Živa in Stari vrh

Ko začutiš voljo mlade krvi, da te spremlja na tvoji poti skozi čas, doživlja bela pobočja, nežne valove gričev, ki izginjajo v večernem mraku, prižiganje luči v dolinah in zvezd na nebu, botro luno, ki se smehlja med oblaki in seveda končno, po vsem trudu, zavoje v belini, potem enostavno greš. 

Puhasti oblaki in luna

Cilj niti ni važen, kajti važno je, kdo je s teboj. In tako je bila odločitev o nadaljevanju tradicije razumljiva, pristala sva pod belimi pobočji vrha, ki ima staro le ime, se čudila, da snega kar noče zmanjkati. Stopila v smučino, bila z vsakim korakom višje. Skorajda prepričana, da bi z iztegom roke dosegla svoje sanje, celo kaj več. 

Na robu večera

Svečava dneva je počasi ugašala, ko sva mimo Zaprevala stopila v strmino in dokončno ugasnila nad zgornjo postajo sedežnice. Hodila sva v tišini, temi, vsak v nekem svojem svetu. Dokler nisva malo naprej od hiške, iz katere so se nekdaj pognali na progo smučarski asi, prišla na rob gozda. 

Mladost na ugaslem smučišču

Lučka je bila tu obvezna, osvetlila je kolo vlečnice. Kot nekakšen tujec iz vesolja je visela v zraku, ko sva pod njo stopala proti vrhu. Ki je tam sredi gozda nemo čakal na obiskovalce. Od utrujenosti je zaspal, tudi midva ga nisva zbudila. Po pobočju sva zarezala zavoje, preskočila na široka bela pobočja, v bledem soju krajca lune zavijala proti dolini. 

Pobočja so vedno bolj kopna

Občasno pomrznjen sneg je kot običajno poskrbel za akrobatske vložke spredaj vozečega, ki mu je vrh že po imenu domač. Mladost je s takšnim in drugačnim snegom zadaj opravila z levo roko, bolje rečeno seveda ... nogo. Prečkala sva cesto, nato pa uživaško zavijala navzdol v zadnjem koncu, po položnem pobočju. 

Na vrhu

Vse do zadnjega zavoja tik pri spodnji postaji žičnice. Sedaj je bila noč že temna, svečava lune preslabotna, čas za posteljo, kino, spanje. Ko pa je še zatrdila, da je bilo čisto v redu ... česa bi si le lahko želel več?

Proti dolini