Avstrijska Koroška - četrti vikend

PRED TUNELOM – 6.7.2012 – Ker so nam doma prekrivali streho, smo avtodom odpeljali v hrambo k atu v Preddvor. Zato je bilo treba najprej zbasati vse stvari v avto, pomahati babici in Ajdi, ki sta ostali doma in se zapeljati do njega. Med tem, ko smo točili vodo mi je tast sesul vse načrte o spanju v Ratečah s povsem vmesno pripombo, da bi bilo do Beljaka bistveno bližje čez Karavanški tunel. 

Jutranja luna nad Mežakljo

Poslovili smo se in med tem, ko sem še tuhtal kako in kaj, peljali do Hrušice. Tam sem zapeljal na parkirišče, ugotovil, da sem konec koncev kar zaspan in izginili smo v posteljo. 

DOBRAČ, BELJAK, NARAVNE TERME – 7.7.2012 – Zjutraj sem se zbudil zgodaj in mahnili smo jo čez tunel proti Beljaku. Verjeli smo navigaciji, kateri smo nastavili kot cilj konec ceste pod Dobračem. 

Pogled iznad zadnjega parkirišča

Ko smo pripeljali do cestninske postaje za gorsko cesto, v hiški ni bilo nikogar, rampa pa dvignjena. Malo smo še počakali, gledali naokoli, pa nič. In smo odpeljali naprej. Seveda ni bila naša krivda, s Koroško kartico pa smo imeli vožnjo tako ali tako zastonj. Cesta se je povsem zložno vzpenjala, številna parkirišča pa so vabila k razgledom. 

Meglena dolina

Toda odločili smo se, da se bomo tu ustavljali ob vrnitvi, zato smo zgolj z enim kratkim postankom peljali do končnega parkirišča. Že se nam je odpiral lep pogled na Dobrač, pa tudi vse naokoli. Z Živo sva šla do razgledišča, kjer so zanimivi ležalniki. Potem pa po zajtrku skupaj z Majo stopala po makadamski cesti proti našemu današnjemu cilju. 

Spoznavanje kamenin

Presenetilo nas je škotsko višavsko govedo, ki se je paslo na travniku. Ob poti so bile razstavljene domače kamenine, različne, zanimive. S pojasnili, ki so bila lepo napisana tudi v slovenščini. Pohvalno. Pomahal sem dekletoma, ki sta se odločili za hojo po makadamski cesti. 

Trop gamsov

Sam sem šibal proti razgledišču na robu travnika Brunnleiten, še pred njim preplašil trop gamsov, nato pa naredil nekaj fotk. Potka, ki se je spuščala proti koči nekoliko nižje, me ni pretentala. Vrnil sem se nazaj na cesto, nato pa ubiral malo samosvoje sledi mimo koče navzdol, do steze, ki je po robu nad steno ravno tako peljala proti vrhu. 

Pogled proti Nemški cerkvi in stolpu pod vrhom Dobrača

Odpirali so se že čudoviti pogledi nanj. Ali je televizijski stolp na njem eleganten dodatek ali povsem odvečna spaka, je seveda lahko vprašanje za večerne debate ob dobrem pivu, sam se z njimi tokrat nisem obremenjeval. Švical sem po bregu navzgor in kar hitro mimo stolpa, koče in nemške cerkve, stopil do križa na vrhu. 

Okenca v steni

Spustil sem se na drugo stran, seveda, do slovenske cerkve. Pokukal sem vanjo, stopil do ostankov cerkve izpred stoletij in poiskal škatlico. Nato pa počakal še na Majo in Živo. Počitek je bil potreben, na lep sončen dan ni bilo čisto nič napačno malo posedeti na travi. Črni kos nas je hodil gledat čisto od blizu. Seveda smo se pri malici spomnili tudi nanj. 

Notranjost slovenske cerkve

Skupaj smo šli nazaj do vrha, se tam slikali in jo mahnili še do nemške cerkve. Nismo se dolgo zadržali tam, tudi o delitvah tistih, ki naj bi bili pred bogom enotni in enaki, se nismo spraševali. So morale pa biti hude, da so na ta razgledni, a vendarle odmaknjeni hrib, nanosili vse potrebno za izgradnjo kar dveh cerkva. 

Vrh Dobrača

Mimo koče, ki stoji pod vrhom, in daje skoraj bolj vtis hotela, smo šli pod stolpom navzdol po cesti. Kolovratili smo toliko časa, dokler mi navigacija ni velela zaviti desno. Maja in Živa sta najprej razmišljali kaj bi, potem pa je Živa odločila, da gresta z menoj. No ja, tudi prav. Prečili smo pobočja. 

