sobota, 03. maj 2014

Živijo 1. maj!

VEČERNI ODHOD – 25.4.2014 – Popoldan so ob vseh ostalih aktivnostih potekale še priprave na odhod na pot. Prvomajski prazniki so bili pred nami, odločitev kam in kako je bila nekako izoblikovana že nekaj časa, dokončno pa dorečena tik pred zdajci. Gremo znova v Padsko nižino, pogledat, kaj je novega v Mirabilandiji, pa do San Marina. Vse ostalo pa … bomo videli. 
Trst by night
Ura je bila blizu devete, ko smo bili končno pripravljeni in smo pomahali babici ter odpeljali proti avtocesti. Nočna vožnja je bila dolgočasna kot vedno, postanki, da nisem bil preveč zaspan, pa seveda obvezni. Pa ni bilo tako zelo enostavno. Večina počivališč je bila zabasana s tovornjaki in kar malo je bilo treba pogledati, kje se da izviti nazaj na cesto. 
Napoleonika
Pred mejnim prehodom sva še malo razmišljala, nato pa po točenju goriva navigirala nad Trst, vse do parkirišča pred Napoleonico. Na makadamu je bilo poleg italijanskega avtodoma še dovolj prostora, parkiral sem tam in že smo spali. 

NAPOLEONIKA IN MIVKA – 26.4.2014 – Zjutraj sem bil prvi pokonci, ravno toliko, da sem ujel nekaj lepih pogledov na Trst na eni in grad Miramare na drugi strani obale pod menoj. 
Dvorec Miramare
Sledilo je bujenje, zajtrk in obvezne priprave, pri katerih sva bila z Živo kar precej hitrejša. Toliko, da sva odšla naprej do sten nad cesto, kjer je danes priljubljeno plezališče, si nadela plezalke in poskusila, kakšna je stena. Ko sta prišli še Maja in Ajda, smo se opremili in splezal sem smer Texi. 
Texi
Za mano je poskusila tudi Ajda, pa kmalu ugotovila, da ni tako enostavno, kot je bilo videti od spodaj. Predvsem so bili oprimki in stopi precej zlizani, zato je bilo treba več previdnosti, kam se primeš in kje stopiš. Sploh v srednjem delu je bil prehod, kjer nekaj dodatnih centimetrov pri velikosti ni nič škodilo. 
Maja je vedno višje
Živa je plezala kot pajek, šlo ji je dobro in kot bi mignil, je bila na vrhu. Za njo je še enkrat poskusila Ajda, zanjo je bil to nov izziv, nato pa sem sam še enkrat prišel do vrha in ob spustu pobral v steni še vponke, ki sem jih prej pustil za primer, če bi Maja hotela plezati brez varovanja od zgoraj. 
Živa pod vrhom smeri
Pa si je premislila, smer je kar težja kot tiste pred dnevi v Bohinju, je ugotovila. Prav. Potem ko je dvakrat splezala do vrha, seveda ob obveznih pripombah glede spolzkih oprimkov, je za njo smer še enkrat zmogla Živa. Nato sta dekleti imeli plezanja zadosti, pospravili smo opremo in odšli na sprehod pod stenami. 
Grb sredi ene od smeri
Dan je bil sončen in prav prijetno topel, opazovali smo plezalce in študirali, kje poteka kakšna smer. Seveda smo ob tem tudi že razmišljali, katere bomo splezali ob svojem naslednjem obisku. S parkirišča smo sledili markirani stezi na razgledišča visoko nad Tržaškim zalivom, tovorne ladje, ki so čakale na vplutje, so bile pod nami. 
Sončna skala
Prav lepo in daleč se je videlo. Nadaljevali smo hojo do drugega razgledišča, ta je bil brez betonskega stolpa, deblo je služilo kot preprosta klop. Do megalomanskega svetišča Marije kraljice je bilo zgolj korak. Ogromna betonska konstrukcija je daleč vidna tako podnevi kot ponoči, ko jo osvetljujejo luči. 
Trst
S ploščadi se je znova odprl pogled na s soncem obsijani Tržaški zaliv, tudi od tu se je videlo daleč, vse čez morje. Vstopili smo v zgornjo cerkev z več oltarji in umetniškimi slikami križevega pota. Še posebej je oblegan oltar Fatimske Marije, ki jo je za to cerkev izdelal človek, ki je prispeval tudi kip za portugalsko romarsko cerkev. 
Narodno svetišče
Živa je seveda znova izprosila nakup spominske sveče, nato pa smo mimo razstave jaslic prišli v spodnjo cerkev, ki v velikosti skoraj ne zaostaja za zgornjo. Tudi tu je več oltarjev, vendar je zaradi relativno nizkega stropa vse videti precej drugače, kot smo pri cerkvah, ki se odpirajo proti nebu, vajeni. 
Oltar
Znova smo stopili na svetlobo in se po klančini spustili do ceste. Po njej smo stopali do velikega parkirišča, za njim zavili na stezo in ta nas je pripeljala prav do avtodoma. Nekaj priprav je bilo že potrebnih, nato pa smo odpeljali proti svojemu naslednjemu cilju. Avtocesti smo sledili, dokler je bila še brezplačna, nato pa glede na že prej sprejeti načrt peljali po magistralni cesti proti Benetkam. 
Spodnja cerkev
Pri kraju Palazzolo dello Stella smo naredili krajši postanek. Dekleti sta ostali v avtu in nista o kakšnem sprehodu hoteli niti slišati. Midva z Majo pa sva odšla na sprehod po kraju, do trga Pieve, kjer stoji cerkev in po Via Roma čez viseči most nad rečico. Ob vračanju do avtodoma sva presenečeno ugotovila, da imajo v kraju polnilnico vode, podobno pri nas v zadnjem času modnim mlekomatom. 
Palazzolo dello Stella
Enostavno prineseš steklenico ali plastenko in jo napolniš z mineralno vodo, gazirano ali ne. Ko bi si le kdo pri nas omislil kaj takšnega. Peljali smo naprej proti kraju Brussa in na znano parkirišče pod njim. Čeprav sem na spletu našel podatek, da se parkirnina pobira od maja naprej, je lepo vreme na plano zvabilo že dober teden nazaj tudi inkasante. 
Mivka pod krajem Brussa
Tako smo na parcelo na travi lahko zapeljali po odštetih sedmih evrih. Pa naslednji dan do desetih ste lahko, je v dokaj dobri angleščini še povedala mladenka. Potem pa novo plačilo. No, mi imamo v načrtu, da odidemo prej, tako da ni težav. Parkiral sem, Maja in Živa sta začeli pripravljati kosilo, midva z Ajdo pa sva odšla na obalo, se bosa sprehajala po mivki in nabrala nekaj školjk. 
Školjke
Sam sem zataval tudi v vodo in prav nič hladna ni bila. Ko sva bila tako daleč, da so bili sprehajalci na delu plaže pod parkiriščem zgolj še mravljice, sva obrnila in se vrnila do avtodoma. Kosilo je bilo pripravljeno, seveda smo bili že močno lačni in tako je še posebej teknilo. 
