ODHOD PROTI AVSTRIJI – 22.6.2012 - Da nismo zgodnji je že naš običaj. Toda tokrat smo že kar malo pretiravali. Podelitev spričeval v redni šoli, pa glasbeni šoli, pa cel kup (ne)pomembnih opravkov, da o čakanju kolega s katerim naj bi še nekaj preverila pri avtodomu (in ga na koncu seveda ni bilo), ne govorimo.
Končno smo se odpeljali, ura je bila že krepko prepozna, peljali proti Jesenicam in Kranjski Gori, v Trbižu zavili nazaj proti Avstriji in na koncu, že na pol v spanju, na parkirišču pri žičnici smučišča Tromeja, parkirali.
TROMEJA, ROSEGG – 23.6.2012 - Prihod v poznih, hm, dejansko zgodnjih jutranjih urah, je zahteval malo daljše smrčanje. Še sam, že pregovorno zgoden, sem se zbudil komaj ob pol osmih.
Seveda sem vedel, da je skrajni čas, da začnem z budnico. In nič prezgoden nisem bil. Čas je mineval vedno hitreje, zajtrk, zadnje priprave. Vedno bolj živčne. Končno smo imeli vse na sebi, pohiteli smo do blagajne. Tam smo izvedeli, da žičnica vozi brez prekinitev. Fino, nič ne bo treba hiteti ob povratku.
Sedli smo na sedežnico, po dva in dva in se odpeljali na hrib. Kot že tolikokrat, a tokrat prvič brez smuči na nogah. O jasnini, ki smo jo opazovali v dolini, ni bilo več niti duha. Poniknili smo v meglice. Ko smo izstopili na znani uravnavi, je bolj kazalo na dež kot na sonce. Pa se nismo dali.
Zakorakali smo proti Petelinjku in bili kar veseli, da nam je pobočje znano. Drugače bi bili verjetno precej izgubljeni. Krave so bile kar malo nejevoljne, ko so se nam umikale s poti, na strmini pod vrhom smučišča pa jih tako ni bilo. Tako smo do najvišje točke med rožami in rosno travo sopihali kar sami.
Nad nami je postalo svetleje, vendar smo dobro vedeli, da sonca tu ne bomo videli. Na vrhu sva z Živo poiskala škatlico. Našla sva jo sicer že pred časom, vendar takrat nje ta zabava še ni pritegnila. Nikoli ni prepozno. Razgleda ni bilo, zato smo jo kar hitro ubrali naravnost navzdol. Šli smo v pravo smer in prišli do žičnice.
Čudili smo se ljudem, ki so v takšni kislici od vremena kar prihajali. Vodička skupine nas je zamenjala s svojimi varovanci in priganjala na kavo. Smo ji razložili, da ne bomo pravi in se hihitali njeni zmedenosti. Vožnja navzdol je bila zanimiva, v to smer smo se peljali prvič. Pod oblačnim pokrovom so se nam pokazale Sovče.
V avtodomu smo na navigaciji nastavili Rosegg in ji zaupljivo sledili. Avtoceste so bile še kar izklopljene, stranske poti pa so nas peljale sprva skozi vasi, nato pa čez drn in strn z nekaj krajšimi postanki, do parkirišča pri živalskem vrtu. Jaz sem priganjal, načrtov smo imeli poln koš.
Sprehodili smo se mimo ograde z jelenjadjo, nekaj jelenov je imelo prav veličastno rogovje. Mladiči so skakali naokoli, gledali, kje bodo najlažje prišli do hrane. Noji, raznorazne koze, kozorogi. Vzpon na grič, kjer kraljuje visoki stolp starega gradu, nam je pobral večino moči, končno pa je šlo le še navzdol.
Na travnikih smo zagledali bizone, malo naprej so se v blatu hladile kosmate svinje. V eni izmed ograd so bili prašiči, katerim so se trebuhi obesili skoraj do tal. Presneto. Majaaaa, a zdaj vidiš, kaj je pivski trebušček? Pot nas je okoli hriba znova peljala proti vhodnemu delu.
Tam so nas čakali še kenguruji, koze, jeleni in seveda oslički. Ko smo imeli tovrstne zabave zadosti, smo se odločili, da gremo do sveta Keltov v vasici Breg. Zakaj pa ne…peš. Saj ne bo potrebnih veliko korakov, sem obetal. In res je bilo tako. Kljub temu sem bil med hojo deležen marsikatere pikre.
