sobota, 02. april 2011

Z gospodično na Trdinov vrh

Menda je prepad med generacijami huda reč. Kaj menda, kar zanesljivo. Verjetno bolj ali manj to lahko vsakdo potrdi. Stari starši, starši, sinovi in hčere, vnuki, pravnuki. Prehajanje izkušenj, tiste mladini vedno nepotrebne modrosti, pridige, kot radi rečejo, so obvezno povezane z iskrenjem. 
Prehodi
Kot da bi se dva brusilna kamna drgnila med seboj. Izkušnje iskrenja so pač stalnica medgeneracijskega glajenja odnosov. Toda čisto vedno ni tako. Včasih se strasti umirijo in prijetno je stopiti skupaj. Na pot. Hoditi daleč ali pa še dlje. Tja, kjer se vidijo samo prijazni ljudje. 
Pogledi
In med tem razpredati. O preteklosti, ki je v nekaterih spominih še kako živa, v drugih pa zgolj še en list v učbeniku zgodovine. In o tem kar je. Kar nas določa in nam vsakodnevno omogoča sobivanje. Sprehod iznad Jugorja proti Trdinovi Geri je kar primerna izbira. Ob tem lahko že na prvem travniku, tik nad parkiriščem, začutimo utripe. Še smo živi. 
Zeleno
Med tem ko se cvetovi na košeninah klanjajo pomladi, se za trenutek ustavimo pri Gospodični. Zgolj toliko, da poiščemo izvir večne mladosti, najdemo tisto, kar naj bi bilo dostopno zgolj izbrancem in seveda ob tem znova opazimo tisti sijaj v očeh. Iskrice.
Gospodična
Hoja ni pretirano naporna, med vdihi in izdihi se najde še ravno prav zraka za kakšno besedo. Razgledov ni, vsaj tja do vrha, ne prav pretirano. Zatorej se lahko zazremo zgolj vase, naredimo obračun, si obljubimo marsikaj in nato stopimo naprej. Do vrha ni več daleč, visoka špica vedno bolj nepotrebnega okrasa marsikaterega razgledišča, kaže smer, namiguje, koliko korakov bo še potrebno. 
Cerkvica
In potem stojimo tam, kjer se prepletata duhovnost in posvetnost, preteklost in nedomišljena domišljavost sodobnosti, prašna cesta ob travniku, polnem žafrana. Kar samo od sebe se nam postavlja vprašanje razlik. Le zakaj nas ločujejo? Dvoje cerkva, dvoje poti, grdi pogledi. Tistih prepotentnih. Drugi na obeh straneh se čudimo norenju, nič nam ni jasno. Kako bi le bilo. Saj smo…zgolj ljudje. 
Cvetenje
Korak navzdol naj gre tja, proti pragozdu. Tam ravno, ko hiško povsem nepotrebnega spora pustiš daleč zadaj, začutiš naravno prvinskost. Visoka debla, še včeraj pravi orjaki sredi gozda, so danes zgolj še nepomembni ostanki nekih časov, razmetani in prepuščeni razkrajanju na tleh. Pot se ne zmeni zanje, pelje navzdol, na travnike, kjer pomlad maha v pozdrav. 
Miklavž
V bližini je jezerce. O njem kroži zgodba, tako pisana in doživeta, kot so pripovedi, ki jih ob večerih zabeli kakšen kozarec domačega preveč. Do cerkvice se že splača, kaj bi hodil mimo. Ker tam si je možno izgovoriti počitek. Da se dih umiri. Potem pa navzdol, kamorkoli že hočemo priti. 
Krvavo
Če smo se v strmec zagnali iz Gabrja, bo morebiti še najbolje ob premlevanju krvavih zgodb tistega obpotnega kamna, zaviti nazaj proti Gospodični in pred lovsko kočo sprva malo samosvoje, nato pa čisto prav korakati navzdol. Če pa nas zvesti spremljevalec čaka nad vasjo Jugorje, bodimo le pozorni, kdaj bo treba zaviti desno, na z rožami okrancljane travnike. 
Nazaj...
Bi najraje kar posedel. Vsa čutila bi izostreno sprejemala blagorodnost trenutka in dan bi mineval. Toda tako polno, da minevanja skoraj ne bi opazil…

(Jugorje - Trdinov vrh)

Ni komentarjev:

Objavite komentar