ponedeljek, 16. julij 2012

Avstrijska Koroška - peti vikend

JEZERSKO – 13.7.2012 – Končno sama. Bi lahko rekel. Otroci, naše največje bogastvo, naši sončki in tako naprej in nazaj. Presneto, kako luštno je kdaj ubrati kakšno pot tudi brez njih. Ko sta dekleti, kot že izkušeni tabornici, kravžljali živce vodnikom nekje ob Krki, sva jo midva ubrala znova na Koroško. 
Začetek poti
Visokoleteči cilji so ob slabi vremenski napovedi izzveneli. V visokogorje se že ne hodi, če je napovedano nekaj med dežjem in snegom. Torej rezervni načrt. Tudi prav. Zvečer sva se odpeljala proti Jezerskemu, vmes naredila v Kokri kratek postanek pri mejnih kamnih, nato pa ob Planšarskem jezeru že štela ovčke. 
Jeklenica se pne v nebo

MAGDALENSBERG, KNAPPENBERG, HEINRICH HARRER – 14.7.2012 – Jutro je bilo zgodnje, avtodom je ubiral ovinke navzdol proti Železni Kapli, takoj za krajem sem zavil na majhno parkirišče, Maji voščil mirno nadaljevanje spanca, si oprtal nahrbtnik, nadel opremo in zagrabil prvo jeklenico. 
Brez tega ne gre
Türenkopf. Ena težjih zavarovanih plezalnih poti na Koroškem. Ha, to bo z levo roko, sem si mislil. In na koncu znova spoznal, da imam včasih več sreče kot pameti. Nočno škrebljanje se v steni namreč ni poznalo. Drugače bi mi kar trda predla in zgolj zamah z roko, da se bom že nekako potegnil čez, če bo stena mokra, bi se izkazala za kaj slabo tolažbo. 
Nadaljevanje proti vrhu
Pot sprva teče nad potokom, nato pa se začne odločno vzpenjati čez pečevje. Težja mesta, kjer te zgolj tvoja moč drži nekaj sto metrov nad izhodiščem, res niso za vrtoglave. In moči potrebuješ kar nekaj. Drugače ne gre. Prebijal sem se od odseka do odseka, vedno višje. Seveda je ključno mesto celotne poti tik pod vrhom. Tipično. 
Uspešno na cilju
Sledila je še prečka do razgledišča in nato počasi spust navzdol. Da sem se zvrnil ravno na koncu zadnje jeklenice, je seveda tudi že stalnica. Presneto. Zavil sem še do ostankov nekdanjih rudnikov, kjer je več rovov preluknjalo hrib. Danes jih imajo za nekakšno turistično znamenitost. 
Vhod v enega od rudnikov
V enega od njih je bilo pod rešetko celo možno zlesti. Seveda se nisem mogel upreti skušnjavi. Potem pa sem že stopal navzdol, budil Majo in odpeljala sva po dolini, mimo Celovca in proti Magdalensbergu. Izkopanine nekdanje rimske naselbine dajejo odličen vpogled v življenje pred tisočletji na tem končku Koroške. 
Magdalensberg
V vitrinah so razstavljeni predmeti, ki so jih našli med izkopavanji, amfore in drugo posodje, ostanki mozaikov. Maketa nekdanje naselbine daje odličen vpogled, kakšen je bil izgled tega mesta. Sprehod med zidovi, ostanki nekdanjih stavb, templja, naju je pripeljal do muzeja, kjer so razstavljeni drobni predmeti, nakit, igrače, steklovina, kipci. 
Ostaline preteklosti
Zanimiv vpogled v preteklost. Pogled v lapidarij, nato pa sprehod čez cesto, kjer so menda nekoč talili zlato. In se namakali. V odličnih termah. Še danes bi z veseljem vstopil vanje, če bi delovale. Savne, bazeni, superca. Ker z uživaškim namakanjem ni bilo nič, sem se sklenil vsaj pregreti. 
Lapidarij
In sem kar peš odšel nekaj deset višinskih metrov naprej, do sv. Magdalene. Lepa cerkvica, na razglednem kraju. Pokukal sem vanjo, rešil enostavno uganko in poiskal škatlico. Nato pa sva se že odpeljala proti severu, najin cilj je bil hrib knapov ali Knappenberg. 
Sveta Magdalena
Ker sva do naslednjega vodenja imela še zadosti časa, sva si pogledala muzej Helge Riedel. Ta je ustvarila v nekaj letih s svojimi lutkami prikaz življenja na vasi, zgodbe, prava procesija. Vsekakor zanimivo, videti je bilo prav stvarno. Seveda ni smela manjkati niti Marija Terezija in njeni oprode z dvora. 
V muzeju Helge Riedel