Skupaj na plaži
Po njem smo do plaže odšli skupaj, se sprehodili do tistega dela, kjer ni bilo skoraj nikogar. Sam sem odšel zaplavat. Kopalke je sicer Maja pustila doma, toda z nekaj iznajdljivosti se vse reši. Kako sem potem zlezel v vodo, naj si misli pa vsak sam. Dekleti sta med tem pripravili krog za igro »zemljo krast«. 
Kit!
Na tem polju smo se spopadli in prav super je bilo. Vsi smo se nasmejali, zabave je bilo toliko, kot že dolgo ne. Ko sem šel naredit nekaj fotografij, me je v vlogi branilca Slovenije nadomestila Ajda in dokončno porazila Japonsko, pa tudi Peru se ji je komaj upiral. 
Zemljo krast
Pooblačilo se je, zato smo se v strahu pred dežnimi kapljami vrnili do avtodoma, sam pa sem se še na hitro stuširal. Tuši ob parkirišču premorejo zgolj mrzlo vodo, zato sem bil hitro gotov. Pa tudi komarjev je bilo okoli mene vedno več. 
Količki
Po večerji je sledilo pospravljanje, Maja je prevzela komando, dobre volje je počasi zmanjkovalo, tako kot tudi naše budnosti. Dan je bil naporen, torej je treba v posteljo. Po strehi je začelo škrebljati, se ulilo, pa počasi tudi ponehalo. 
Pred dežjem

FORTE GAZZERA – 27.4.2014 – Zjutraj sem se sprehodil do obale, med oblaki se je kazalo celo nekaj jasnine. Morje je bilo mirno, naredil sem fotografijo ali dve, nato pa že budil dekleta. Imeli smo kar nekaj vožnje, ob pol desetih bi morali biti v kraju Mestre, malo nad Benetkami. 
Jutro
Seveda smo pohiteli in bili pet minut pred rokom na cilju. Takoj nas je prišel pozdravit član ekipe Team Lupi, kmalu pa smo se spoznali tudi z drugimi italijanskimi zakladolovci, ki so se danes udeležili CITO dogodka. Dobili smo rokavice in vreče, pa tudi osnovna navodila o tem, kje naj bi čistili okolico. 
Sončna obala
Načrt je bil, da dve skupini, vsaka iz svoje strani, počistita okolico trdnjave s konca 19. stoletja. Maja je odšla še po dežnike, potem pa smo začeli s čiščenjem. Bolj kot smo se oddaljevali od začetne točke pri vhodu v trdnjavo, bolj je deževalo. Tudi grmenje je napovedovalo, da nevihta prihaja vedno bližje. 
CITO
Pobrali smo kar nekaj smeti, toda moča je bila vse okoli nas, tudi z drevja je teklo, poti so se spremenile v prave potoke. Našli smo še škatlico, ki jo je v gozdu skril pred časom organizator današnjega dogodka, nato pa se začeli prebijati skozi pravo goščavo na robu obrambnega jaška, seveda še vedno polnega vode. 
Naliv
Na nekaterih mestih je bilo prav nevarno, da bi se zapeljal navzdol in pristal med žabami. Ko je goščava pred nami postala dejansko neprehodna, se je organizator dogodka, s katerim smo hodili okoli, odločil, da gre po travniku naprej. Meni to nikakor ni dišalo, saj je treskalo že prav blizu, zato smo šli z otroki nazaj proti izhodišču. 
Pobiranje smeti po nevihti
Kljub dežnikom smo bili namreč premočeni in če nismo hoteli zboleti, je bil čas za skok v suha oblačila. Ko smo prišli do avtodoma je dež že počasi ponehval, nevihta se je oddaljevala. Dekleti sta razglasili, da imata slabega vremena zadosti, ostali sta v avtodomu in se zatopili v zabavo na računalniku. 
Skupinski FTF
Midva sva se vrnila na prizorišče dogajanja, kjer nama je Lupi povedal, da sta bila ravnokar objavljena dva nova zaklada v okolici trdnjave. Presenečenje organizatorjev. Seveda sva odšla z ostalimi, najprej v bližino parkirišča, nato pa smo šli okoli trdnjave in uspešno našli vse škatlice. 
Obrambni jarek
Ob tem pa smo, kot se za dogodek spodobi, tudi pobirali smeti. Skupinsko delo je seveda prineslo pravi rezultat. Ko smo se vrnili na izhodišče, je bil čas za skupinsko sliko z vsemi nabranimi odpadki, nato pa klepet ob popisovanju sledljivčkov. Svoje je prinesla tudi Američanka, ki s partnerjem vojakom trenutno živi v Italiji. 
Skupinska slika s pobranimi smetmi
Zbirka je bila tako res prav ogromna, na mizi se je znašlo kup zanimivih geo kovancev, ki smo si jih ogledovali in si zapisovali njihove kode. Sledilo je kosilo, kot se za Italijane spodobi, so bili na meniju seveda makaroni. Pa nato še kup drugih dobrot, tudi nekakšne pice, ki bi jim pri nas verjetno glede na debelo testo rekli pite. 
Malica
Vse so navdušili ocvrti akacijevi cvetovi in seveda pecivo z napisom v čast dogodku, ki se je danes tu odvijal. Pozdravit nas je prišel tudi možakar, ki je odgovoren za trdnjavo in seveda sem mu takoj pohvalil slovenski opis na informativni tabli. Kaj takšnega, še posebej tako daleč od doma, ne doživiš prav pogosto. 
Pecivo v čast dogodku
Ko se je iz avtodoma vrnila še Ajda, pa nas je vse skupaj prav on popeljal na ogled. Najprej smo šli čez most z dvižnim mostičem do obokanega vhoda s savojskim grbom nad njim. Nato pa izvedeli o trdnjavi res veliko zanimivega. 
Forte Gazzera
O tem, zakaj imajo hodniki obokane strope, do tega, kako so Nemci med drugi svetovno vojno odstranili tako prehod v notranjem delu, saj skozenj niso mogli voziti tovornjaki s strelivom. Odstranili so tudi jeklene kupole, saj protizračna obramba pri visoko letečih letalih ni bila več učinkovita. 
Lupi je bil naš tolmač
Videli smo položaje tik nad vodo, iz katerih so na osvajalce prežali strelci in več mitraljezov, pa smodnišnico in zanimiv način osvetlitve te od zunaj. Mimo jaška za dvig granat smo se povzpeli do mesta, kjer je stal top in bil usmerjen proti Benetkam, katere je dejansko trdnjava varovala. 
Strelske line
Forte Gazzera je namreč predstavljala drugo obrambno linijo. Tako je bila njena vloga med drugim, da strelja na osvajalce trdnjave Marghera, ki pa je stala tik ob železniški progi proti Benetkam. In to še ni bilo vse. 
Dvigalo za granate
Jašek okoli Gazzere je narejen tako, da vsebuje ravno pravo količino vode, s katero bi lahko poplavili ravnico do Marghere in tako onemogočili prodiranje topništva proti Benetkam, hkrati pa bi Gazzera (razen položajev tik nad vodo) ostala na suhem. Domiseln načrt, ni kaj. Učna ura zgodovine se je zaključevala. 
