... in še enkrat!

Spet na Jakoba? Ni bolje raziskovati nove poti, iskati razglede, ki jih oči še niso videle, pobočja, po katerih še nisi vodil smuči? Mogoče. Toda modrost starejših je nekaj, kar z leti vedno bolj ceniš. In misel Notranjke pred dnevi na Slivnici mi je dala misliti. Sem skoraj vsak dan tu gori in če verjamete ali ne, vedno je drugače. 

Nad meglicami

In ko dobro pomisliš ... kako prav ima. Menjajo se letni časi, privrši snežni vihar, pomladna nevihta, skozi oblake posije sonce. Belino zamenja nežno zelenilo mladega listja, toplota poliže sneg. Vedno je kaj novega, če nič drugega morebiti zanimivo srečanje. Pa čeprav s kosmato dušo prijaznega kosmatinca, kot danes, ko sem jo zjutraj znova mahal na Jakoba. 

Nad meglenim morjem

Drugače ni šlo, služba je čakala, z njo povezane misli in skrbi so mi bile popotnica, ki je z vsakim korakom puhtela. Ostalo je zgolj dihanje, premikanje smuči, nekaj misli, namenjenih neprevidnemu luknjaču, ki je pustil svojo sled v spodnjem delu. In seveda občudovanje prehoda iz nežne meglice pod jasno nebo. 

Sence in obline

Opazovanje otokov sredi morja, belih pobočij, ki so vabila v daljavi. Prava zimska pravljica. Ko sem postal ob cerkvici, se kar vrtel ter vpijal razglede, sonce me je grelo, najraje bi ostal tukaj. Toda to seveda ne gre. Čas, ki ga s težavo ukradeš nekim nepomembnim obveznostim, se je iztekal. 

Pogled v smeri doma

Že prvi zavoji so pokazali, da bo smuka danes zabavna. Zavoji? Velemojster levega in desnega bi samo posmehljivo prhnil. Dolg spust v eno smer, prenos težišča na zadnji del smuči in nekaj zavoju podobnega pred spustom v drugo stran. Noč ima svojo moč in danes je zamrznila včerajšnjo močo na pobočjih. 

Pri cerkvici

Tako dobro, da je pri zavoju ali dveh celo zdržala težo stasitega dedca, ki je že v letih izvajal na belih prostranstvih nekaj, kar je še najbolj spominjalo na labodji ples pijanega črnega račka. A nič zato, saj je bilo danes bistvo drugje. V očarljivih sencah belih oblin, črnih vejah, ki so silile v modro nebo, toploti, ki jo že tako pogrešamo. In čudovitem začetku dneva, ki ga je naredil takšnega, da karkoli se že zgodi, ga nič ne more več pokvariti.

Bolj parafa kot podpis