Sončna Begunjščica

Načrti se spreminjajo. Včasih jih spremeniš sam, drugič to namesto tebe stori usoda. Tako sva z Ajdo sobotni večer namesto v avtodomu na Ljubelju preživela kar v dnevni sobi na Miljah. Kar je zahtevalo v nedeljo nekaj bolj zgodnje vstajanje, odhod nekaj minut čez šesto in začetek hoje še v temi na znanem, presenetljivo skoraj praznem, parkirišču. 

Pod oblačnim nebom

Lučka nama je pot osvetljevala do konca Bornovega tunela, potem pa sva jo počasi ugasnila. Sedaj sva že videla, da je nad nama nepredirna plast oblakov, le tam nekje v daljavi se je kazalo nekaj svetlobe. Predaleč, da bi naju dosegla. Na Prevali sva se ustavila le za minuto, kar tam, pri znamenju. Potem pa preko travnika stopila v gozd. 

Kapljice

Po poti čez Kalvarijo ne pomnim, da bi že hodil, da je strma in grizeš kolena, pa sem seveda slišal. Pa se mi ni zdelo tako hudo, čisto lepo sva se vzpenjala, malo sem, malo tja sva pridno pridobivala višinske metre. Ko sva se ravno dobro izvila iz gozda, prijela prve, zaradi mokrote gladke skale, so meglice okoli naju začele postajati redke. 

Gamsi nad nama

Dobrih dvesto metrov pod grebenom Begunjščice sva izplavala. Nad nama je bila modrina, sonce v daljavi se je prav po jesensko trudilo oddati vsaj nekaj toplote. Levo od najinega cilja je bila še luna, pod nama pa belo morje, le posamezni osamelci najvišjih vrhov, skalne čeri, so v daljavi segali proti nebu. 

Nad oblaki

Pod Begunjsko Vrtačo je Ajda odločila, da stopiva še nanjo. Saj do najvišje točke res ni bilo daleč. Pogledi na takšen dan pa takšni, kot morajo biti. Čudoviti. Nisva se prav dolgo obirala, povedal sem, da je sosednji vršiček le za meter nižji, pokazal grape, plazove, kjer se da smučati, po nekaterih linijah sem se navzdol spustil tudi že sam. 

Meja

Oster greben nad Šentancem, široka pobočja proti najvišji točki najine današnje poti. Zmrznjene kapljice rose, sem in tja kakšna osamljena zaplata snega. Razmislek o minljivosti pri spomeniku ponesrečenemu pilotu. In nato uživanje na sončnem vrhu. Imela sva ga zgolj za sebe, nikjer nikogar. 

Na Begunjski Vrtači

Razgledi, pojasnila, topel čaj in ostale dobrote iz nahrbtnika. Res se nama ni nikamor mudilo. Pa je bilo le premrzlo, da bi ostala prav dolgo. Ajda je določila smer sestopa, spustila sva se po razdrti poti v smeri Robleka. Prva redka srečanja danes, hrupni družbi sva se na srečo za las izognila. 

Pogled proti znancem

Znova sva potonila v meglo, šla mimo koče, zavila po poti čez Rožo v smeri Prevale. Pohodnikov je bilo vedno več, tolažila sva jih, da je višje prav lepo. Po Bornovi poti pa je bila prava gneča. Nekateri so šele prihajali, drugi so se že vračali. Prav visoko se niso povzpeli, zagotovo so ostali pod oblaki. Kar malo žal nama jih je bilo. 

Na Velikem vrhu

Pot se je iztekala, prav ponosen sem bil na Ajdo, saj je hodila res dobro. Na Ljubelju naju je pričakal pravi avtomobilski kolaps, zaparkirano je bilo vse, kar je možno in ne. Eno mesta sva kmalu sprostila, se odpeljala na dobro kosilo k znanemu ribniku, nato naprej proti Miljam. Ja, res sva ujela prav lep dan.  

Pot nazaj v meglo ...