torek, 29. marec 2011

Šmarjetna gora

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal. 
Siva pot...
Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi. 
Ovinek
Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje. 
Sedlo
Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno. 
Bližnjica
Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila. 
Na vrhu...hotel
Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med legokockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic. 
Kranj
Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla. 
Sv. Marjeta
Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…
Dobra volja je najbolja!

(Stražišče - Šmarjetna gora)

Ni komentarjev:

Objava komentarja