaj kaj stali, pri drugem je bila pa drugačna pesem. Imeli smo čas za sprehod okoli avtomobila in razglede. Potem pa je šlo spet navzdol. Ustavili smo se nasproti slapu Melnik, ko pa sem ugotovil, da je pri njem celo škatlica, sva z Živo odšla pod pršečo vodo. 
Melnikfall
Žal pa škatlice nisva našla, tudi kolega iz Nemčije je po daljšem iskanju obupal. Kasneje sem videl, da je škatlica res izginila. Škoda. Odpeljali smo se naprej navzdol, naredili kratek postanek v vasi Malt, nato pa že parkirali v Gmündu, v bližini muzeja Porschejev. Vse kar ste hoteli kadarkoli vedeti o Porschejih. 
Svet Porschejev
Zgodovina družbe, lastniki in njihovo življenje, leseni model enega od avtomobilov, deli in sami Porschi. Še posebej zanimiv je bil seveda policijski, katerega so nekaj časa mislili uvesti v lov na dirkače na avtocestah, potem pa pogruntali, da bo zadeva le predraga. 
Dirkalniki, takšni in drugačni...
Seveda niso manjkali tudi dirkalniki, takšni in drugačni. Konec koncev je vendarle vsak Porsche en dirkalnik. Mi do Trebesinga, našega naslednjega cilja nismo dirkali. Sprehodili smo se do informacij, kjer prodajajo tudi karte za pravljično miljo in viseči most čez Zmajski graben. 
Pravljična milja
Ko smo bili že vse dogovorjeni in sprijaznjeni s tem, da bomo morali na traktorček čakati skoraj celo uro, je informatorka izdavila, da je vožnja plačljiva. In to kar konkretno. Halo. Pa nič, že letimo. Zbasali smo se v avtodom in se po ozki, a prazni cesti, vzpenjali do vasice Altersberg. 
Sneguljčica in njeni palčki
Na njenem začetku je parkirišče, od koder smo se peš odpravili do začetka pravljic. Kar nekaj hoje, še posebej na vroči dan, nam je jemalo moči. Pravljična milja pa…kaj pa vem. Malo smo že prestari za pravljice. Tako niti pomisliti ni bilo, da bi ob hiškah s prizori iz znanih pravljic, prevajali dekletoma zgodbe iz železnih knjig, pritrjenih ob klopce. 
Dvofedrnoga
Tudi nekaj iger smo kar hitro preskočili. Le na veliki stonogi sva se z Ajdo zvirala. In seveda podirala keglje. Kdo jih ne bi. Sta se pa Maja in Živa nekoliko dlje zadržali pri nekakšni igri trgovine in tako do visečega mostu prispeli nekoliko kasneje. Midva z Ajdo sva med tem že šibala čez most. 
Zmaj
Na drugi strani sva raziskala zmaja in se nato vrnila do mesta, kjer se je bilo možno z neke vrste žičnico zapeljati čez sotesko. Naju ni pritegnila, počakala sva, da sta se na pot čez Zmajsko sotesko (Drachenschlucht) odpravili tudi preostali dekleti, nato pa smo stopali nazaj. 
Most čez Zmajsko sotesko
Jaz sem znova ušel naprej, proti Altersbergu. Tam sem iskal pravo pot do cerkvice sv. Jurija, seveda je bila razlog škatlica, nato pa smo že peljali po klancu navzdol. Na enem od ovinkov mi je nasproti pripeljal traktor z grozeče dolgimi vilami spredaj. Presneto, še dobro, da sva se pravočasno ustavila in nato zgužvala eden mimo drugega. 
Sveti Jurij
Vrnili smo se v Gmünd in poiskali pot do mestnega kopališča. Po celodnevni vročini je bil čas za hlajenje. Parkirali smo kar na lokalnem nogometnem igrišču, listek na vratih je zagotavljal, da je za kopalce dovoljeno. Pa še senca je bila. Potem pa nas je presenetil še fant na vhodu, ki je za razliko od pričakovanega povedal, da imajo odprto uro dlje. Super. 
Kopališče v Gmündu
Bazen, tobogan, zadosti za ohladitev in razvedrilo. Ajda je sicer znova padla v knjigo in tam notri med vsemi kopalci dolgo obležala povsem oblečena. Z Živo pa smo čofotali, z Majo sva šla celo na tobogan. Ure so hitro minevale, relaksacija in osvežitev sta nam še kako godili. Pa vendarle ne zadosti, da se ob odhodu ne bi znova zaiskrilo. Presneto. 
Boš že videl!