Dekletoma se je zdelo neizmerno daleč. Sto ljudi, sto čudi. Ko smo stopili mimo blagajne v prvi razstavni prostor, sem samo debelo pogledal. Razlaga tudi v slovenskem jeziku. Juhej. Vse kar ste hoteli vedeti o Keltih, pa si niste upali vprašati. Kje in kako so živeli, v kaj so se oblekli, kako so kuhali.
Posodje, okraski, večinoma replike, nekaj originalov. Stopili smo do grobnih gomil, ki so danes v gozdu komaj vidne. Verjetno so bile pred stoletji bolj. Saj so jih številni roparji zlahka odkrili. Večino okrasja so namreč že davno pokradli. Vseeno se da v nekakšni hiški sredi gomil videti, kakšne čudovite stvari so bile nekoč skrite v grobovih.
In izvedeti marsikatero dokaj kruto o pogrebnih navadah. Tudi o tem, kakšna čast je bila za eno od žena, če je smela biti po moževi smrti žrtvovana in poleg njega pokopana. Druge žene pa v jok. Mislim, kaj takšnega! Krog smrti na koncu razstavnega dela je bil kar malo grozljiv, čeprav je sredi njega stala Noreia, boginja rodnosti.
Takšna je bila tudi grmada, malo pred izhodom. Se nam je pa zelo praktična zdela prekajevalnica. Rauhkamra po domače. Ogenj so kurili na pobočju pod njo, dim pa je bil speljan po lesenem dimniku do hiške. Dekleti sta se s sladoledom v roki toliko potolažili, da sta blagovoljili pristati, da gresta tudi nazaj peš.
Še več, celo takrat, ko smo zavili proti gradu Rosegg in je bilo do njega treba vse naokoli, nista nergali. V gradu je razstava voščenih figur, v naravni velikosti. Dobili smo audio vodiče, ki pa so nam bolj malo pomagali, saj nismo imeli volje, da bi razlage poslušali do konca. Raje smo kakšno pikantno prebrali na tablah poleg razstavljenih oseb iz preteklosti.
Tudi tisto, da je bil eden od lastnikov dvorca zelo visoko v državni hierarhiji, hkrati pa najbolj iskan ponarejevalec denarja. Seveda so ga lisjaka na koncu ujeli, vendar mu, staremu in betežnemu, niso kaj hudega storili. Kasneje smo videli tudi enega njegovih ponaredkov. In vrsto diktatorjev.
Napoleona, Sisi in Franca Jožefa, pa tri velike, Hitlerja, Mussolinija in Stalina. Zanimivo. Pogledali smo si še razstavo slik, nato pa mimo labirinta že ubirali korake proti avtodomu. Opazili smo, da je na travniku nasproti gostilne počivališče za avtodome. Kar nekaj jih je stalo tam. Seveda ni bilo zastonj.
Hm, bomo še malo razmislili, smo si rekli sami pri sebi in ostali na parkirišču pri živalskem vrtu. Jaz sem se odpravil proti večeru na kolesarjenje. Poiskal sem kar nekaj škatlic, užival v pogledu na Dravo, iskal skrite cerkvice, poganjal pedala visoko proti vasi Ledenice in nato škripal nazaj navzdol do Rosegga.
Dan je bil naporen, vedeli smo, da naslednji ne bo nič manj, zato smo hitro zlezli v posteljo. Ko se je že stemnilo, se nam je na parkirišču pridružil še en avtodom.
GERLITZEN, OSOJSKO JEZERO, GOBE, AVTOMOBILI, OPICE IN VISOKI RAZGLEDI – 24.6.2012 – Zjutraj sem se še enkrat sprehodil do bližnje cerkvice. Maja me je opozorila na napis v notranjosti. Zdrava Marija milosti polna Gospod je s teboj! Lepo. Slovensko.
Peljal sem po stranskih cestah proti kraju Annenheim ob Osojskem jezeru. Sprva je šlo kar hitro, bližje kot sem bil kraju Landskron, bolj pa sem bil sit omejitev hitrosti na 30 kilometrov na uro. Celo tam, kjer po mojem mnenju res ni bilo nobene potrebe. Končno sem zapeljal na parkirišče žičnic Gerlitzen, parkiral, snel kolo in se zapodil do jezera. Bolje rečeno odškripal.
Ob pobiranju škatlic sem obujal spomine na izlet izpred let, ko smo tu komaj našli parkirišče, še težje pa potem ob povsem razparcelirani obali mesto, kjer se je dalo zaplavati. Vrnil sem se na zajtrk, še prej pokramljal z redarjem in se po njegovem nasvetu prestavil na mesto, kjer bi nas težje kdo zaparkiral.