Na topovskem položaju
Lupi je pridno prevajal, da smo razumeli vse tudi tisti, ki o Italijanščini nimamo pojma. Pogledali smo si še nekaj kmetijskih strojev in bolj od daleč razstavo mineralov, v zbirko steklenic pa je moral vlomiti lokalni pijanček, saj je bil del eksponatov razbit. Ko smo se zahvalili svojemu vodiču in vrnili čez most, nam je organizator dogodka razdelil še drobna darilca. 
Znotraj trdnjave
Poslovili smo se od vseh novih prijateljev in odšli do avtodoma. Peljali smo proti kraju Mira. Pa se je na odseku magistralke ustavilo in dobra dva kilometra smo se pomikali po polžje. Tudi ko smo prevozili krožišče, kjer se je vse basalo, nam ni bilo jasno, zakaj. 
Vodnjak
So bila pa parkirišča bližnjega trgovskega centra povsem napolnjena, Maja je hitro ugotovila, da verjetno delijo nekaj zastonj. Sedaj smo šli hitreje, toda novo dogodivščino nam je sklenila naplesti navigacija. Na naslednjem krožišču me je sicer obcestna tabla lepo opozarjala na pravi izvoz. Toda kaj ona ve, mi imamo navigacijo. 
Nova najdba
Ta nas je zapeljala povsem narobe, tako da smo šele s krepkim ovinkom prišli na pravo cesto in končno v Miro. Tam smo parkirali ob cesti v bližini mestnega parka in z Majo sva hitro našla škatlico, o kateri nas je obvestil Lupi pred odhodom. Še dve sta se skrivali nižje, tik ob kanalu. Do njih sva se sprehodila z Majo potem, ko sva pustila avto z dekleti na lokalnem parkirišču. 
Kapelica
Novi škatlici, dan po objavi, pa še brez najdbe. Kdo bi si mislil? Seveda se nisva pritoževala, tik pred prvimi kapljami sva se vrnila do avtodoma in odpeljali smo proti obmorskemu kraju Chioggia, ki mi je v spominu ostal še od naših nekdanjih vikend izletov v Mirabilandijo. Tokrat sem po poti bolj verjel tablam in brez težav smo prišli do parkirišča malo izven centra mesta. 
Kanal pod oblačnim nebom
Po proučevanju plačilnega sistema sem pogruntal, da je ponoči zastonj, podnevi pa od slab evro na uro do šestih za cel dan. Javili smo se v domovino, povečerjali juho in malo pospravili avtodom. Potem pa zvečer po umivanju zob in občasnem ropotanju kapljic po strehi zelo resno začeli razmišljati o spancu. 

CHIOGGIA, COMACCHIO, VALLI DI COMACCHIO – 28.4.2014 – Zjutraj sem spet malo priganjal. Dogovor je bil, da gremo okoli osmih na sprehod po mestu. 
Chioggia
Po zajtrku nam je uspelo na ulico stopiti zgolj pol ure kasneje. Mestece smo obiskali že pred leti, zgolj na kratko, za okus. Danes smo si vzeli nekaj več časa, male Benetke so nas pričakale oprane po jutranji plohi. Ko smo stopali čez most in nato po glavni ulici je dišalo po morju. 
Katedrala
Ustavili smo se v katedrali, Marijini cerkvi, prvi na naši poti. Nato smo jih videli še kopico, toda vtisa, ki ga je naredila prva, si nismo želeli pokvariti. Raje smo opazovali domačine na cesti, zanimive hiše z značilnim pridihom sosednjega mesta, ki je kraljevalo tudi tukaj, kot jasno kaže lev na slavoloku ob vhodu v stari del. 
Pasticceria
Na koncu osrednje ceste smo zavili desno, čez lep kamniti most in se izgubili v ozkih ulicah. Ko sem pred stavbo finančne policije malo preveč gledal naokoli, sem takoj postal sumljiv. Tako nas tudi župnik, ki je ob hoji čez mostiček žlabudral, da bo bližnjo cerkvico takoj odprl, ni premamil. 
Male Benetke
Odšli smo nazaj in se po stranski ulici z mostički in pisanimi čolni vračali do informacij. Kakšno bo vreme nam ženska tam ni znala povedati, nekako mešano se je glasila njena razlaga prihodnjih meteoroloških pojavov. Smo ji le na pol verjeli, še bolj stisnili k sebi naše marele in se vračali do avtodoma. 
Pisani čolni
Nismo se prav dolgo obirali, že smo peljali … znova proti Chioggi. Ja, točno tako. Čuden preplet cest in prekratek čas za odločitev in že smo morali ponoviti vajo. Dober kilometer več, kaj se more. Peljali smo po Adriatici, skozi naselja in med polji, videli reševanje večjega kombija iz jarka in pri Mesoli sklenili, da bo čas za kratek postanek. 
Žehta
Nalili smo vodo in izpraznili tisto, kar bi pridelal tudi cesar, če bi se vozil z nami. Nato pa sva z Majo že nekako iz tradicije zakrožila do gradu. Tudi letos se tam veliko dogaja, seveda bolj popoldan in v večernih urah. Dopoldan je bila odprta zgolj sem in tja kakšna stojnica. 
Slovo od Chioggie
Znova smo sledili cesti, zaupali navigaciji in pristali v kraju Comacchio. Do parkirišča niti ni bilo tako težko najti. Toda tam je bilo treba počakati, da se je iz ozke dovozne uličice izvil avtobus, nato nam mesta na parkirišču nekako niso bila všeč in zavili smo naokoli ter čez nekoliko višji robnik splezali na makadamsko parkirišče, ki se je kar polnilo. 
Locanda v Mesoli
Tudi tu so veliki beli šotori napolnili precejšen del parkirišča, v teh dneh po italijanskih mestecih dogaja na polno. Kratek je bil naš sprehod, Majina pripomba, da so to samo še ene mini Benetke je bila kar na mestu. Kanali, mostovi, hiške, cerkev. 
Comacchio
Pogled naokoli, zaprte informacije in nato vrnitev do avtodoma. Sicer prijetno vendar čisto nič posebnega ali celo pretresljivega. Vprašanje, če se bomo sem še kdaj vrnili. Hiter študij in najdba primernega parkirišča na zemljevidu in že smo zavijali do kraja Lido degli Estensi, prav nasproti bolj znanega ribiškega pristanišča Porto Garibaldi. 
Malo mestece
Parkirišče je bilo ne le brezplačno, temveč v enem delu namenjeno tudi avtodomom. Da pa si do njih prišel, si prej ovijal sem in tja po parkirišču, kot bi hotel štrikati domače volnene nogavice. Super. Maja se je lotila kuhanja, Ajde ne bi niti s konjsko vprego zvlekel od računalnika.
