Čas se izteka |
Čas za zložno drsenje po pobočjih
se izteka, kmalu snega ne bo več. Jutranje pretegovanje je pripeljalo še
prijatelje, skupaj bomo zastavili korak navzgor. Čeprav sem tu dihal komaj pred
dnevi, je pobočje neprepoznavno. Roko si podajata pomlad in zima. Prva s svojo
toplo sapo podnevi topi zadnja bela pobočja, snežno odejo zmehča, že tečejo
prvi potočki.
Prehodi |
Druga ponoči s svojo ledeno sapo dokazuje, da še ni prišel čas
njenega odhoda. Zaledeni ledene kapljice in spremeni pobočja v drsalnico. Kaj
sitno, ni kaj. Prve stopinje ne dajejo pravega veselja. Blato čofota, snežne
odeje ni več. Toda že po nekaj metrih je bolje. Smuči drsijo po gladki
površini, ujamemo ritem.
Drsi... |
Le otrokoma občasno spodrsne. Ravno prav, da se
temperatura dvigne, iz parnega kotla začne piskati in v zraku je tisto
neprijetno iskrenje. Nič kar narediš, ni prav. Če ponudiš roko, si jo prepozno,
če je ne…spet si ga polomil. Preskočimo cesto in nato flikamo navzgor.
Pobočje pod kočo |
Flikamo?
Iščemo najboljše prehode. Včasih pa zgolj prehode, veseli, da sploh so. Kajti
pomlad je res že krepko obliznila pobočja, posamezne krpe snega skupaj drži
zgolj še kakšen trak ledu. Ta mladima povzroča težave. Smuči drsijo v povsem
napačno smer. Pogled izpod obrvi pove vse.
Pomlad liže svoj sladoled |
Pod največjo strmino svoje srenače
prestavim na Ajdine smuči. Pa spet nič ni prav. Naprej zavira, nazaj pa drsi,
me obtožuje. Preslišim nerganje, hoja z njimi je bolj varna. In samo to šteje.
Meni tudi brez njih ne drsi, le na trdem ledu je treba nekaj previdnosti.
Izkušnje nekaj pomenijo. Nad kočo imam slabe volje zadosti. Pohitim naprej,
ujamem Petra in Žana in se sprašujem, do kam bo sploh dovolj snega.
Iskrenja ni več |
Smuči sem
odložil na vrhu vlečnice, od tu naprej proti vrhu o snegu ni več ne duha, ne
sluha. Pa saj je zgolj nekaj korakov. Opazil sem Ajdo, ki je navzgor sopihala
brez smuči. Nekaj nižje se ji je snel pes, napenjalci so bili premočni, zato je
vse skupaj odvrgla.
Stari vrh |
Ni mi preostalo drugega, kot da grem navzdol pobrati
opremo, ki je obležala na snegu kot ravno dobro ujeta polenovka. Pa se nisem
jezil. Le zakaj? Tudi, če te po dobrem kosilu še nekaj črviči v želodcu, nič ne
rečeš na repete. Vsa slaba volja je izpuhtela, Ajda se je že smejala, pod
varnostno vrvjo vlečnice zaplesala limbo in odskakljala do vrha. Celo mene, že
vsega vajenega, včasih prav preseneti.
Čarovnica se je stopila |
Vse naokoli je postalo bolj svetlo,
veselo, skoraj prešerno razposajeno. Na vrhu se nismo predolgo obirali, nižje
nas je čakal Žan. Ajda je po pobočju švignila kot raketa, komaj smo jo lovili.
Bogsigavedi katera dobra misel ji je dala takšno veselje. Kot bi mignil, smo
bili na parkirišču.
Smuka |
Potočki so tekli, odnašali še zadnje krpe snega in
prinašali pomlad. Torej slovo pomeni konec? Kje pa, komaj začetek zanimivega
dne. Kaj vse naju je še čakalo! Izlet do Plečnikovega spomenika in iskanje
skritega. Pa plezanje nad Škofjo Loko, v strmih odlomih Kamnitnika. Bolj star,
bolj nor, bi rekel vsak, ki bi me videl po toliko letih znova v vertikali.
Kje pa imaš glavo? |
Pa
je šlo. Ena najlažjih smeri, Ovčka, je bila danes tista, ki nama je v zgornjem
delu dala vetra. Ko so bili prsti že navrti, sva zvila vrv, pospravila vponke
ter se odpravila na raziskovanje najbolj skrivnih kotičkov starodavnega mesta.
Ovčka |
Kaj vse sva videla in doživela! In ko so naju domači že vabili domov, sva nad
mostom čez Selško Soro ob opazovanju dogajanja pri snemanju nove reklame za
Cockto sklenila, da bo danes še prezgodaj. Saj bo cesta jutri še vedno peljala
v pravo smer, zakaj bi torej hitela…
Se kam mudi? |
(Nad Zgornjo Lušo - Stari vrh)
Ni komentarjev:
Objavite komentar