Čeprav mogoče ni bilo tako mišljeno, so bile njene lutke videti humorno, vsak detajl je bil pomemben. Skočila sva še v muzej rudarskega življenja in mineralov. Ti so bili raznovrstni, pisani, z vsega sveta. Seveda bi se zadržala med temi svetlečimi kamenčki dlje, toda čas odhoda v podzemlje se je bližal. 
Minerali celega sveta
Dobili smo čelade, nato pa že na koncu dolgega rova poslušali podatke o samem rudniku. Med hojo po rovih smo videli številne pripomočke za rudarjenje, izvedeli marsikaj o življenju in delu rudarjev. Kar zanimivo. Ker naj bi bilo ravno tu eno največjih nahajališč mineralov na svetu, sem pogledoval, kdaj se bo kje kaj zasvetilo. 
V rudniku
Sem bil vedno bolj razočaran, nič svetlečega, zgolj siva skala. Pa nič, presneto, so že vse pobrali. Naj potem govorijo o rudniku in njegovih bogastvih v pretekliku. Naredili smo krog in se vrnili do izhoda. Vrnila sva čelade, nato pa odhitela po strmem klancu znova v dolino. 
Nič kristalčkov...
Toda na drugi konec, le nekaj kilometrov je bilo do muzeja Heinricha Harrerja v Hüttenbergu. Sprva sva bila malo v dvomih, če bo tri četrt ure zadoščalo. Pa je bilo na koncu ravno prav. V pritličju je prikaz dosežkov tega moža v gorah (med drugim je bil eden prvih plezalcev, ki mu je uspelo preplezati severno steno Eigerja) in na številnih potovanjih po svetu. 
V muzeju Heinricha Harrerja - plezalni pripomočki
Plezalna oprema, eksponati s poti, vsekakor zanimivo. Ne pa vrhunec. Ta sledi v drugem in tretjem nadstropju, kjer je predstavljeno bivanje Harrerja v Tibetu. Kdo ne pozna knjige ali vsaj filma Sedem let v Tibetu? Zgodbo o dveh avstrijskih plezalcih, ki ju je začetek druge svetovne vojne ujel med poskusom vzpona v Himalaji. 
Prestol za dalajlamo
Obtičala sta v takrat še angleški Indiji in pobegnila v edino možno smer – Tibet. Tam sta več let bivala v Lhasi, prijateljevala s štirinajstim dalajlamo in ga tudi seznanjala z zahodom, njegovimi posebnostmi in stranpotmi. Ob tem sta doživela agresivni vdor kitajske vojske in beg dalajlame iz svoje dežele. 
Mandala
Tu so bili razstavljeni predmeti iz Tibeta, molilni mlinčki in zastavice, oblačila, prestol, na katerem je sedel dalajlama, ko je prišel blagoslovit muzej. In mandala. Pa maske. Seveda pa tudi pravo svetišče. Vpogled v življenje Tibeta in Tibetancev. Zanimivo. 
Maska vrača
Ko se je muzej že počasi zapiral, sva se napotila na drugo stran ceste, kjer je Harrer ustvaril v steni pravo romarsko pot. Stupa, ogromni molilni mlinčki, narejeni iz sodov, kipi bude. Viseči most, razgled na muzej, ki je postavljen v bivši šoli, od zgoraj. Dolge vrvi z molilnimi zastavicami, ki visijo čez steno, slike. 
Romarska pot
Nebo je bilo vedno bolj temno, začelo je deževati. Zato sva se spustila nazaj na trdna tla in se vračala proti avtodomu. Nad parkiriščem sva odkrila tunele, ki vodijo v nekdanje rudnike. Vendar so zaprti, noter se ne da. Pa nič. Sva že peljala po dolini navzdol. 
Molilni mlinčki
Med potjo so bili nujni postanki, še posebej zanimiv je bil ob polju, kjer je tisoče majhnih ploščatih kamenčkov, imenujejo jih kar leče. Steinernen linsen. Zanimivo, da jih je našel in opisal pred davnimi stoletji že Valvazor. Leta 1679. 
Polje z nenavadnimi lečami
Nebo nad nama je bilo vedno bolj črno, parkirala sva na nekakšnem koncu ceste ob kraju Pöckstein in se napotila po poti skozi Gurktal. Hodila sva in iskala škatlice, dokler ni zagrmelo, kmalu za tem pa se je tudi ulilo. Odločitev je bila jasna, greva nazaj. 
Tole pa ne bo nič dobrega...
Vračala sva se proti avtodomu, pri mostu čez reko še malo počakala, potem pa ob treskanju in v pravem nalivu stekla v suho zavetje avtodoma. V spanec naju je tako zazibalo padanje dežja, lilo je bolj ali manj celo noč. 