Svetilnik na koncu sveta
 Živa se je sprva upirala, na koncu pa na podlagi dejstva, da je imela še najslabše argumente, popustila. Mahnila sva jo do trajekta, ki vozi do pristanišča in tam kapitana pobarala o širini kanala. Nato pa odšla vse do svetilnika tam na koncu dolgega pomola. Ob tem sva opazovala ladjo, ki je nakladala mulj z morskega dna. 
Potopljena?
Je bila skoraj pod vodo, nisva vedela ali zaradi tovora ali je vedno takšna. Pri svetilniku sva se malo vrtela, nato pa odšla nazaj do mivkaste plaže in ob morju v smeri kraja Lido di Spino. Seveda je bilo časa za klepet dovolj, takšni trenutki običajno tečnega fotra in hčere so seveda neprecenljivi. Vreme je za čuda zdržalo, nič dežja, še porosilo ni. 
Živa
Ravno preden sva zavila na glavno promenado, ki naju je nato pripeljala nazaj do avtomobila, sva v morju opazovala čudno kreaturo nečesa med potapljačem in ribičem. Kaj točno je človek v vodi počel nama ni bilo niti najmanj jasno, še najbolj je bil podoben sitnemu otroku, ki se hoče zamotiti s svojo malo mrežico. 
Plaže
Na promenadi nama je obema že začelo kruliti v želodcih in pohitela sva, da vidiva, kaj je dobrega za kosilo. Seveda je res bilo dobro, tako kot po navadi. Ko sva pojedla, so sledile priprave za odhod in odpeljali smo do kraja San't Alberto. Nismo imeli velikih težav, da smo našli parkirišče, bili pa smo sami, kar nas je bolj presenetilo. 
Promenada
Živa je takoj izjavila, da ima danes na programu zgolj še počivanje, Ajda pa je po odkrivanju lokalnih igral, oziroma bolj ali manj gugalnice, izjavila, da bi ji nekaj sprehoda čisto dobro delo. Maja je zagrabila marele in že smo šli skozi kraj v smeri velikega jezera, ki menda dejansko predstavlja del delte reke Pad. 
Flamingoti
To smo izvedeli nekaj kasneje, na eni od pojasnilnih tabel. Ko smo prišli do kanala, so nam bile jasne črtice na zemljevidu. Čezenj namreč vozi splav ali brod, nekakšna motorizirana različica tistih z Mure. Italijan je bil takoj tam, s prsti ene roke pojasnil, da je vožnja tri krat 50 centov in nato še zadovoljno, da v vsako stran. 
Laguna
No, ravno bankrotirali ne bomo, smo si rekli in že pluli čez mirno vodo. Na drugi strani smo se vzpeli na nasip in se nad zapuščeno kmetijo napotili v smeri dolgega naravnega pomola Boscoforte. Upali smo, da si ga bomo lahko ogledali. Ob tem nas tudi posamezne kapljice, ki so priletele z neba, niso pretirano motile. Saj smo vendar imeli dvoje dežnikov. 
Ploha
Prebrali smo si pojasnilne table, od daleč opazovali flaminge in kmalu ugotovili, da bližje ne bo šlo. Zaprto, zaklenjeno, bodeča žica. Menda je ogled na dvourni vodeni turi možen samo za skupine. Tudi prav, saj je tako vedno bolj lilo. Sam sem šel še do naslednje hiške, pa je bil tudi prehod na sosednji polotok zaprt. 
Kanal
Sicer tu ni bilo ključavnice, vrata so bila zavezana zgolj z vrvico. Zato pa je bilo zraven kup opozoril o video nadzoru in celo grožnje s sateliti. Ker nisem hotel tvegati neke vojne zvezd, v kateri bi igral glavno vlogo, sem pobegnil nazaj. Čisto prav sem naredil, lilo je že kar nesramno močno. 
Boscoforte
Ko smo končno prišli s trajektom znova na pravo stran, nam je moča zlezla vse do kosti. Dežnika sta nekaj pomagala, čudežev pa nista znala delati. Še čez vas smo morali, nato pa smo končno skočili v suho notranjost avtodoma. Za danes smo imeli doživetij zadosti in čeprav je bila ura še dokaj zgodnja je padla odločitev, da ne gremo nikamor več. 
Trajekt
Preostanek dneva smo preživeli v branju, igranju kviza in premlevanju vremenskih podatkov, ki nam jih je dala babica in so naše načrte postavili na glavo. Dan, ki so ga dosedanje vremenske napovedi obetale kot najlepši v tednu, naj bi bil sedaj povsem deževen. Nič več nam ni bilo jasno. 
Mokra vožnja
Zagotovo pa je bil deževen večer, saj je lilo kot iz škafa. Pa nič, smo si rekli. Ne bo druge, kot da še malo počakamo in se bomo potem odločili, kako in kaj. Če bo sijalo sonce, bo v redu, če bo deževalo, pa po svoje tudi. 

SAN MARINO – 29.4.2014 – Ponoči je po avtodomu kapljalo, šele zjutraj je počasi ponehalo. Pa je vreme prav kislo kazalo, težki oblaki so ležali nad Sv. Albertom. Po zajtrku smo se odpeljali v smeri Ravenne in naprej proti San Marinu. 
Megleni vzpon
Magistralka je bila sicer štiri pasovna, vendar po kvaliteti nekje na ravni slabega makadama. Videti je, da je kriza pritisnila tudi na Italijane in so ceste proti jugu v vedno bolj slabem stanju. Čeprav bi bila Tina Maze ponosna name, tako sem vijugal po cesti, mi je vseeno seveda uspelo zadeti kakšno vdolbino. Jih je bilo občasno enostavno preveč, da bi se vsem izognil. 
San Marino
Malo pred San Marinom je navigacija znova imela enega svojih boljših trenutkov. Enostavno je pogruntala, da bi bila vožnja po glavni cesti preveč dolgočasna, zato nas je brez vprašanja ali možnosti ugovora poslala na malo širšo eno pasovnico nekam v hribe. Razgledna pot je že bila, samo sam nisem imel preveč časa za opazovanje okolice. Je bilo treba voziti. 
Prehod v mesto
No, končno smo pristali znova na glavni cesti in brez težav našli pravo pot do poznanega parkirišča. Tam so sledile zložne priprave, nato pa smo jo mahnili po znani poti do starega dela mesta na skali. Vzpona je bilo nekaj, toda to nam ni povzročalo večjih težav. Bolj zanimivo je bilo, da smo prišli v meglo. 
Privid
Dež preteklih dni in nekaj izparevanja, pa je, kar je. Nismo se preveč vznemirjali, sprehodili smo se po ulicah in preslišali vzklike nekaj prodajalcev, ki so nas vabili v svoje prodajalne z nedvomno vrhunsko robo. Ter se na trgu pred mestno hišo pustili zapeljati šele že znanemu poliglotu v prodajalni likerjev. 
Katedrala
Po poskusu treh vrst bi on seveda še točil, pa smo mi rekli, da bo dovolj, kupili malo čokolado, da ni bil preveč nesrečen, liker za domov pa ubodli kasneje v eni od stranskih uličic. Nedvomno ceneje. Pa še vedno preplačano. Ustavili smo se pri katedrali, njena preprosta notranjost me vedno navduši. 