Ko smo parkirali na že znanem parkirišču pod gradom, sem tako sam odvihral naokoli. Mimo gradu sem šel do cerkvice (Kalvarienbergkirche) in nato še naprej do izvira Grünleiten. Vrnil sem se do Gmünda in zavil proti cerkvici Kreuzbichl. Pravijo ji tudi razdeljena cerkev. Ko sem prišel do tja, sem videl za kaj. Kaj tako hecnega, še nisem videl. 
Razdeljena cerkev
Po sredi cerkve je namreč speljana cesta. Na eni strani je cerkvica z oltarjem in majhnim zvonikom. Na drugi strani pa samo klopi za vernike. Vrnil sem se do centra, se sprehodil skozi njega in do res lepega razgledišča nad mestom. Vse mi je ležalo na dlani. 
Gmünd
Med tem, ko sem jaz hladil slabo voljo s hojo, so se tudi dekleta sprehodila po mestu in vzpela na grad. V avtodom so prispela malo pred menoj. Odpeljali smo se proti avtocesti, zapeljali na prvo počivališče in po napornem dnevu kmalu zaspali. 

ŽIVALSKI VRT FELD AM SEE, VOŽNJA PO DRAVI, OLDTIMERJI, SOTESKA ČEPA – 1.7.2012 - Zjutraj sem odpeljal v smer Beljaka, na prvem izvozu pa sledil navigaciji po lokalnih cestah in skozi vasi, sprva po ravnem, nato pa sumljivo navzgor. Presneto strmo, cesta pa kar ozka. Kakšne rovte!
Jutranji slap
Končno sem se začel spuščati proti Miljskemu jezeru, vmes seveda naletel na odsek ceste v gradnji, nato pa sledil smeri proti kraju Feld am See. Lokalnega živalskega vrta ni bilo težko najti, parkirišč je bilo zadosti. Do odprtja je bilo še nekaj časa, zato sem jo z mojim škripajočim kolesom mahnil še do slapu na drugi strani doline. Zanimiv. 
Muzej ribištva
Upal sem, da jih ob škripanju nazaj grede na nedeljsko jutro nisem preveč zbudil. Pa tudi če, saj je že skrajni čas za vstajanje. V živalskem vrtu so nas pozdravili poniji in pred vhodom pavi. Najprej smo si šli pogledat zbirko nagačenih živali iz vseh koncev sveta. Čakale so nas nagačene ribe, pripomočki za lov, akvarij. 
Dežela grizlijev
Potem smo zajadrali v severno Ameriko, v svet grizlijev, losov, bizonov, beloglavih orlov, snežnih koz, celo nagačeni polarni medved je stal v enem kotu. V Afriškem oddelku je bilo možno videti vse od levov in levinj, tigrov, vijerogih koz, do cele žirafe. Zgolj za slona je zmanjkalo prostora, zato je bila na zid obešena samo njegova nagačena glava. 
Afrika
V zunanjem delu je na 11 hektarih živalski vrt. Ko smo šli na obhod so nas najprej seveda znova pozdravili pavi, nekateri prasci so bili gladko počesani, drugi razkuštrani, male koze je bilo možno tudi pobožati. Goske, purani, višavsko govedo, lame, srne, gamsi. Presneto, da smo obšli vse ograde smo se kar nahodili. 
Pav
Dan je kazal, da z vročino ne bo čisto nič prizanašal. Pobožali smo še domačo muco, pomahali pavom in se odpravili do izhoda. Tam sta bili dekleti kar malo razočarani, saj pravih nalepk, ki jih lepita v album, niso imeli. Pa sta se hitro potolažili, že smo odpeljali proti Beljaku.
Prasci
Iskali smo pot proti centru in v bližini pristanišča na Dravi parkirali. Mimo kongresnega centra smo odšli do obale in počakali na ladjico. Glave so bile pregrete, spet se je nekoliko iskrilo. Na srečo je bila vsaj pitna voda v bližini, lepo so poskrbeli za žejne kolesarje in sprehajalce. 
Gamsek
Končno se nam je približala ladjica, vstopili smo in že se je začelo popotovanje po Dravi. Najprej smo šli malo naprej na razširjeno mesto na reki obrnit, nato pa odpluli s tokom navzdol. Odpirali so se nam razgledi na okoliške kraje, na grad Landskron, trstje in ptice, ki so nas obletavale. 
Ladja na Dravi
Dekleta so med vožnjo večino časa brala, celo sam sem poprijel za knjigo. Utrujenost zadnjih dni je naredila svoje. Pluli smo do samostana Wernberg, tam obrnili in se vračali nazaj proti Beljaku. Čeprav smo bili na vodi, je bila vročina vseeno prav poletna, iskali smo senco. 
