Ratitovec

Sva bila zgodnja. Na srečo. Saj se je na Prtovču šele začenjal dan. In z njim seveda vedno večja gneča pohodnikov, ki mimo cerkvice Marije Pomočnice stopa proti razglednim vrhovom Ratitovca. Med tem ko je nad meglenim morjem v daljavi vzhajalo sonce sva stopila proti lovski koči na Toli, vmes našla nekaj vpisnih listov. 

Jutranje barve

Ko sem iskal zadnjega v bližini parkirišča, so možakarji ob vzponu začudeno spraševali, če sem kaj izgubil. Nisem. Sem pa našel. Zavila sva navzgor, skozi jesenske barve gozda, ob klepetu nisva gledala na korake, vzpon je bil prijeten. Pod Razorjem sva prišla izpod pisanih krošenj, strmine Kosmatega vrha so bile že osončene. 

Pod Kosmatim vrhom

Meglice jutra je pila toplota dneva. Nad Razorjem sva srečevala zgodnje pohodnike, ki so se vračali. Vzpon do uravnave pred kočo, zavoj pri njej. Še nekaj metrov in že sva stala na Gladkem vrhu. Razgledi so bili takšni, kot se za Ratitovec spodobi. Megleno morje vse naokoli, pa je dodalo svoj čar. 

Razor

Pomahala sva še očakom Julijcev v daljavi, potem pa stopila navzdol. Ajda je odločila, da bova Altemaver obiskala drugič, spust pa določila po isti poti, torej čez Razor. Sedaj je bila na poti že kar prava gneča. Beg iz megle, iskanje sonca in tiste uborne toplote, ki jo v teh jesenskih dneh še zmore, je privabilo marsikoga. 

Bežeče megle

Nisva zavila proti Toli, nadaljevala sva po drsečih kamnih proti Prtovču. Stopila sva skozi vas, mimo cerkvice. Parkirišče je bilo zasedeno, gneča prihajajočih je nakazovala prometni kolaps. Pa nisva še hotela domov. Sprehodila sva se po poti, ki ob lepih razgledih vodi proti kraju z zanimivim imenom. Draboslovica. 

Planina Klom in Julijci v daljavi

Pa sva že prej, na ovinku poti, obrnila. Se ve, zakaj. Naloga je bila dokončana, vpis potrjen. Na Prtovču je bilo avtomobilov še več kot prej, komaj sva se izvila prihajajoči pločevini. Odpeljala na zasluženo tortico. Pod Homanovo lipo. Kjer sva strnila vse, kar je bilo slabega in dobrega. In se malo kasneje prijazno poslovila. 

Belo morje