Skuštrane trave

Tam burja včasih poboža trave. Prav nič nežno kuštra rjave čope, kot bi jih hotela izpuliti iz tal in raznesti posamezne bilke daleč po svetu. Tam se vidi daleč. Tja do morja in gora, čez griče, ki kot polne obline rastejo nad dolinami, nad vasmi, nad ljudmi. 

Kamen

Kot sem sam. Ki se podajam na pot ne daleč gor, gledati, če je vse to res. Če kaj takšnega sploh obstaja, nežnega kot pesem, divjega, kot smo mi sami. Koraki po primorskem kamnu me dvigajo, sledijo utripom, vdihom, mislim. O tem in onem. Ptici, ki poje nekje v gozdu, roži ob poti, smislu in bivanju. 

Sončni pogledi

Srečanja, bežna, tako zelo, da so naslednji trenutek že pozabljena. Pa vendarle tista prava sol sobivanja. Nas vseh, milijonov in milijonov tu nekje. Prišel sem iz gozda. Odprli so se mi razgledi, ko sem se dvignil nad lastno pomembnost. Gledal sem in vpijal prizore, ne vedoč kaj je pomembno, ničesar nisem hotel zamuditi. 

Beli stolp

Lovil sem iskrice trenutkov, jih podržal in se čudil. Toliko lepega na enem mestu. Vse naokoli. Samo zame. V tej čarobni samoti, ob belem kamnu, na koncu nekih sanj. Zaplaval sem, naslednji val je bil enako lep, strmo se je vzpenjal, okamnel. Modro se je bilo ustaviti, modro prav zares. 

Safirji

Med rjavimi lasmi preteklih let so se skoraj izgubili prelestni cvetovi novih časov. Moja senca je padala nanje, stopil sem proč. Na soncu so zasvetili zvezdasti safirji. Obstal sem, vesel svoje prvinskosti, dihal in se prepustil iskrenju v daljavi. 

Tja bo treba

Tja bo treba, tja grem. Lepo je bilo slišati prijatelja, znani glas. Ujeti komaj vidno stezico, ki se je izgubljala v tratah nad gozdom. Slediti strugi nevidne reke, teči navzdol, skakati čez kamne, se razpršiti v tisoče kapljic. Da bi se potem znova združil med kraškimi hišami, tam doli, kjer je nekomu vsega konec. Kjer se drugemu vse skupaj, pravzaprav, šele začne. 

Obline

(Podgorje – Slavnik – Grmada)