Strehe nad meglo
Nato jo mahnili do stolpa Guaita, pred njim pogledovali, če se bo megla kaj razkadila, pa je bolj slabo kazalo. Vsake toliko se je res nekaj pokazalo daleč pod nami. Pa je megla razgled zagrnila, še preden sem uspel izvleči fotoaparat. Šli smo naprej proti drugi trdnjavi La Cesta in zadnjemu stolpu Torre del Montale. 
Fige
Tam smo opazili, da se vreme končno le nekoliko izboljšuje ter si pripravili mali piknik. Nismo bili edini Slovenci tu gori, se vidi, da imamo ta teden bolj ali manj vsi prosto. Znova smo se spustili navzdol, dekleti sta še vedno občudovali meče in nože, meni pa ni bilo jasno, zakaj ne moreta tako kot vsa običajna dekleta raje gledati parfumov, torbic in oblek. 
Kamnita klop nad prepadom
No, glede na preverjeno kvaliteto sem uspel biti zadosti prepričljiv, da meč za 15 evrov in nož za 30 ne moreta biti ne vem kaj, tako da hladnega orožja nismo nabavili. Sta pa dekleti dobili sladoled, pa tudi trgovino s kruhom smo uspeli najti. Sedaj smo si bili z ulicami mesta že kar domači, brez težav smo našli prave odcepe navzdol. 
La Cesta
Pred univerzo sem zaradi odprtega omrežja uspel odgovoriti na nekaj mailov in pogledati, kakšno bo vreme. Na tej podlagi smo ob spustu po spolzki kamniti poti določili cilj za naslednja dva dni. Potem pa mimo cerkva spodnjega mesta in postaje gondole prišli nazaj na parkirišče. 
Vremena se počasi jasnijo
Maja se je odpravila kuhat, dekleti sta razglasili čas za počitek, tako da sem sam snel kolo in se odpeljal malo naokoli. Kolesaril pa po San Marinu res še nisem. Odbicikliral sem pod stolpoma do kraja Murata, tam zavil malo gor in nato strmo navzdol skoraj do dvorišča kmetije. Da me je prišel oblajat domači pes je bilo jasno, na srečo pa mu moje hlače niso dišale. 
Pogled na republiko
Vzpel sem se do ostankov stolpiča. Ta me ni toliko navdušil, kot v skalo vklesani bazeni. Ali so jih res imeli za shrambo vode ali pa so bili to obrambni položaji, žal ni nikjer pisalo, zato sem le malo pošnofal okoli, nato pa odšel nazaj do kolesa. Pes me je bil sedaj že navajen in ni ob mojem mimohodu dvignil niti glave. 
V skalo vklesani bazeni
Strm klanec mi je dal vetra, toda nekako sem le prilezel nazaj na glavno cesto in se na prvem krožišču pod starim delom mesta odpeljal levo proti ostankom železnice, ki je nekdaj vozila med Riminijem in San Marinom. Pa je doživela usodo marsikatere druge podobne po svetu in danes nanjo spominjajo le številni tuneli, galerije in mostovi. 
Stolpič
Na enem od njih sedaj stoji v spomin na nekdanjo progo vagon. Spet sem se spuščal. Tu gre vse gor in dol, temu ne moreš uiti. V kraju Domagnano sem zavil proti Toracciju. Najprej sem užival ob vožnji strmo navzdol, nato pa sopihal navzgor do razglednega vršička s cerkvico. Stoji tik ob glavni cesti, od nje pa se vidi daleč.
Končna postaja
Na eni strani do San Marina, na drugi do morja. Super. Bi bilo, če ne bi bilo treba nazaj. Odpeljal sem znova navzdol, nato pa je sledil vzpon do Domagnana in naprej proti parkirišču. Spustov ni bilo več, zgolj še globoko dihanje. Kosilo je bilo že hladno, pa nič zato. Je ravno tako teknilo. 
Cerkvica
Sledilo je pospravljanje, pomivanje posode, čevlji, ki so se nam sušili na avtodomu so romali v avto, kolo pa na nosilec. Končno smo se odpeljali s parkirišča in navzdol proti kraju Acquaviva. Tam smo navigirali v stransko dolino in parkirali ob cesti nasproti poti, ki menda pripelje do lepega razgledišča. 
Pogled na mesto na griču
Dekleti sta se takšnih pogledov vzdržali, niti lep večer, skoraj brez oblačka, ju ni prepričal. Zato sva se po cesti proti razgledišču vzpela sama z Majo in na koncu zagazila v blato tako daleč, da sva imela čevlje povsem sive in na debelo obložene z blatom iste barve. Bljak. 
Hiše in trdnjave
Sledilo je seveda čiščenje, kolikor ga je bilo možno izvesti, nato pa sva se ob pogledu na večerni San Marino nasproti naju, vračala nazaj do avtodoma. Ura je bila že kar pozna, čakala nas je zgolj še vožnja proti Riminiju, v kar sem po nekaj poskusih zavijanja v levo, prepričal tudi navigacijo. 
Blatni spust
Tudi ta magistralka ni bila brez napak, toda vseeno neprimerno boljša od jutranje. Brez težav smo pripeljali pod Ravenno in nekaj čez deveto uro že parkirali na znanem parkirišču Mirabilandije. Kot je videti je bil dan res naporen, saj sta dekleti kaj hitro izginili v posteljo, midva z Majo pa malo kasneje. 

MIRABILANDIJA – 30.4.2014 – Zjutraj sem malo razmišljal o odhodu na kolo, pa sem se ob misli na številne tovornjake na Adriatici in toplini v postelji poleg mene kaj hitro premislil. 
Mirabilandija
Ker se park odpira šele ob desetih, kakšne posebne panike zjutraj ni bilo. Vstali smo, pozajtrkovali, umirili nekaj iskric med dekleti in četrt pred uro odkorakali do vhoda. Karte, kupljene na internetu, so nas brez težav spustile v park in že smo hiteli naokoli kot kure brez glave. Je le že nekaj let, kar smo bili tu. 
Pakal
Da bi se kdo spomnil in na vhodu vzel zemljevid parka? Jasno, da ne. Končno smo le našli prehod do Katuna, divjega vlakca smrti, kjer ti med številnimi zavoji sem in tja noge bingljajo navzdol, ti pa premišljuješ (poleg obveznega, kaj ti je bilo tega treba), na katerem ovinku ali lupingu te bo vrglo iz sedeža. Seveda je bila prva vrsta obvezna, le od tam se kaj vidi naprej. 
Rio Bravo
Da bi nam želodce dokončno obrnilo, smo šli še na kratki vlakec Rexplorer in pa seveda na eno od klasik, Pakala. Ravno prav, da je bogi fotr, že nekoliko v letih za vse te obrate, začutil, da še eni obrati Katuna ne bodo zanj. Tako so šla tja dekleta, sam pa sem se šel zmočit na Niagaro. 
