Potem, ko sem pred dnevi prejel novico, da je mojo škatlico iz trde plastike na Babi pregrizla miš, pojedla še notranjo iz mehke plastike in si za sladico privoščila vpisni list, sem začel razmišljati, kdaj bo čas za vzdrževalni obisk. Časovno okno se je pokazalo v soboto zjutraj, tudi vreme je bilo še kar solidno, občasno se je na nebu pokazala celo kakšna luknja modrine.
 |
| Barve |
Na pot sem stopil pri transformatorju, hitro stopal po cesti do odcepa proti Čemšeniku. Na drugi strani potoka, kjer pot zavija sem in tja, sem srečal prve pohodnike. Njihov cilj je bil bližje, nikamor se jim ni mudilo. Pri koči se nisem ustavljal, za njo sem ujel stezo, prečil gozdna pobočja. Barve so tisto, kar je sedaj najlepše.  |
| Na drugi strani doline |
Tako kot si spomladi vesel zelenila, ki skupaj s pisanimi cvetovi na gorskih travnikih zamenja zimsko belino, tako ne moreš biti miren ob celi paleti barv, ki se vesoljnemu slikarju razlije po jesenskem platnu. Saj mogoče gre … za odmiranje nečesa živega, za začetek gnitja. Toda po drugi strani … je to vsekakor odhod s stilom.  |
| Grintovci so v oblakih |
Odpirali so se mi razgledi proti Potočam, preko strmine sem prišel do prečke, zadnjega vzpona skozi gozd. Na suhem travniku pri koči sem vedel, da imam do vrha le še nekaj korakov. Škatlico sem hitro zamenjal, nov vpisni list čaka tik pod vrhom. Postal za nekaj sekund na razglednem vrhu, potem pa že hitel navzdol. Pozdravil sem močerada, ki mu jesenska vlaga verjetno dobro dene.  |
| Baba |
In res je bila pot zaradi nočnega dežja spolzka, zahtevala je previden korak. Kot se je pokazalo, ko sem znova prišel do Čemšenika in bi na travi, tik ob koči, kmalu odletel, kot sem dolg in širok. Na srečo sem se ujel, zastavil hitro navzdol, redka, mimobežna srečanja. Če sem sprva še mislil zaviti v graben, sem se ob odcepu ozke stezice premislil in raje nadaljeval naravnost. Do avtomobila me je sedaj ločilo le še nekaj korakov.
 |
Močerad
|
Ni komentarjev:
Objavite komentar