Zwölfernock

Jaz sem vmes skočil še na manjši vršiček s križem z imenom Zwölfernock, nato pa ujeli stezo, po kateri sem se tudi sam prej spuščal. Na križišču poti smo našli škatlico, nato pa sta se Maja in Živa po tej poti vračali, sam pa sem stekel del poti proti vrhu, da bi videl, kje sem prej ob vzponu zgrešil ključno točko. 

Rožce

Tokrat sem jo našel, ugotovil, da je v resnici odcep neke stare markirane poti, nato pa vklopil glavo in sklenil, da bo čas za vrnitev. Med njo sem se na hecni skali, ki visi nad grabnom, še slikal. Postavitev fotoaparata, vklop samosprožilca, furjasto šibanje do skale in ekspresno plezanje nanjo, lovljenje ravnotežja nad ničem. 

Juhej

Končno sem po treh posnetkih sklenil, da je slika uspela…še kar, nato pa nadaljeval po poti do že znanih dolgodlakih višavskih znancev. Dekleti sta me čakali, odpeljali smo se navzdol in parkirali nasproti razgledišča, ki je postavljeno nekaj sto metrov nad ostanke podora iz leta 1348. 

Ostanki podora

Ogromen, kilometer širok pas rdečkaste skale, spominja na ta dogodek. Pojasnilne table v bližini pa kažejo, kakšne so bile dejansko posledice. Grozljivo. Z Živo sva stala visoko nad tlemi in se čudila moči erozije. Maja je med najinim sprehodom pripravila kosilo, pojedli pa smo ga kar na klopcah in mizi ob parkirišču. Okusno. 

Sončno kosilo

Z Živo sta potem odšli še skupaj do razgledišča, nato pa smo z vožnjo nadaljevali navzdol. Ustavljali smo se na počivališčih, z Živo sva po navadi stekla pogledat, kaj se vidi, Maja pa je raje počakala kar v avtodomu. Tudi prav. Vsakdo, kakor mu paše. Tromeja, Julijci, mesto Beljak. En razgled bolj zanimiv od drugega, vsak drugačen, nekaj posebnega. 

Beljak

V hiški, kjer pobirajo cestnino, je sedaj sedela ženska. Ustavili smo se toliko, da je Živa dobila nalepke, ki jih zbira. Potem pa smo že peljali v Beljak in iskali pot proti parkirišču, ki sem ga imel označenega. Pa je bil zaprt z zapornico, koliko cvenka hočejo za to, da nekaj kvadratov zasedaš uro ali dve, nismo preverjali, raje smo zapeljali v bližnjo stransko ulico in ob cesti parkirali. 

Relief Koroške

Iskali smo pot do hiše v parku, kjer je razstavljen model Koroške. Zabavali smo se ob iskanju znanih krajev, ugotavljali, kje je Großglockner in ugotovili, da je seveda upodobljen tudi del Slovenije. Ob stenah so bile stare slike, ki so odsevale življenje v teh krajih nekoč. Relief smo si pogledali še iz balkona, nato pa odšli v park, kjer sva se z Majo nastavili fotografinji Živi.

Mi2

Na poti proti centru mesta smo se nasmejali skulpturam pred hišo keramike, nato pa vriskali skupaj s prešernima bronastima domačinoma, slovesno opremljenima. Na glavnem trgu se je nekaj dogajalo, skavti so pripravili srečanje in zabavo. V cerkvi na blagajni za vstop v stolp ni bilo nikogar, zato smo si šli najprej pogledat notranjost cerkve. 

Zmaj

Nato pa že šteli stopnice proti vrhu zvonika. Kar nekaj jih je bilo. Je bil pa zato razgled toliko lepši. Na eni strani proti Dobraču, na drugi proti centru mesta in Dravi. Pod nami se je na trgu zabava ravno razplamtela, vzkliki veselja in glasba so seveda segli tudi v višave. Spustili smo se navzdol in bili kar veseli, da zvonovi niso začeli pritrkovati ravno med našim obiskom. 

Pogled s cerkvenega zvonika

Bi bilo daleč prehrupno za naša ušesa. Skozi center smo šli v smeri Drave in ob tem razpredali kdo ima boljši sladoled. Bližnja trgovina, ki je bila na naše presenečenje še odprta ali McDonalds. Okusi so različni, nedvomno. Zato sem jo sam mahnil v trgovino, dekleti pa v Mc-a. In kateri sladoled je bil boljši? Se ve… 

Mestne ulice

Ko smo prišli do Drave, smo zavili nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom. Še prej sva z Majo uspela najti skrito škatlico, nato pa smo sledili navigaciji iz mesta in se peljali v smeri Hermagorja. Vmes sem pobral še eno škatlico, pomena žal nisem povsem dobro razumel, nekaj v zvezi z netopirji. Pa je bilo za njihovo frčanje še prezgodaj. 