Dežela gusarjev
Pa ni bilo slabo, pljusk mi je v glavnem zmočil lase, sicer pa sem jo kar dobro odnesel. Na Niagaro smo šli nato še z dekleti, vročina sončnega dne je zahtevala nekaj hlajenja. Pljusk je bil seveda tak, kot se zagre, sam nisem bil nič bolj moker kot prvič, dekleta pa so takoj nergala in kazala na mokre flike na obleki. 
Niagara
Pa verjetno bolj zaradi umetniškega vtisa, saj so mirno pristala, da gremo še na Rio Bravo. Okrogli rafti so nas bolj malo zalili, na srečo, saj bi bilo sicer spet kup vika in krika. Posušit smo se šli na Mojstra Taja, pa na počasno vožnjo nad parkom, ki je bila najboljše zdravilo za moj želodec. 
Ispeed
Pri 24 urah Mirabilandije bi gladko zmagal, če bi bilo makaronarki počasneli pred menoj sploh možno prehiteti. Pohiteli smo na Ispeeda, hitrostno rdečo norišnico s kupom zavojev, lupingov in obratov. Čeprav smo bili podobnega vajeni že iz Haide parka, je bil ta nedvomno hujši. Pred leti ga še ni bilo, zato smo bili nad njim prav posebej navdušeni. 
Sto na uro v dveh sekundah
Potem pa je bil čas za Divertical. Hecen vlakec, kjer te dvigalo s čolničkom zapelje močno visoko, nato pa se po tirnicah s 100 kilometri na uro spustiš navzdol, malo plujskne, pa tega niti ne čutiš. Še nekaj zavojev in še zadnji pljusk, ki pa te res zalije, tako da so dekleta takoj zacvilila, da potrebujejo sušenje. 
Živa na odru Coca Cola teatra

In kdo je za kaj takšnega bolj primeren kot hitrostni rekorder parka? Zavrteni in odvrteni smo pohiteli na predstavo Rdeča kapica. Še pred njo je Živa postala zvezda šova s klovnom policistom. Seveda se nam je vsem dobro zdelo. Ni kar tako, če imaš hči, ki nastopa v Mirabilandiji. 
Veliko kolo
Potem pa je res priskakljala deklica in postala rdeča kapica. Nekaj skakanja, prepevanja, čisto v italijanski maniri. Zgodba nam je bila seveda dobro poznana, tako da nas nepoznavanje italijanščine ni čisto nič motilo. Kot nas tudi ni, ko je bilo konec. In smo šli gledat, če zunaj mogoče še dežuje. 
Pogled na park iz zraka
Pa je tistih nekaj kapelj, ki jih je prej padlo, že zdavnaj izparelo, spet se je kazalo sonce. Sedaj je bil pravi čas, da si park ogledamo z višine, zato smo šli na veliko kolo in se počasi, ob malici seveda, odpeljali visoko. Nedvomno je to top pogled na park, pa čeprav je sama atrakcija najmanj adrenalinska. Če seveda ne začneš gruntati, da bi znal kakšen Luigi vijak ali dva malo premalo zategniti. 
Scuola di Polizia
No, prišli smo na tla, celi in zdravi in že hiteli do najboljših sedežev za predstavo Policijske šole. Kup ropotanja, hitrih zavojev z avtomobili, kurjenja gum. Vse skupaj z nekaj italijanskega burlesknega humorja, skoki in vragolijami motoristov in celo dveh tovornjakov, vožnja po dveh kolesih. 
Eksplozija
Še malo pirotehnike in ognja in to ne more biti nič drugega kot dober recept za uspeh. In ljudstvo je bilo navdušeno, stending ovejšens na koncu. No, tudi nam je bilo kar všeč, čeprav se s ploskanjem ravno nismo pretegnili. Ko se je poveljnik Lassardini odpeljal na svojem mini kolescu, sta Maja in Živa navijali za Ispeed. 
Poklon mojstrom dveh in štirih koles
Midva z Ajdo sva se šla raje močit in to kar dvakrat, toliko časa je namreč preostanek naše ekipe čakal na velike pospeške. Na poti na končno zavijanje s Katunom smo se ustavili še pri prepevanju uspešnic iz sedemdesetih. Midva z Ajdo sva kot prava odvisneža raje obvisela na internetu, potem pa je res sledil premik do prve vrste vlakca. 
Divja hiša
Pa je bilo zanjo treba malo počakati. V kateri od naslednjih bi se lahko peljali že štirikrat, toda prva vrsta je le prva. Odvrteli smo se, fotrov želodec je zdržal. Sedaj je bilo le še treba dobiti za Ajdo tatu, nato pa smo med vedno bolj pogostimi kapljami šibali proti izhodu. Dež je začel padati pol ure prezgodaj. 
Rock and Roll forever
Pa še vedno bolje, kot če bi lil že nekaj ur, smo se strinjali. Malo smo vedrili v trgovini, nato pa poskenirali karte za veljavnost na drugi dan in se med bliskanjem (daleč stran, sta prešteli dekleti) in pravim nalivom prebili do avtodoma. Cel večer je lilo, tolažili so nas obeti boljšega vremena za naslednji dan. 
Maskote
Povečerjali smo, nato pa preganjali dolgčas, vsak malo po svoje, računalnik, knjige, igrice. Čisto spodobno in prav nič prenaporno. 

MIRABILANDIJA – 1.5.2014 – Da bo na prvi maj, ki je kot si zasluži in je prav, tudi v Italiji praznik, večja gneča, je bilo jasno. Že ponoči so prihajali avtodomi in zjutraj je bila slika dokaj drugačna kot dan poprej. 
Veliki val
Pa še vedno ni bilo vse polno, kar je vzbujalo upe, da vrste le ne bodo predolge. Seveda smo pohiteli in bili zadosti zgodaj pred vhodom, plačali karto za parkiranje in nato stopili v vrsto za drugi dan. Švignili smo mimo kontrole in se glede na dogovor zapodili po parku do Katuna. 
Master Thai
Prvi ta dan smo sedeli v prvi vrsti. Otvoritev torej. Super. Hitro smo se odvrteli naokoli, spet je letelo kot sneta sekira. Ker smo bili ravno nasproti Niagare, sem Živo pregovoril, da je šla z mano na veliki val. Seveda je prav na veliko pljusknilo. Maja in Ajda sta zatrdili, da se vožnja na Katunu v drugi vrsti zagotovo ne splača, saj nikamor ne vidiš. 
Vlakcev kolikor hočeš
Tudi prav. Saj vendar to že vemo iz drugih parkov, pa ko se morata znova prepričati. Nadaljevali smo sprehod po parku in seveda so dekleta skočila na Master Thaija, nato pa smo se znova pomerili v brnečih 24 urah Mirabilandije. Kdo je zmagal je jasno, midva z Živo sva bila spredaj. Pri Ispeedu je bila že takšna gneča, da so se mu dekleta odpovedala. 
Kdo bo prvi?
