Kobla

Je treba biti zgoden. Da te objame, v jutranjem mraku, samota. Le veter šepeta preko grebenov. In začutiš tisto pravo prvinskost bivanja. Šest je bilo, ko smo stopili na sneg pod Kozjim hrbtom, v temi zagrizli v prve strmine opuščenega smučišča. Z nežno sledjo svetlobe smo zagledali prvi del žičničarskega muzeja na prostem, ob vasi Ravne. 

Prebujanje

Čeprav vem, da sta spodnji sedežnici krajši, me deljenje na tretjine vedno zavede. Vodeč sem brez težav prisopihal do vrha srednjega dela smučišča, potem pa nekaj višje ob misli, da bi bili sedaj že na Trianglu, vendarle malo upočasnil. Na drugi strani doline so se nad obronki Pokljuke že videli očaki Julijcev, mogočni, beli. 

Vrh smučišča

Krajši postanki so bili nujni, za lažji vdih ali dva. Vsak izgovor za fotografijo, razlago, vprašanje, več kot dobrodošel. Končno se je pred nami, nad vedno bolj zaraščenim pobočjem, pokazal zavoj mimo velike vrtače, malo kasneje pa tudi vrh tretje sedežnice. Veter, ki je vlekel preko sedla, nas je porival proč. 

Kravja črna gora

Nismo se dali, nadaljevali smo še teh nekaj zadnjih metrov do vrha nekdanjega smučišča. Borut in Uroš sta pred vetrom pobegnila v hiško za vogalom. Prepričal sem ju, da je tista ob žičnici boljša. S stolom, mizo, grelcem, ki seveda ni več delal. Pridružila sta se mi, v miru in zavetju smo se pripravili za spust. 

V zavetju

Sneg je bil sprva spihan, nižje, kjer ga veter ni več mogel prenašati sem in tja, pa zvožen od očitno številnih predhodnikov. Kot slalomski velemojstri smo vijugali med grmičevjem, smrekicami. Na vprašanje, kje so vsi, smo odgovor dobili šele nižje. Sredi srednjega dela smučišča sta nam nasproti prišla prva dva, potem jih je bilo vedno več in več. 

Sonce

Noge so že kar bolele, ko smo končno ob robu ujeli nekaj zavojev v celcu. Da je bil spodnji del bolj ali manj rodeo, vzpon pod Kozji hrib pa čisto odveč, seveda ni treba posebej poudariti. Ravno tako kot tudi ne, da se je tudi ta turni smuk končal z obvezno analizo na parkirišču, ob pivu seveda.  

Borut v elementu