Ko je žičnica začela obratovati, smo bili seveda pripravljeni, zapeljali smo se do vrha gondole in naprej s sedežnico proti meglenemu vrhu. Razgledi so se nekoliko odpirali, nas pa so skoraj bolj zanimali zanimivi vzleti jadralnih padalcev. Zdelo se nam je, da ima vsak malo svojevrstno tehniko. Kot bi jih kdo pripel na oblake so lovili termiko.
Mi smo se sprehodili mimo kamnite hiške, polne oddajnikov, se slikali s spletno kamero, še malo pogledali naokoli, nato pa odrinili nazaj proti zgornji postaji žičnice. Pred prehodom v gondolo smo se strinjali, da za karting, tak ali drugačen, danes ni časa, nato pa že opazovali jadralne padalce, ki so se pred silhueto gradu Landskron spuščali proti varnim tlom.
Zagrabil sem kolo in odhiteli smo navzdol proti jezeru. Čakala nas je plovba z ladjico. Kolo sem parkiral, saj sem imel z njim še načrte, potem pa že pohitel do ladje, ki je ravno pristala. Pluli smo do pristanišča St. Andrä, tam obrnili in se vrnili do Annenheima. Med tem smo opazovali Gerlitzen in oblake, ki so se preganjali po nebu.
Ladja je plula naprej s postanki na eni ali drugi strani jezera proti kraju Ossiach. Dekleti sta malo brali, malo gledali okoli in se, vsaj domnevam, da bi tako rekli, dolgočasili. Sploh Živa je bila dobra. Ko sem še pred časom spraševal, katere točke bi obiskali, je takoj glasovala za vožnjo z ladjico. Po petih minutah na krovu pa me je pogledala izpod čela in izustila…dolgčas. Ja, hudo je to.
Nad nami se je skoraj zjasnilo, ko smo znova pristali v Anenheimu. Dekleta so odšla kuhat, jaz pa malo kolesarit. Ko sem imel pobiranja škatlic ob obali dovolj, sem se vrnil na parkirišče pri žičnici, kjer nas je kljub jutranjemu prestavljanju eden skoraj zaparkiral. Po kosilu sem se vseeno uspešno izvil iz objema pločevine vse naokoli in že smo peljali proti kraju Treffen.
Parkirali smo pod nekdanjim skednjem in se ob obisku muzeja gob skoraj bolj kot lepim izdelkom čudili podjetnosti Avstrijcev. Neverjetno. Spoznavali smo gobe, užitne, neužitne, strupene, njihovo razmnoževanje, rast, ogroženost. Seveda je bil tam nekje tudi prizor iz bogsigavedi katere pravljice. In pa nekaj nagačenih živali, da je vse delovalo še bolj stvarno.
Na koncu smo si pogledali film, v katerem je bilo prikazano, kako en stric te gobe izdeluje iz nekakšne das mase. Končni izdelek je bil neverjetno realističen. Bi najraje kar vzel košarico in nabiral. Pa seveda nismo. Raje smo sedli v avto in se odpeljali proti kraju Landskron ter še naprej do muzeja starodobnikov.
Na vhodu nas je pričakal možakar, ki bi še najbolj spadal med eksponate. In ob tem pokazal nekaj znanja o Sloveniji. Presneto, saj smo zgolj nekaj pljunkov od meje, je že prav tako. Sicer pa smo takšnih muzejev do sedaj videli že kar nekaj. Spački, Porscheji, Hrošč, Trabant, Vespe in Prime, kolesa in na policah na galeriji še kup druge, tehnološko že zelo zastarele šare.
Ker nismo poznavalci, smo se seveda samo nasmejali nekaterim najbolj nenavadnim primerkom in se čudili oblikovalskemu okusu izpred desetletij. S katerim izmed njih bi se še danes ponosno popeljal po domačih ulicah. Kakšnega drugega ne bi niti pogledal. Ja, okusi so različni.
Vrnili smo se do kraja Landskron in parkirali pod klancem, ki vodi do istoimenskega gradu. Cesta do njega je plačljiva, zato smo raje hitro zasedli še prosto mesto v senci in se peš napotili proti Affenbergu. Eno vodenje smo sicer zamudili, pa je bilo kmalu že naslednje, tako da se nismo pretirano sekirali.
Smo ob čakanju vsaj malo počili, dekleti so seveda pritegnila igrala. Potem pa so nas že pospremili skozi ogrado. Sprehodili smo se, pod strokovnim vodstvom in ob razlagi seveda, med japonskimi makaki. Pri tem so nekatere opice uganjale res domiselne norčije.