Na Divertical pa sva šla midva z Ajdo, Maja in Živa sta se vode že malo bali. Seveda je šlo hitro in na koncu je tudi pljusknilo tako, kot se zagre. Park smo si ogledali v počasni vožnji z vlakcem, nato pa pohiteli do predstave Petra Pana. Nekaj humorja, ki ga seveda nismo čisto nič razumeli in pa kup skokov v vodo, tudi z res vrtoglave višine. 
Divertical
Kdo si upa, je bilo jasno, ko je na koncu nekdo, ki se je našemil kot kapitan Kljuka, našteval sama slovanska imena. Italijani seveda za kaj tako adrenalinskega nimajo … Ura je bila že čez poldne, zato smo si privoščili malico, nato pa si našli dobra mesta za ogled policijske akademije ali kakorkoli jo že Italijani imenujejo. 
Pljusk
Spet je brnelo, hrumelo, žgale so se gume, nekaj poceni humorja. Kar solidna zabava, smo se strinjali. Po predstavi pa je bil čas za zapravljanje. Dekleti sta privarčevali nekaj denarja, ki sta ga dobili od dedija za veliko noč. Tako smo se najprej ustavili pri žabicah, Živa je ujela štiri in za nagrado dobila račko s sončnimi očali. 
Peter Pan in njegove vragolije
Meni se je zdela kar malo kičasta, toda dekle je bilo zadovoljno in to edino šteje. Naslednji postanek je bil v trgovini pod Katunom, Ajdi sem priznal, da prav rad vidim, ko si kupuje zapestnice. Veliko raje kot, da bi si v San Marinu res nabavila kakšen meč, kot je želela. Saj je vendar punca, kajneda? 
Vragolije mojstrov bencinskih hlapov
Spust čez Rio Bravo, malo je špricnilo po nas, pa nič prav hudega. Vroč in sončen dan bo vse posušil. Odhiteli smo še na tretjo današnjo predstavo, tokrat v Coca Cola gledališče. Magija in nekaj skakajočih deklet za popestritev. Tako zabavno in inovativno, da sem večino predstave prespal. 
Žabice
Zbudil sem se šele na koncu, ko so čarodeja prežagali na pol. Pri takšnem nastopu čisto upravičena kazen. Žal pa so ga nato kmalu spet sestavili skupaj in bojim se, da je občinstvo skušal znova navdušiti že naslednji dan. Na svežem zraku so se znova zbudili želodčki in postanek v McDonaldsu, ki je znotraj parka, je bil nujen. 
Rio Bravo
Na Katunu je bila še vedno gneča, zato smo šli raje na Pakala, kjer so nas rudniški vagončki znova pretresli. Čas v parku se je iztekal, po razmisleku kam še gremo, je bila odločitev za Ispeed enotna. Bomo počakali, kar bo že treba. Pa je šlo kar hitro, ker je vozilo več vlakcev, smo bili na vrsti skoraj tako hitro kot dan poprej. 
Čakajoč na pospešek
Z divjo hitrostjo smo se odvrteli, šli nato skupaj na Divertical, nato pa še dvakrat na Ispeed-a. Super zaključek, smo si bili enotni. Zadovoljni z obema dnevoma v parku, smo se odpravili proti izhodu. Še kratek postanek v trgovini, brez tega ne gre, nato pa do avtodoma. Nasvidenje Mirabilandija, smo rekli, pospravili stvari in se ustavili na oskrbni postaji. 
Nasvidenje Mirabilandija
Od tam smo odpeljali na cesto in se usmerili proti Riminiju. Napačna smer, toda to smo hoteli. Peljali smo do kraja Milano Marittima, tam ugotovili, da je parkirišče dejansko tudi počivališče za avtodome, pa kar drago. Zato sva z Majo le še našla škatlico, ki je bila najbližja, nato pa smo odpeljali proti Ravenni in tam parkirali na že znanem parkirišču pri spomeniku Andrea Purpurea. 
Krstilnica
Sprememba je bila le v plačljivosti, vendar se zaradi dobrih dveh evrov za en dan nismo pretirano obremenjevali. Z Ajdo sva jo mahnila na sprehod. Z menoj je šla predvsem zato, da bi odvrgla kartico, ki jo je napisala za sošolko, potem pa sva pri prvem nabiralniku ugotovila, da sva jo pozabila v avtodomu. Se zgodi. 
Prehod
Šla sva do stolnice in krstilnice poleg nje. Seveda so bila vsa poslopja pozno zvečer že zaprta, ker pa smo si Ravenno dobro ogledali že ob zadnjem obisku pred tremi leti in pol, se nisva pretirano sekirala. Šla sva še do Dantejeve grobnice, od tam do kipa konja z imenom Il cavallo di Palladino in se po ulicah mesta vračala proti avtodomu. 
Il cavallo di Palladino
Še dobro, da sva imela navigacijo, sicer bi nama ob vseh zavojih kar trda predla. Včasih sem mislil, da grem v pravo smer, pa potem ugotovil, da bo treba čisto drugam. No, na koncu sva le prišla prav. Ura je bila res že pozna, sklenil sem, da grem po mestu še zjutraj, sedajle pa raje kar spat. Kar sem res tudi naredil. 

VRAČANJE – 2.5.2014 – Zjutraj sem hitro vstal, Ajdi sem namreč dan poprej obljubil, da kartico oddam še preden bo vstal prvi poštar. 
Bazilika San Vitale
Najprej sem hotel iti peš, pa sem se že po nekaj deset metrih premislil in vrnil po kolo.Odpeljal sem do bazilike San Vitale od tam pa naprej do parka ob Teodorjevem mavzoleju. Kratek postanek in pogled, nato pa sem že brcal naprej. Na srečo sem kmalu zagledal tudi nabiralnik in tako pravočasno izpolnil svojo obljubo. Toda s tem poti še ni bilo konec. 
Teodorjev mavzolej
Šibal sem naprej čez industrijsko cono in po nekaj kilometrih zavil na polotoček, kjer naj bi pred desetletji Garibaldi in njegova žena našla zatočišče v begu pred Avstrijci. Vsaj toliko sem uspel razbrati, med tem, ko sem otepal komarje s sebe. Pogledal sem naokoli, lična hiška je bila še zaprta. 
Mreža
Pa nič zato, že kraj sam je bil lep in predvsem miren. Tako zelo odmaknjen in drugačen od številnih smrdljivih tovarn zgolj nekaj lučajev stran. Čakalo me je poganjanje pedalov nazaj proti Ravenni in sicer do mesta, kjer most preči kanal, potem pa sem se lahko znova obrnil proti morju. 
Hiška na polotoku
Peljal sem do kraja Punta Marina Terme, tam zavil v smeri Porta Corsini in se ustavil na koncu neskončno dolgega valobrana. Se mi je kar smejalo ob misli, da sem že pol poti do Hrvaške. Pa jade, toliko pa spet ne. Občudoval sem morje, valove, igro svetlobe in senc, številne ribiče. 
Ob morju
Eden bi me skoraj ujel, ko je mahal s palico naokoli. Potem pa je prestrašeno odskočil, ko so zacvilile moje zavore. Peljal sem nazaj proti Ravenni in skozi njo do avtodoma. Po zajtrku smo pripravili avtodom in odpeljali iz Ravenne v smeri Benetk. 