Bazen v Vorderbergu

V kraju Vorderberg smo parkirali pred nečim, kar naj bi bila mešanica med kampom in naravnim bazenom. Kamp nas ni zanimal, voda pa že. Ta je bila ujeta v nekakšen bajer, naokoli trstičje, velike granitne skale. Ko pa smo zaplavali, smo hitro ugotovili, da so stene in dno betonski. Pa vseeno je bilo kar fino, nobene gneče. 

Čofotanje

Z Živo sva si podajala žogo, potem pa ji je uspelo Majo spraviti celo na igrala, skupaj sta se gugali. Osvežujoče. Ko je sonce zašlo, je postalo dokaj hladno. Zato smo se šli počasi stuširat in se z avtodomom prestavili do železniške postaje. Jaz sem tam skočil malo naokoli in poiskal škatlico. 

Guganje

Živa je že spala, ko sem pred krajem Tröpolach naredil nov postanek in si šel pogledat mozaik Adama in Eve na počivališču. Potem pa peljal naprej proti sedlu Nassfeld. Malo pod njim sva z Majo našla odcep za planino Tressdorfer Alm, peljala mimo hotelov in ugotavljala, da je vse zaparkirano. 

Adam in Eva v raju

Čez tunel pod smučarsko progo se uradno ne sme, je pisalo, da je cesta privatna, zato sem obrnil in odpeljal štiri kilometre nazaj navzdol do počivališča, kjer ni bilo nobene table z grozečo prepovedjo, poleg je bilo celo stranišče in v bližini dve škatlici. Kaj bi si sploh lahko želel več… 

TRESSDORFER ALM – 8.7.2012 – Zjutraj sem odšel do jezerc v bližini. Prvo je prav blizu, skoraj ob cesti, drugo pa malo dlje. 

Skrito jezerce

Skrito v gozdu, naravni spomenik, kot je oznanjala tabla. Predvsem pa skrivnostno, v njem so ležala številna debla, nad vodo pa je lebdela meglica. Če si odmislil kakšno tretjerazredno holivudsko grozljivko, je bilo prav čarobno. Vrnil sem se do avtodoma in odpeljali smo do mesta, kjer smo dan poprej obrnili. 

Eksplozija

Tokrat smo parkirali za cesto, nagib avtodoma ni motil. Pozajtkovali smo, nato pa odšli proti planini. Presneto, za vikendi je bilo ob cesti prav lepo parkirišče, le zakaj ne dovolijo, da bi obiskovalci planine zapeljali do tja. No ja, pa nič zato. Saj konec koncev ni bilo daleč. Na planini smo dobili vstopnice in si pogledali film o delu v sirarni. 

Tressdorfer Alm

Nato pa še v živo opazovali skozi steklo, kaj ravnokar delajo sirar in njegovi pomočniki. Pripravljali so male hlebčke sira, ki ga ne starajo prav dolgo. Ga pa vsake nekaj dni premažejo z zmesjo iz bakterij. Tako dobijo nekakšen probiotičen sir, ki ima poleg dobrega okusa predvsem tudi močno izraziti, ne ravno tako zelo prijeten vonj. Na srečo to tega takrat še nismo vedeli. 

Sirarna

Opozorilo na steni je sicer povedalo, da se veliko stvari dogaja čez cel dan. Zato kratek postanek da samo omejen vpogled v vse aktivnosti. Mi smo si vzeli nakaj časa in nedaleč stran, med kravjeki, našli škatlico, nato pa v trgovinici z domačimi izdelki, predvsem seveda sirarskimi, izbrali nekaj dobrot, ki bodo odšle z nami. Najboljši spominki, vsekakor. 

Zorenje velikih kolutov

Še enkrat smo se napotili v sirarno. Sedaj so že začeli pripravljati vse za drugo vrsto sira, takšnega v velikih kolutih, ki ga starajo. In ima zato poseben okus. Ko smo gledali, kako potekajo dela, nas je vse skupaj tako navdušilo, da je bil ponovni postanek v trgovini seveda nujen. 

Med vrnitvijo proti parkirišču

Kupili smo še to vrsto sira, pa maslo, sedaj smo imeli že krepko zbirko sirarskih dobrot. Zadovoljni smo se napotili navzdol, odpeljali po klancu navzdol in nato mimo Arnoldsteina in Trbiža proti domu. Babica in Ajda sta nas doma vsekakor že čakali.