torek, 13. marec 2018

Blegoš

Dan je počasi ugasnil že med vožnjo, na Črnem kalu, kjer smo ob kup snega prislonili svojega jeklenega prijatelja na štirih kolesih, je bila čista tema. In povrh je še deževalo. Ne zgolj nekaj kapljic, ki požegnajo popotnika, preden stopi v korak. Lilo je kot iz škafa in prav nič ni bilo videti, da namerava prenehati. 
Priprave v nalivu
Toda če smo se že pripeljali tako daleč, je bila odločnost, da se vsaj malo razmigamo, zadosti velika. Stopili smo pod tuš, ženski del družbe je brez smuči odkorakal proti letni poti, prijatelj za njima. Cucki so ostali doma, ni mu preostalo drugega. Tako sem se znašel v samoti, sredi noči sem zakorakal proti Prvi ravni. 
Smer bo prava
Prečil sem veliko plazovino, pobočja nad potjo so se že večkrat otresla pretirane količine snega, tudi tokrat ni bilo nič drugače. Vedno globlje pod menoj so bile osamljene lučke, sled toplote, prijaznih ljudi, domačega ognjišča. Velike stopinje so nekaj časa puščale sled na cesti, nato zavile neznano kam. 
Vrh
Kar predstavljal sem si kosmate tace, nato pa zavil v gozd. Vzpona skozenj ni hotelo biti konec. Meja med gozdom in travniki pod vrhom je bila danes ločnica med dvoje agregatnimi stanji. Pristopno smučino je zametel sneg, toda sledi dveh luknjačev so se dobro videle in mi kazale smer. 
Lučka
Malo pod vrhom je prišel klic prijatelja, sporočal je, da bo kmalu na vrhu. Sam sem do njega potreboval zgolj še nekaj korakov, čudeč se, od kdaj v betonskem stebriču na vrhu sveti rdeča luč. Potem pa ugotovil, da gre zgolj za odsev moje svetilke. Poslal sem pozdrave v dolino, uzrl prihajajočo svetlobo. 
Prijatelj
V družbi je bilo bolj prijetno ugotavljati, ali nad nama leti letalo ali divja vihar. Pa nisva predolgo poslušala, že sva zarezala v sveži sneg, delala zavoje navzdol, neprijetno je zaškrtalo na skali, ki jo je hinavsko pokrila belina. Nato pa izginila v gozd, snežna zavesa je zakrila stebla dreves. 
Podpis
Vožnja na slepo je bila vsekakor prava pustolovščina. Ki se je prav dobro iztekla na Prvi ravni, od koder je sledil zgolj še smuk po razmočeni sledi do Črnega kala in kovinske strehe, ki nas je med nalivom, ki kar ni hotel ponehati, zaščitila pred močo.
Plazovina

Ni komentarjev:

Objavite komentar