Krog nad Tolminskimi Ravnami

Sam sem najprej razmišljal o zanimivi krožni poti na severni strani Karavank. Pa me je Lars s svojo idejo kaj hitro prepričal. Tam okoli Podrte gore sem že hodil, vendar pa z Bohinjske strani. O Tolminskih koncih sem zgolj bral, da bi jih šel že pogledat ali jih celo podrobneje raziskoval, pa še ne. 

Jutro nad Razorjem

Lars me je pobral ob petih v Škofja Loki, peljala sva se proti Petrovemu Brdu, skozi Baško grapo do Mosta na Soči, pred Tolminom pa po zaviti cesti nadaljevala do Tolminskih Raven. Prva sramežljiva svetloba je ravno dala zadosti svečave, da lučka ni bila potrebna, ko sva stopila na pot. Hitro se je zdanilo, na razcepu sva šla po krajši, strmi poti. 

Midva na Voglu

Na robu planine Razor sva zagledala pri spodnji koči avtomobil. Midva pa peš sem gor, sva se smejala. Ko sva zaokrožila okoli planinske koče in spregovorila nekaj besed z oskrbnico je pripeljalo še nekaj avtomobilov. Presneto, pa saj vendarle niso geolovci, sva bila še naprej dobre volje. Na planini je pihalo, pa tudi višje seveda ni bilo nič boljše. 

V Bohinju nekaj kuhajo ...

Vzpenjala sva se mimo posameznih odcepov, izbirala tiste, ki so vodili proti Voglu. Najin prvi današnji cilj sva dosegla po širokem prepišnem grebenu. Vleklo je še, pa vendarle so bili razgledi tisti, ki so zahtevali nekaj daljši postanek. Saj se je vendarle videlo daleč in še malo naprej. Poiskala sva še skrito škatlico, se na drugi strani po kamnitem svetu spustila na sedlo. 

Vogel z Vrha Krnic

Sam sem skočil še nekaj korakov navzgor na Vrh Krnic, potem pa sva hodila v smeri sedla Globoko. Še preden sva se po podrtem svetu vzpela do njega, sva stopila do ostankov jugoslovanske obmejne stražnice. Seveda iz časov med obema vojnama, ko sta bila Tolmin in Bohinj vsak na svoji strani meje. 

Pogled z Vrha Planje

Med tem, ko se je Lars ustavil pred začetkom spusta proti planini Razor, sem sam stopil še na Vrh Planje. Skupaj sva nadaljevala do bivaka, ki naju je presenetil predvsem s posameznimi zanimivimi in zabavnimi detajli opremljenosti. Preštel sem okna v nižje ležeči (nekdanji) italijanski obrambni vojašnici Globoko. 

Bivak

Potem pa sva na klopi pred bivakom izračunala končne koordinate škatlice z vpisnim listom. Med nadaljevanjem spusta sva se odločila, da današnjo pot podaljšava in jo prav primero zaokroživa. Najina naslednja točka je bila tako pod Škrbinsko ploščo, do katere se je pot odcepila dvesto višinskih metrov nižje. 

Škrbinska plošča

Travniki niso bili preveč strmi, greva prečno, sva si zamislila. In res težav ni bilo. Sprva. Ko sva do poti imela še slabih tristo metrov pa je bilo pred nama zgolj še morje ruševja. Poskušala sva malo nižje, višje, potem pa vdana v usodo zakorakala naravnost. Gimnastična reprezentanca bi bila nad najinimi sposobnostmi navdušena. 

Komna in Bohinjsko jezero

Ob vseh tovrstnih elementih, ki sva jih uprizorila ob prebijanju, nad, pod in nekje vmes, bi bila zanesljiva kandidata za naslednje olimpijske igre. Zvoki, ki jih je malo za menoj spuščal Lars so me spravljali v dvom ali gre za zadnje življenjske znake vrlega prijatelja ali zgolj bentenje ob novi raznožki. 

Zeleni vrh in Tolminski kuk

Končno sva prišla do steze, ob odcepu zavila levo in pod Vrhom nad Škrbino prišla do res nenavadne naravne posebnosti. Podor je pred kdo ve koliko leti razkril ogromno, okoli 45 stopinj nagnjeno ploščo, ki je danes raj za plezalce in ostale občudovalce nekoristnega sveta. Kot sva bila danes tudi midva. 

Snežene flike

Preko gruščnatega sveta s posameznimi flikami snega sva se vzpenjala do Škrbine. Med tem, ko sem čakal, da me prijatelj ujame, sem občudoval razgled na Bohinjsko jezero. Prej je bilo še v megli, ta se je razkadila in celotna dolina je sedaj dobro vidna ležala tam za robom Komne. Pod Podrto goro sva nadaljevala proti Zelenemu vrhu. 

Tolminski kuk

Lars je šel spodaj, sam sem zlezel do najvišje točke in se na drugi strani spustil pod Tolminski kuk. Vzpon do najvišje točke na najini današnji poti ni bil prenaporen, razgledi z vrha pa več kot čudoviti. V daljavi so se sončni žarki ujeli v neskončni vodni ravnini. Morje. Kar stala bi in gledala, če ne bi čas dneva kazal na omejitve. 

Tolminski Migovec in morje v daljavi

Spustila sva se navzdol, na dolgi in široki plato Tolminskega Migovca. Ker je Lars na vrhu pred časom že bil, se je spustil navzdol na planino na Kalu in me tam, uživaje na soncu, počakal. Sam sem šel do vrha, lepa pot je peljala do najvišje točke. Še enkrat pogledal proti morju, ki se je tudi od tu lepo videlo. 

Planina na Kalu in Migovec v ozadju

Potem pa sestopil za Larsom, se mu za nekaj minut pridružil na soncu, preden sva se skupaj začela spuščati proti Tolminskim Ravnam. Da naju je tam čakalo pivo, naslednje pa skupaj s pico v Mostu na Soči, verjetno ni potrebno posebej poudarjati. In pa dolga ter zavita pot proti domačim koncem. 

Tolminske Ravne