Jakob in njegov križ

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva. 

Parkirišče

Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako. 

Pot

Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča. 

Rana na Sv. Jakobu

Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj. 

Le kje je sedaj gozd?

Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine. 

Cerkvica

Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki. 

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmika. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo. 

Začetek nove steze

Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi. 

Čemaž leze izpod korenin

Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne. 

Zidovi Pustega gradu

Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol. 

Napis

Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

(Preddvor - Jakob)