PODEŽELSKI MUZEJ, RUDOLFINUM, PUŠKE IN ČEBELE – 15.8.2012 – Zjutraj je bilo vreme še vedno dokaj kilavo, deževalo je. Preden je Maja vstala, sem se sam odpravil do mostu, našel škatlico, ki sva jo prejšnji dan iskala zaman, nato pa odpeljal v smeri Celovca. 
Vhod pred šolo v dvorcu Ehrental
Podeželski muzej ob dvorcu Ehrental sva našla brez večjih težav. V samem dvorcu je sedaj kmetijska šola, kolikor sva lahko ugotovila. Podeželski muzej pa seveda ni presenetil z vsebino. Bolj ali manj vsakdanji pripomočki kmečkega življenja, plugi, brane, traktorji, gozdarsko delo, čebelarstvo. 
Mizarska delavnica
Zanimivo, pa vendarle poznano in že tolikokrat videno, da se nisva pretirano zadržala pri nobenem eksponatu. Na koncu je bila še razstava vse o krompirju ali kaj ste si vedno želeli vedeti o krompirju, pa si niste upali vprašati. Nekatera dejstva so celo naju presenetila. 
Kmetijski pripomočki
Zatavala sva še na gozdno učno pot, pa le do želene škatlice. Potem pa skozi mesto pridirkala do znanega parkirišča na sejmu. A sva hotela parkirati malo bližje in prihraniti kak evro, zato sva raje odpeljala v eno od stranskih ulic in parkirala tam. 
Vse o krompirju
Rudolfinium naju je presenetil. Predvsem v prvem delu, kjer imajo razstavo spodnjega perila. Seveda s poudarkom na ženskah in njihovih kapricah. Nekaj čudnih krp pa so menda v preteklosti nosili tudi moški. 
Perilo iz vseh možnih obdobij
V vitrini je bilo spodnje perilo in nogavice priljubljene Sisi, seveda pa nista smela manjkati niti deviški pas in modrček, ki je bil bolj kot skrivanju s svojimi dragimi kamenčki namenjen okraševanju. Da je bil, glede na tako različne velikosti narejen po meri, je bilo seveda jasno. 
Moške sanje
Stezniki, podkrila, reklame iz preteklosti. In imena v nekaj tujih jezikih, tudi v slovenščini. Pohvalno. Čakal naju je svet mineralov, pogledala sva si tematsko razstavo o podganah. Narejeno v precejšnji meri po kopitu Ali ste vedeli da… 
Izdelano po meri
Še potop v preteklost, izkopanine in mozaiki z Magdalensberga, koroška zgodovina tako in drugače. Vrnila sva se do avtodoma in odpeljala proti Borovljam. Med potjo sva se v bližini gradu nad Dravo ustavila za kosilo. Jaz sem skočil do žabje mlakuže. 
Ostaline takšne in drugačne preteklosti v Rudolfiniumu
Da so tam žabe glavne, je bilo jasno, reganje se je slišalo daleč naokoli. Nato pa sem se sprehodil še na drugo stran, do razgledišča nad Dravo. Po kosilu sva odpeljala v Borovlje, puškarski muzej je bil najin cilj. 
Razgledi nad Dravo
Puške takšne in drugačne, naboji vseh možnih kalibrov, način izdelave, puškarska tradicija je v tem kraju res bogata. Sledila je razstava vseh možnih lovskih trofej iz vseh koncev sveta. Uboge živalce je pobil predvsem en manijak iz Borovelj, ki je skoraj vsako leto odšel na svoj morilski pohod. 
Puškarski muzej
Na koncu je v muzeju na eni izmed tabel še njegovo jadikovanje, skoraj obsojanje, carinskih služb, ki lovcem ne dovolijo odnesti ravno vseh trofej v domačo dnevno sobo. Pa kaj zato, če gre za ogrožene ali skorajda izumrle vrste. Človek ne more verjeti. Blodnje umsko nezrelega človeka. 
Del posledic morilskih pohodov
Zrelo za napad kakšnega društva za zaščito živali. Nisva se predolgo zadrževala ob teh žalostnih trofejah. Raje sva pobegnila znova na prosto in se prestavila v bližnjo vasico, kjer manjši muzej pripoveduje zgodbo o čebelah. Seveda predvsem o Kranjski čebeli. 
Vse o čebelah
Zanimivo, a hitro bi bila naokoli, če ne bi morala reševati ob tem še kviza. Ta ni bil predolg, toliko pa le, da je bilo treba dvakrat naokoli. Ustavila sva se še pri zunanjih čebelnjakih in panjskih končnicah s tako znanimi motivi, nato pa že peljala proti Ljubelju in naprej domačemu pristanišču.
Ja, res hudič babam jezik brusi, to vsak moški ve!

Ni komentarjev:

Objavite komentar