Ajda, ki je bila tu pred časom s šolo, se je čudila, saj so se gugale na isti drobni vejici kot v času njihovega obiska. Zanimivo. Pokazali so, da so opice seveda zelo inteligentne, saj so se hitro naučile premagati ovire (čisto nič enostavne), da pridejo do hrane. Ena med njimi je tudi zaplavala, samo da je prišla do koščkov jabolk in jagod.
Nekatere opice so uganjale svoje norčije na najbolj tankih vejicah, čisto v vrhovih drevesc. Lovile so ravnotežje, se vrtele. Druge so ležerno sedele na ograji ob poti in opazovale obiskovalce. Mladiči so pili mleko pri materah. Vodič je za dva, ki sta brez sramu seksala pred obiskovalci, trdil, da si samo pobirata zajedavce.
Zajedavce malo morgen. Me prav zanima, kako ga njegova žvajzne, ko ji predlaga zvečer v postelji, da bi ji rad otrebil njene bolhe. V slabi uri smo bili naokoli, opice so ostajale v svojem malem svetu, mi pa smo jo mahnili na grad. Sprehodili smo se do ptic. Nekatere so bile videti prav impresivno, kakšna pa dejansko bolj sfuzlano. No ja, razlike nas bogatijo.
Dekleti sta ravno pred zaprtjem trgovinice s spominki uspeli izposlovati obesek za Živo. Pa naj jima bo. Pokukali smo še v nekdanjo grajsko kapelico, nato pa iskali najkrajšo pot do izhoda. Razgledi, ki so se nam odpirali z grajskega obzidja na Beljak in okolico so bili lepi, vreme se je po oblačnem jutru kar lepo popravilo.
Jaz sem skočil še do osamljenega jezerca, nato pa šibal za dekleti. Poskrbeli smo za Gajo, ki je bila tokrat tudi z nami, potem pa odpeljali proti Rožu (Rosegg) in naprej proti Pyramidenkoglu. Cesta je bila v zadnjem delu kar strma.
Pa me je potolažilo vsaj parkirišče na koncu, ki je bilo lepo ravno. Da bomo kar tu ostali, mi je bilo takoj jasno. Odšli smo do razglednega stolpa in se z dvigalom odpeljali na višino 905 metrov nad morjem. Odprli so se nam čudoviti razgledi vse naokoli. Vrbsko jezero, Celovec tam na njegovem koncu, Karavanke, jezerce v njegovi smeri.
Dekleti sta se zabavali z daljnogledom, bolj kot naokoli sta gledali ena drugo. Hecno. Kar precej časa smo uživali visoko nad smrekami, avtodom nas je čakal daleč pod nami. Potem pa nas je dvigalo popeljalo tudi navzdol.
Jaz sem na sprehod odpeljal Gajo, dekleti sta med tem okupirali igrala. Stolp se je zaprl, vse naokoli je utihnilo, ostali smo sami. Zvečer smo iz avtodoma opazovali razgledno ploščad nad sabo, videti je bila kot vesoljska ladja. Nenavadno, skrivnostno.
REPTILI, PIVO, PALČKI, CERKVENI IN DRUGI ZAKLADI, IKEA – 25.6.2012 – Tudi zjutraj je bilo okoli nas še vse mirno. Pozajtrkovali smo, nato pa odpeljali po strmi cesti v dolino in naprej do Vrbskega jezera. Čisto spotoma sva se z Živo vpisala še v tri škatlice, nato pa smo že parkirali pred Minimundusom.
Vendar ta danes ni bil naš cilj. Bolj so nas zanimali razni reptili v živalskem vrtu Happ. Že v prvem prostoru so nas pričakale vitrine z nekaj najbolj grozljivimi kačami. Takimi, kjer bi bežal za življenje, če bi se steklo slučajno razbilo. Med vitrinami se je sukala gospa Happ, zlezla k pitonom in jim dajala hrano. Hm, e tata toga ne bi, sine.
Krokodil, kuščarji, žaba, ki te ne ubije zgolj z dolgočasnim reganjem. Kobre, mambe, ena bolj strupena od druge. Seveda niso manjkali niti pajki, pa črvi. Taki grozljivi, da človek ne ve ali so hrana ali razstavni primerek. V zunanjem delu smo čakali, da bodo klopotače kaj zaropotale, pa so bile daleč od tistih v klasičnih vesternih. Razvajene holcerke.
