Z Ajdo

To je bilo pravo presenečenje. Ajda se v preteklih letih ni mogla odločiti, da bi šla z menoj na snežne strmine. Seveda s turnimi smučmi in vso potrebno opremo. Tokrat pa je pokazala veselje in po mirni noči na znanem platoju pod nekdanjim smučiščem sva zjutraj kar zgodaj, še v mraku, stopila proti Zelenici. 

Luna

Zložno sva se vzpenjala, opazovala najprej luno na zahodu, le nekaj korakov višje vedno bolj izrazito zardevanje neba za najinim hrbtom. Dan je prihajal, svetloba je risala detajle. Zavila sva na servisno pot, v današnjih razmerah je bila varna izbira. Po Šentancu se ni vzpenjal nihče, glede na zapis, ki je obetal kopni zgornji del, me to sploh ni presenetilo. 

Jutranja zarja

Še nekaj korakov, zadnja strmina in že se je pred nama zasvetila Vrtača. Dobesedno, saj je obsijana s soncem naravnost žarela. Koča je bila videti zaprta, nadaljevala sva proti vršnemu pobočju in se začela vzpenjati po strmini. Srenači so tu prišli kar prav, Ajda pa je na mestu, kjer ji je spodnja smučka ušla prenizko, kmalu ugotovila razliko med večjimi in malimi krožci na palici. 

Vrtača

Slednji niso dajali nobene opore in kar nekaj truda je morala vložiti, da je lahko nadaljevala po špuri. Ta je bila speljana dokaj nenavadno, ognila se je strmemu delu pod grebenom in prišla na čistino tik pod vrhom. Pri vremenski postaji sva se pripravila za spust, Ajda je vztrajala, da odpelje tudi preko kopnega dela prav z vrha in brez težav ji je uspelo. 

Vzhod

Navzdol je smučala kot raketa, tik za mojimi petami. Pobočje je bilo zvoženo, trdo, odlično se je zavijalo. Švignila sva mimo koče, nadaljevala proti plazu, vijugala po njem navzdol. Pri Vrtači sem začudeno gledal, saj Ajde kar na enkrat ni bilo nikjer. Ko je nekaj kasneje pripeljala, sem se zgolj smejal. Morala se je ustaviti v bližini vzpenjajočega z malim kužkom in ga slikati. 

Pod vrhom

Drvela sva naprej, do zadnjega zavoja na robu parkirišča. Več kot karkoli je bilo vredno navdušenje, zagotovilo, da bova še šla.