Lovrenc in Mlinčki

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo. 

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati. 

Sv. Lovrenc

Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost. 

Dogaja

Da nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse. 

Vrh

Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla. 

Mlinčki

Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej. 

Brez prestanka

Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju. 

Soteska

Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo… 
(Bašelj-Sv. Lovrenc-Mlinčki)