V oddelku z domačimi kačami pa je bil raj za zmijoljubce in seveda dobesedno nočna mora za vsakega, ki ga ob elegantnem kačjem telescu zmrazi do zadnjega nohta na nogi. Pravi kačji preplet, vse je lezlo in gomazelo. Brrr, mrazi, noht na nogi, auč.
Galapaški želvi sta nas malo potolažili, dekleti bi kakšno malo bolj žepno izvedbo takoj imeli doma. Kot večino zadev, ki jih je možno kupiti v lokalni trgovini z domačimi zvermi. Skakači, morski prašički, hrčki in podobne podgane, so redno na spiskih za razne dobre može, od tistih okoli novega leta do seveda očija. Na srečo zaman.
Pogledali smo si še nekakšne kopije dinozavrov. Na srečo se niso nič premikali. Po vsem tistem lazenju bi samo še tega manjkalo, da bi kakšen Rex zaškrtal z zobmi. Groza. Hitro smo pobegnili, gume so škripale, mi pa smo upali, da kaj gomazečega nismo odnesli s seboj.
Do naslednjega cilja ni bilo daleč. Ta je bil seveda za očija. Pivovarna. Juhej. Parkirali smo pred gostilno malo od vhoda in pohiteli, da smo pravočasno ujeli nagovor možaka, ki je še malo prej stal za prodajalnim pultom industrijske trgovinice. Potem pa stopili po pivovarni. Schleppe.
Učna ura o pivovarstvu, seveda s pojasnilom, da so oni bolj butični. Torej da jih ne zanima količina, temveč kvaliteta. Bla, bla sem in bla, bla tja, halo, kdaj bo že pokušina, sem prepeval pri sebi. Sestavine piva, postopek varjenja, briketi hmelja in to na Majino presenečenje, ne iz butične Slovenije.
Potem pa pogled v polnilnico, med lesene sodčke piva in žganje, ki ga tukaj cmari nek podjetnik. In na koncu seveda tisto, zaradi česar smo sploh prišli. Torej pokušina dveh vrst piva. Dekleti sta kar vriskali, pa ne zaradi alkohola, temveč Pepsija, ki je bil na voljo mladini. Nič hudega, bodo že spoznale, kaj je dobro.
Pa tudi z Majo nisva pretiravala, je bilo še pred poldnevom. Malo smo razmišljali, pogledali v knjižico, ki je vsebovala vse, kar je zanimivega, nato pa odpeketali na sever. Naš cilj je bil Gurk. Do njega smo valovali gor in dol, vreme se je vedno bolj kisalo, ob zadnjem spustu pa se je odprlo nebo, lilo je kot na sodni dan.
Ko smo parkirali pred katedralo, je še padalo, na srečo pa je bila najhujša ploha za nami. Toda v parku palčkov je bila prava poplava. Bolj ali manj vse pod vodo, najbolje so jo odnesli tisti palčki, ki so bili že itak v kopalkah.
Svetovali so nam, da hodimo kar po tirnicah vlakca, ki sicer vozi po parku, saj so bile ostale poti še vedno zalite. Šli smo mimo različnih palčkov, nekateri so bili pravljični, drugi malo manj. Batman, pa mična gospodična, zbor palčkov, so nas pripeljali do kamnitih palčkov in škratov iz različnih držav.
Nekateri prijazni, drugi zlobni, vsi pa malo posebni. Še posebej smo se nasmejali dvema, ki ju je že praktično prekrila ruša. Iznad trave sta gledala bolj ali manj samo še trebuh in rit. Pogledali smo si še lokalni muzej, ki pa nas je kar malo presenetil in razočaral. Poleg narodnih noš je bila večina razstave posvečene nekim krivicam iz nezanimive preteklosti.
Hitro smo bili skozi, bolj so nas danes zanimale pravljične teme. Še enkrat smo odplavali po parku, se nasmejali žabicam in nato že stopali proti katedrali. Ogledali smo si notranjost, kič in bogatija nas nista presenetila. Toliko o ubožnosti cerkve…
Seveda smo se spustili tudi do kripte. Tam je menda pokopana sv. Ema. Čeprav smo ob vseh relikvijah, ki smo jih videli do sedaj, seveda skeptični. Se mi zdi, da bi, če bi jih združili, dobili celo vojsko sv. Jurijev, sv. Janezev in drugih svetnikov. No ja, kakorkoli.
Ajda je ugotavljala, da bi šla raje med budiste, potem pa se osredotočila na risanje v knjigo vtisov. Z Živo smo ugotavljali, kje so stojnice s svečami in koliko jih dejansko potrebujemo. Na izhodu smo kupili še svečo za mamo, potem pa že odpeljali proti mestecu Straßburg. Tam se je v centru mesta nekaj dogajalo, zato smo do gradu iskali obvoze.
