nedelja, 13. april 2014

Ob letu osorej

Ob letu osorej. Je bil čas, da se znova srečamo. Tam na vrhu. Ob poldnevu po lokalnem času. Kar je seveda svojevrstna zgodba, čisto skregana z vsemi urami in časovnimi pasovi. Če je ne poznaš. In razumeš. Ko jo, se ne čudiš več. 
Skozi gozd
Povabilo je prišlo, pravočasno. In tako prijaznemu se res ne bi spodobilo izmikati. Zato smo pomahali prijatelju tam pri pokopališču, še eden nas je počakal pri cerkvi, skupaj smo stopili na pot. Kam in kako je bilo jasno, nič ni bilo treba govoriti. Seveda je beseda stekla brez težav, klepet nam je usta raztegoval v nasmeh. 
Past
Ravnine je zmanjkalo, stopali smo čez korenine, globlje dihali. Pa vzpona skoraj nismo čutili, smo se pa čudili. Podrtim drevesom, ujma te zime, tam na začetku drugega meseca, je bila huda. Stoletno rast je položila v zgolj dnevu ali dveh. Sveže zelenje počasi zakriva rane, le debela debla čez pot so opomin minljivosti. 
Prehodi
Priklanjamo se spominu na pretekle čase, dvigujemo glavo in pozdravljamo današnji dan. Nova srečanja so kot vedno prijetna, zlivamo se kot potoki v reko. Nekateri z Grmade, drugi od znamenja, tega ali onega. Vsi tečemo. V nasprotju z vsemi zakonitostmi navzgor, vse do zvončka. Kjer številni pozvonijo za srečo. 
Megle
Želje, ki bi se morale izpolniti. Pa se le redko. Malo naprej je knjiga, v katero se vpišemo. Da se ve, da smo bili tu gori. Na ta prav poseben dan. Kamorkoli se obrneš, prijeten klepet. Dobrote, smeh, toliko novega. Pogled v dolino, kolikor se je kaže med oblaki. 
Romarji
Nič nas še ne vleče navzdol, je tu toliko vsega, kar preveč. Ne vemo, kam bi se obrnili, koga pogledali, nič ne bi radi zamudili. Poslušamo, govorimo, se predstavimo. Vohamo dišečo kavo. Turško menda. 
Turška kava
Zahvalimo se za povabilo, pomahamo v slovo, prišel je čas. Da uberemo korake navzdol, skupaj. Da začnemo odštevati mesece, tedne, dneve, ure. Do leta osorej. Ko bomo znova poromali sem gor, na srečanje s prijatelji. 
Klepet

(Šmartno – Šmarna gora)

Ni komentarjev:

Objavite komentar