Slovo

Ker Tomaž odhaja na dolgo pot, vse tja do kitajske meje, je bil čas za slovo. Seveda formalno, s pivom v roki in pico na krožniku. Toda pred tem neformalno, s turnim smukom na že tolikokrat skupaj obiskanem hribu. Trianglu. Ko sva stopila na sneg, je bilo svetlobe še dovolj. Potem pa je z vsakim korakom proti koči Vrtača in naprej preko plazu proti Zelenici, bledela. Toda povsem ugasnila ni niti za trenutek. 

Na začetku poti

Luna, ki se z vsakim dnem bolj debeli, je bila tisto ogledalo, ki je v vesoljnih prostranstvih ujela sončno svetlobo in jo poslala na temno stran tretjega kamna od sonca. Meni se je poznala utrujenost dveh dni smučanja, začetek sezone, kondicija še vedno ni tista čisto prava. Zato sva se nekoliko več ustavljala, kljub temi fotografirala, kakšno rekla, razmišljala. 

Večeri se

Bilo je prav toplo, inverzija je naredila svoje. Sneg je bil nekoliko omehčan, vendar se je videlo, da bo po kompaktni snežni odeji smučanje uživaško. Koča je bila razsvetljena, vendar se nisva ustavljala. Saj mudilo se nama ni prav posebej, obirati pa se tudi nisva smela. Na grebenu sva pogledala k sosedom, tudi tam še niso spali, potem pa na vrhu ugotavljala, koliko časa sva hodila. 

Luna

Ko je Tomaž pogledal na uro, sem lahko zaključil zgolj … smrkelj tempo. Toda, kaj ni najpomembnejša dobra družba, gorski svet, bele širjave? Ne pa neko hitenje, podiranje rekordov, zbiranje številk za čim boljšo statistiko? Zagotovo. Toda kaj, ko to velikokrat pozabimo, se znova zaženemo, podiramo neke lastne, notranje meje, nabiramo številke. 

Pogled z vrha plazu

Z vrha sva odpeljala navzdol, sedaj z lučkami, saj svetloba lune za varno zavijanje ni bila več zadosti. Ko sva zavila nad kočo, sem hitro ugotovil, da bo tukaj imel Tomaž prednost. Skoraj dvajset kilogramov razlike se je ob predirajoči skorji še kako poznalo. Od vrha plazu navzdol pa je bila smuka res pravi užitek, motile so jo zgolj boleče noge. 

Pri sosedovih

Res potrebujem nekaj regeneracije, sem se tolažil. Tudi še potem, ko sem naredil zadnji zavoj, le nekaj metrov od parkiranega avtomobila. In sem vedel, da čaka zgolj še zadnje dejanje. Že prej omenjeno pivo. Pica. Klepet. Prijateljev. Sedaj pa lahko rečem zgolj še … Tomaž, srečno pot. In nasvidenje.  

Srečno!