Uspelo nam je prilesti do parkirišča, jaz sem med dežnimi kapljami našel še škatlico, potem pa smo že poniknili v zgodovino. Pripomočki življenja izpred stoletij, razstava pip, skrinje, kapela. Zunaj se je bliskalo in lilo, no mi smo bili na suhem.
Sprehodili smo se še skozi razstavo ženskih oblačil skozi stoletja. Presneto, kako so bila včasih oblačila barvno enostavna, pa vendarle več kot elegantna. Izvezena, štrikana, čipke in svila. Čudovito. Vsaj meni se je zdelo. Zelo vprašljivo pa je, če bi se sodobne mične gospodične strinjale z mano.
Iz balkona se je najlepše videlo na grajsko dvorišče. Še fotka ali dve, potem pa smo že ubirali korake do avtodoma. Peljali smo proti St. Veitu. Vmes smo pobrali še nekaj škatlic ob poti, vsaj tam, kjer smo se lahko s svojo kravico ustavili.
V St. Veitu sem najprej odvrgel dekleta, potem odšel parkirat malo nazaj in že hitel proti mestnemu muzeju. Seveda se mi je nekoliko dvignil pritisk, ko sem bil tam vseeno kar nekaj pred njimi. Zato sem potem lahko muzej in vse njegove zanimive zadeve doživljal v tihoti. Jah, taklemamo.
Muzej pa mešanica vsega mogočega. Lapidarij, tehnični del s poudarkom na železnicah in na vrhu še Heimatdinstova sobica. Neverjetno, kaj vse so stlačili v stavbo sredi mesta. Sprehodili smo se mimo kretnic, električne opreme, avtomobila, ki je vozil po tirnicah, dekleti sta se spremenili v strojevodji in vozili vlak.
Na čisto pravem simulatorju. Morali sta celo pritiskati na tipko za dokazovanje budnosti, zavirati in pospeševati. Pred nami pa so na velikem ekranu mimo hiteli kraji ob bližnji lokalni progi. Seveda smo nekaj časa preživeli tudi ob maketi železnice in opazovali male vlakce, kako so vozili mimo postaj, izginjali v tunelih in se znova vračali na čisto drugem koncu.
Potem pa šli v najvišjem nadstropju kar hitro mimo rezultatov plebiscita iz leta 1920, javkanja za ozemljem, ki so ga Korošci izgubili brez odločanja ljudstva in obujanjem velikonemške enotnosti. Presenetila me je karta rezultatov. V sedanjem južnem delu Avstrijske Koroške je bila večina prebivalcev za priključitev tedanji SHS.
V Rožu jih je za takšen razplet dogodkov glasovalo več kot 95 odstotkov. Malo licemersko se potem sliši današnje poveličevanje plebiscita in njegovih rezultatov kot pravega izraza volje ljudstva. Če bi bilo tako, bi meja morala teči dokaj severneje. A sedaj je, kot je.
Mi smo se že povsem sprijaznili s tem, da smo čez Ljubelj hodili po kavo in druge nam takrat v domačih štacunah predrage ali celo nedosegljive dobrote. Vsaj nekateri Korošci pa še vedno živijo v smrtnem strahu pred slovansko grožnjo z juga. Kaj se more.
Sprehodili smo se po glavnem trgu Šentvida…ups…St. Veita, mimo kužnega znamenja in do parkirišča za cesto, kjer sem prej pustil našo kravico. Jaz sem si ogledal še bližnjo lokomotivo, potem pa smo že šibali proti jugu. Navigacija nas je peljala kar prav, sledeč plebiscitnemu odločanju našega avtodoma je bil naslednji cilj Ikea. Itak.
Sprehod skozi že tolikokrat obiskane razstavne in prodajne prostore je minil relativno hitro. Verjetno smo bili ob dnevih, ko dajejo na vse izdelke deset odstotkov popusta, eni redkih s skoraj prazno vrečo. Toda firbec se je napasel, pa tudi hrenovke so še vedno po pol evra, s sokom komaj kaj več.
Večerja nam je napolnila želodček, nič več se nam ni dalo. Odkotalili smo se do hiške in tam na robu parkirišča ostali. Počasi so odšli tudi zaposleni, ob desetih so ugasnili luči in objel nas je nočni mir.
