Ajdi

Dan je počasi ugašal. Nisva se bala mraka, stopila sva na pot. Koraki so si sledili, dvigali so naju v neki drugi svet, davno minuli čas. Menda so nekoč tu živeli Ajdi. 

Pot

Po ostankih čisto navadni ljudje, ki so se pred norenjem drugače mislečih zatekli nad nedostopne pečine. Po pričevanjih velikani, ki so lahko prestopili doline kot za šalo. Vsak si lahko misli svoje, vsak ima prav. Danes tu okoli blodijo le še njihovi duhovi. Ko z vrha gledaš lučke v dolini, imaš občutek, da so nekje tu, okoli tebe. 

Ostanki

Če dobro prisluhneš samemu sebi, se oglasi otroški jok, nemirni ženski glasovi, moško brundanje, vsakdanji ropot. Glasovi minulih, tako domačih zgodb. Nekaj metrov nižje ostaline samotne naselbine. Je bila res takšna ali gre zgolj za želje modernih iskalcev preteklosti? Odgovore je že pred davnimi stoletji odnesel veter. Kar je tudi prav. 

Dolina

Vedno nova rojstva, vedno nove smrti, vedno novi ljudje. S svojimi očmi, svojimi željami, ljubeznimi, sovraštvi. Pridejo, odidejo, pustijo nekaj za seboj. Nekateri več, drugi manj, ravno prav. Da se jih čez nekaj rodov nihče več ne spomni, o njih tako malo ve. Zrla sva na drobne lučke. Tudi to so le utrinki nekega časa, nekaj, kar bo že zjutraj ugasnilo. Le še midva bova vedela, da je bilo. Kako minljivi spomin. 

Bregovi

Tišina. Drobencljanje nepomembnih želja ni pridrlo do sem gor. Ujela sva trenutek, ga nežno pestovala in gledala, kako se je za trenutek ustavil na dlani, nato pa nama zdrsel med prsti, se zlil s temo. Ni bilo več razloga, čarobnost je minila. Stopila sva na pot. Dve drobni iskri sta poplesavali sem in tja, se vračali, iz neke nestvarne preteklosti, iz nekih davnih zgodb. 

Luči

Kamen se je zakotalil, potok je šumel. Prekrila sta glasove davnine, porazgubili so se kot dim, ki ga raznese nemirni veter. Nad nama je bila tišina. Vrhovi dreves niso več ječali, velikan je legel spat. Zaprl je oči in svet je ugasnil.

(Potoki - Ajdna)