Beljak
Ko je ladjica pod Beljaškimi mostovi pripeljala do izhodišča, smo izstopili in se hitro odpeljali proti Borovljam. Tam nas je na lokalni železniški postaji čakala parna lokomotiva s starinskimi vagončki. Dim se je valil iz nje, tudi zapiskati je znala čisto prav. 
Kapitan
Dobili smo vstopnice in že odpeljali proti kraju Weizelsdorf. Ljudje, ki so nas opazili, so mahali, vse je bilo prijazno. Kot pred desetletji. Sprevodnik je bil še krepko mladoleten, njegova starejša sodelavka pa je znala odlično slovensko. Koroška Slovenka. Super je bilo poklepetati, naša govorica torej v teh krajih še ni čisto zamrla. 
Lokomotiva
Ko smo pripeljali na postajo, je bil čas za obrat. Morali smo počakati, da so pripravili lokomotivo za vrnitev, ob tem pa izvedeli marsikaj zanimivega o muzejskih vlakih in društvu, ki jih je v Borovljah oživilo in sedaj s turističnimi vožnjami vzdržuje to tehnično dediščino. 
Vozi me vlak v daljave...
Na povratku smo se pri manjšem prehodu čez železniško progo ustavili, čas je bil za fotografiranje. Kar malo nerodno nam je bilo, saj smo bili praktično edini potniki. Samo zaradi nas je moral strojevodja lokomotivo odpeljati nekaj sto metrov nazaj, da je potem z njo kot pravi čuha puha prisopihal nazaj. 
Čuha, puha!
Ko smo pripeljali v Borovlje, pa nas je čakalo novo presenečenje. Do Historame, muzeja starodobnikov, nam ni bilo treba s svojim prevozom, temveč nas je tja odpeljal po progi stari tramvaj. Znova smo morali pokazati karte, čeprav je bil sprevodnik isti. Vse po regelcih. 
Vožnja s tramvajem
V muzeju pa veliko vsega. Starodobni avtomobili, stroji, industrijski stroji, motocikli, kolesa, celi vagoni. Nekatere še obnavljajo, toda trudijo vsekakor se. Res hvalevredno. Tramvaj nas je odpeljal tudi nazaj na železniško postajo, kjer smo pomahali prijaznim gostiteljem, nato pa zavili proti Ljubelju. 
Historama
Ko sem pripeljal do parkirišča za sotesko Čepa, bi sicer lahko parkiral ob cesti, toda kdo bo potem hodil nazaj. Plačljivo parkirišče mi je dišalo še manj. Zato sem zložil samo dekleta in sam odpeljal naprej navzgor, po ovinkasti cesti do galerij, nekoliko za njimi pa sem na počivališču ob cesti parkiral. 
Tramvaj in mlada sprevodnika
Kot bi mignil sem z dvignjenim palcem našel prevoz. Avstrijski par me je odpeljal do začetka poti v sotesko. Šibal sem in pri blagajnah ujel dekleta, ki so presenečeno postopala okoli. Zaprto. Prezgodaj, sem se jezil. Pa dejansko nič zato. Šli smo mimo, če nas bo kdo ustavil imamo tako ali tako koroške kartice. 
Osvežitev
Že kmalu sem se, pregret od vročega dneva, lahko shladil pod vodo, ki je pritekla iz zajetja. Juhej, kako je prijalo. Mostički so nas peljali ob soteski, ki je postajala vedno ožja in bolj divja. Voda je bučala proti dolini, slapiči in pravi slapovi so hrumeli. 
Soteska Čepa
V soteski so bila zagozdena debla, ki jih je nekoč moč vode prinesla od bogsigavedi kje. Glavna zanimivost pa je dejansko šele prihajala. To so bili slapovi v zgornjem delu. Do njih smo se dvignili po novih stopnicah, se na visečem mostu slikali in si pogledali še zadnjega, slap Tschaukofall. 
Pogled v globino slapu
Soteska in slapovi so bili prava osvežitev na tak vroč dan. Skozi veliko naravno okno smo se odpravili po poti dr. Petra Tschauka. Ta nas je ob številnih pojasnilnih tablah o rastju pripeljala prav do parkirišča, kjer smo imeli parkiran avtodom. Čakal nas je samo še vzpon do Ljubelja in spust v dolino, mimo Tržiča proti domu.
Pogled na Tschaukofall skozi naravno okno

Ni komentarjev:

Objavite komentar