CELOVEC, OBIRSKA JAMA – 26.6.2012 – Zjutraj, ko so dekleta še spala, sem naredil hiter sprehod do pasjega poligona, nato pa sva z Majo že navigirala skozi Celovec do parkirišča pri sejmu.
Presenetile so naju zapornice, parkiranje je po novem plačljivo. Prva ura zastonj, potem pa po en evro do petih, ki predstavljajo dnevno nadomestilo. Krog po bližnji okolici je pokazal, da bo najbolje zaviti kar na znano parkirišče. Tako smo tudi naredili, pozajtrkovali, potem pa sem s še enim krogom prihranil evro. Gorenc, kva se more.
Odpeketali smo v center, se pred stolnico ustavili zgolj toliko, da smo med številnimi bunkeljni iz grmovja potegnili škatlico, nato pa na Novem trgu že brskali okoli zmaja. Še fotka ali dve, malo neumno vprašanje v informacijah in nato vstop v prostore deželnega parlamenta. Soba grbov in tam eno od jeder spora, knežji kamen.
Le kakšne krvi so bili knezi, ki so jih ustoličevali na njem? Deutsche ali Slovenske krvi? Kot da bi bilo to pomembno. Iz velike sobane smo se skozi parlamentarno sobo (jah, glede na velikost bi ji dvorana težko rekli) odpravili še do male dvorane z grbi. Pomanjšana kopija velike, čigavi grbi vse so na stenah pa seveda nismo imeli pojma.
Dekleti sta zgolj ugotavljali, da se nekateri ponovijo večkrat. In nato v parlamentarni sobi, da zgolj eno ime, skupaj s priimkom, zveni domače. Znova v veliki dvorani smo na hitro preleteli še razstavo o obletnici deželnega računskega sodišča.
In v kali zatrli moje ideje o tem, da bi Kohošce razveselil z lepljenjem slovenskega kovanca za dva centa na sam knežji kamen ali vsaj na ploščico z opisom njegovega »pravega« pomena, potem pa stopali čez trg proti farni cerkvi. Do odprtja vhoda v razgledni zvonik smo imeli ravno še toliko časa, da smo pokukali v samo cerkev.
Potem pa že po 225 stopnicah lezli na razgledišče, ki nam je dalo čisto nov pogled na mesto. Po pravici povedano, sem bil presenečen. Že tolikokrat sem bil tu, pa kot je videti vedno osredotočen bolj ali manj na (nakupovalni) center. Se bo res treba še kdaj ustaviti.
Že smo peljali iz mesta, našli prave odcepe in hiteli proti Železni Kapli. Tam smo na enem od parkirišč pustili avtodom, na blagajni v hiši ob glavni ulici prevzeli karte in počakali na avtobus. Pot do Obirske jame je namreč zaprta, gor vozi zgolj turistični avtobus.
Nič zato. Sem bil kar vesel, da mi ni treba lesti po tistih ridah v breg, visoko nad dolino je vhod v jamo. Bili smo prva skupina, zato smo takoj dobili čelade in se za vodičem napotili v jamo. Najprej je bilo seveda nekaj besed o rudarjenju in o tem, kako so rudarji ob razstrelitvi stene prebili prehod do čudes, ki si jih bomo ogledali.
Vse podprto z zvokom in sliko. Hodili smo iz prostora do prostora, izvedeli, da je del jame še vedno dostopen zgolj jamarjem, videli lepe kapniške oblike, velike stebre, ogromno kapniško zaveso in na koncu seveda tudi jezero, ki je na nek način simbol jame.
Vidiš ga namreč na bolj ali manj vseh prospektih, ki vabijo v ta naravni čudež. Jezero? Jezerce? Ma, pljunek vode. Se moraš skloniti, da vidiš v tisti škafek. Jojmene, kako to malenkost dobro tržijo. Ko smo stopili iz jame, izhod je drugje kot vhod, je v nas butnil topli zrak.
V teh vročih dneh je hladilnica s konstantnimi osmimi stopinjami še kako godila. Odpiral se nam je razgled na dolino pod nami in kuclje na njeni drugi strani. Počakati smo morali, da so ogled opravile še druge skupine, nato pa nas je avtobus odpeljal nazaj v »kaplo«.
Sprehodili smo še Gajo, ki nas je pridno počakala, nato pa čez Jezerski vrh odpeljali nazaj proti domu.
 |
| Sovče |
TROMEJA, ROSEGG – 23.6.2012 - Prihod v poznih, hm, dejansko zgodnjih jutranjih urah, je zahteval malo daljše smrčanje. Še sam, že pregovorno zgoden, sem se zbudil komaj ob pol osmih.
 |
| Meglena vožnja |
 |
| Pristanek |
 |
| Strmi vzpon |
 |
| Rožica |
 |
| Kje je sonce? |
 |
| Vožnja proti izhodišču |
 |
| Jelenčka |
 |
| Kozorog pri starem gradu |
 |
| Bizon z mladičkom |
 |
| Prase |
 |
| Keltska zgodba |
 |
| Prikaz ognjišča |
 |
| Noreia, boginja plodnosti |
 |
| Gomile |
 |
| Dvorec Rosegg |
 |
| Premeteni ponarejevalec |
 |
| Veliki diktatorji |
 |
| Slovenska cerkvica na polju |
GERLITZEN, OSOJSKO JEZERO, GOBE, AVTOMOBILI, OPICE IN VISOKI RAZGLEDI – 24.6.2012 – Zjutraj sem se še enkrat sprehodil do bližnje cerkvice. Maja me je opozorila na napis v notranjosti. Zdrava Marija milosti polna Gospod je s teboj! Lepo. Slovensko.
 |
| Megla |
 |
| Vožnja s sedežnico proti vrhu |
 |
| Padalci |
 |
| Gerlitzen |
 |
| Grad Landskron |
 |
| Annenheim |
 |
| Osojsko jezero |
 |
| Osoje (Ossiach) |
 |
| Vse kar ste hoteli vedeti o gobah... |
 |
| Užitne, neužitne, strupene... |
 |
| Motorji naše mladosti |
 |
| Beljaški muzej avtomobilov |
 |
| Affenberg |
 |
| Malica |
 |
| Čofotanje |
 |
| Glej, kakšne uganjajo! |
 |
| Grad Landskron |
 |
| En sfuzlan tič |
 |
| Pogled v smeri Beljaka |
 |
| Pogled s Pyramidenkogla |
 |
| Kako dobro te vidim... |
 |
| Nočni pogled na razgledni stolp |
REPTILI, PIVO, PALČKI, CERKVENI IN DRUGI ZAKLADI, IKEA – 25.6.2012 – Tudi zjutraj je bilo okoli nas še vse mirno. Pozajtrkovali smo, nato pa odpeljali po strmi cesti v dolino in naprej do Vrbskega jezera. Čisto spotoma sva se z Živo vpisala še v tri škatlice, nato pa smo že parkirali pred Minimundusom.
 |
| Kakšne lepe očke... |
 |
| Zmaj |
 |
| Ljubke črne mambe... |
 |
| Nočna mora |
 |
| Oči, jest bi takole imela doma... |
 |
| Vse kar ste hoteli vedeti o pivu |
 |
| Polnilnica |
 |
| Leseni sodčki in stekleni baloni |
 |
| Schleppe |
 |
| Ni panike, če nas je zalilo! |
 |
| Rita in trebuh |
 |
| Palčki vseh držav, združite se! |
 |
| Juhej |
 |
| Katedrala v Gurku |
 |
| Notranjost cerkve |
 |
| Sv. Ema |
 |
| Grad Straßburg |
 |
| Pripomočki izpred stoletij |
 |
| Vse za mične gospodične |
 |
| Muzej v Šentvidu |
 |
| Ta gre pa res kot po tirnicah... |
 |
| Zaviraaaaaaaj! |
Potem pa šli v najvišjem nadstropju kar hitro mimo rezultatov plebiscita iz leta 1920, javkanja za ozemljem, ki so ga Korošci izgubili brez odločanja ljudstva in obujanjem velikonemške enotnosti. Presenetila me je karta rezultatov. V sedanjem južnem delu Avstrijske Koroške je bila večina prebivalcev za priključitev tedanji SHS.
 |
| Kam je odpeljal? |
 |
| Tarče |
 |
| Šentvid |
 |
| Še en vlakec |
 |
| Ikea...itak... |
CELOVEC, OBIRSKA JAMA – 26.6.2012 – Zjutraj, ko so dekleta še spala, sem naredil hiter sprehod do pasjega poligona, nato pa sva z Majo že navigirala skozi Celovec do parkirišča pri sejmu.
 |
| Marička |
 |
| Zmaj |
 |
| Knežji kamen |
 |
| Dvorana grbov |
 |
| Grbi |
 |
| Notranjost farne cerkve |
 |
| Pogled na mesto |
 |
| Dekleta visoko nad tlemi |
 |
| Železna Kapla |
 |
| Obirska jama |
 |
| Jezerce |
 |
| Pogled v dolino |
Ni komentarjev:
Objavite komentar