Ribiška hiška
Pa smo se že kmalu ustavili na parkirišču ob robu dela regionalnega parka delte reke Pad. Živa je pojasnila, da ne gre nikamor, utrujenost pa to, z Majo in Ajdo pa smo prehodili eno od poti, dolgo tri kilometre in tako naredili krog po čudoviti divjini. Močvare, podrta debla, želve, ki se sončijo na njih. 
Želve na soncu 
Ptic je bilo še najmanj. Veliko več je bilo zanimivih pogledov na šaš in jezerca, videli smo kačo, ki je slabo končala in pa krapa, ki je plaval hrbtno. Da o zelenem lepotcu, ki se nam je lep čas nastavljal ob poti ne govorimo. Vreme je zdržalo, še prav lepo je bilo. Zato nam ni bilo čisto nič žal, da smo šli na pot in nismo bili osamljeni v tej ideji. 
Cvet
Sledila je vožnja naprej mimo Comacchia in Mesole do prvega Lidla, ki smo ga zagledali ob cesti in je bil že kar nujen za obnovitev zalog. Sledil je kratek postanek pri Rosolini za malo škatlico, nato pa vožnja proti Benetkam. Da se je mimo njih malo basalo, vsaj občasno, je seveda jasno. Je le mesto, kot se zagre. 
Kuščar
Tudi z zamaški na cesti, nalivi in celo točo. Da o trombi nekje nad morjem sploh ne govorimo. Navigacija nas je lepo peljala do kraja Eraclea. Tega sem gledal že ob vožnji proti jugu, zgodovinsko mesto, skozi glavo mi je šlo, da je bilo res nekaj pomembnega. Toda začuda ga ni bilo v nobenem od vodnikov, ki smo jih imeli s seboj. 
Izhod iz močvare
Kmalu je bilo jasno, zakaj. Zaspano mestece z lepo cerkvijo in spomenikom na trgu. To pa je bilo bolj ali manj vse. Lahko, da se v okolici skriva še kaj, toda potem se res predvsem skriva. Saj nismo našli niti enega zemljevida ali obcestne table, ki bi kazala, kam bo treba, če si želimo kaj pogledati. Tudi prav, pa nič. 
Neurje
Čas je bil za kosilo, dobro kot po navadi. Po njem smo se odpeljali naprej, v smeri Trsta. Naši načrti so se prilagajali, vremenu in željam. Dekleti sta navijali, da gremo kar proti domu, najraje bi bili tam že v soboto. Nisem se razburjal, če tako želita, ne bom kompliciral. Na poti smo se ustavili še v kraju Palazzolo dello Stella in na vodomatu natočili vodo. 
Eraclea
Super zadeva, dobra voda, ki jo ljudje od blizu in daleč hodijo točit. Izbiraš lahko steklenice ali plastenke od pol litra do litra in pol ter gazirano ali negazirano različico. Cene pa … sindikalne. Pol litra negazirane je dva centa, najdražja možnost je liter in pol gazirane – deset centov. Zastonj. 
Center kraja
Seveda sva za pokušino natočila dve prazni plastenki Radenske, nato pa ugotovila, da je skoraj na poti v kraju Staranzano tudi počivališče za avtodome, menda z brezplačno elektriko. Ker so nam ga akumulatorji malo lomili, smo se kar hitro odločili za to možnost in navigirali do lepega parkirišča v bližini stadiona. 
Vodomat
Na njem so ravno trenirali baseball, tako da smo imeli še zastonj zabavo na dobro osvetljenem igrišču. Elektrika je bila sicer plačljiva, toda za to, kar smo potrebovali, je bila cena sprejemljiva. Še večerni film in čas za spanje. 

TIMAV, NAPOLEONICA, DOMOV – 3.5.2014 – Zjutraj smo v miru pozajtrkovali, opazovali nekoga iz lokalnega avtodomarskega kluba, kako je čistil za packom, ki je oskrbno postajo pustil kot pravi prašič. Mi smo vedeli, da je bil to nekdo, ki je tu okoli hrumel sredi noči. In si ob tem mislili svoje o Italijanih. 
Sv. Jurij
Da je ta človek verjetno mislil nekaj podobnega o nas, povsem nedolžnih, nam je bilo tudi jasno. Naša prva današnja postaja je bil izvir reke Timav. Seveda sem prvi uvoz proti izvirom zgrešil, na drugem predlaganem parkirišču ugotovil, da tam ni nič, nato nižje obrnil in zgoraj zbasal avtodom nekam k robu ceste, saj je bilo parkirišče v prenovi in tako trenutno zaprto. 
Prvi izvir
Sprehodili smo se do vseh treh izvirov, pokukali v cerkev svetega Jurija in splezali do spomenika v podobi dveh volkov, ki smo ga že večkrat opazovali s ceste. Okolica je bila mirna, le voda je šumela, pa tudi sprehajalcev je bilo nekaj. Da se je proti zaključku naše poti moralo še malo poiskriti, je seveda jasno, pa so se strasti kmalu umirjale. 
Volkova
Po kratkem postanku pri Sesljanu smo se spuščali proti Trstu in za tunelom parkirali na razglednem mestu. Dekleti sta zgolj zavzdihnili, to pa je bila tudi vsa aktivnost, ki sta jo spravili iz sebe. Z Majo pa sva se razgledala in sprejela odločitev, da se vrnemo domov. Toda po vrnitvi v avtodom naju je presenetila Živa z željo, da bi še kaj plezala. 
Pri tretjem izviru
Zato sem sredi klanca zavil v smeri Svetega Križa, po kakšnih dvajsetih metrih ugotovil, da je pot kar strma in ozka, toda zaradi dveh avtomobilov za sabo nadaljeval navzgor. Res je bilo strmo, kasneje, predvsem tudi v vasi včasih zelo ozko. Tako zelo, da je morala ženska, ki se je razbohotila pri eni od hiš s terencem tega morala nekoliko umakniti, da sem prišel naprej. 
Živijo!
Itak, da sem si res oddahnil, ko smo prilezli na glavno cesto. Do parkirišča pri Napoleonici je bil zgolj še skok. Parkirali smo na običajnem mestu, ravno še za nas je bil prostor. Ajda se je odločila, da ostane v avtodomu, mi pa smo se sprehodili ob praznem plezališču. Mestoma nekoliko mokra stena in oblaki so plezalce odvrnili od obiska. 
Tržaški zaliv
Tako smo se sami sparkirali pod smer Viola mania, pripravili vse potrebno in že sem bil na vrhu. Mi je šlo prav dobro, brez težav, še sam sem bil presenečen, saj je smer vseeno nekoliko težja. Hitro sem jo še ponovil, nato pa jo je za menoj splezala tudi Živa. Seveda se je na koncu vdala tudi Maja in brez težav prišla do vrha smeri. 
Viola mania
Sam sem jo nato še enkrat splezal »naprej«, torej brez varovanja od zgoraj. In ker me Živa ni slikala, sem moral ponoviti vajo, še četrtič sem bil na vrhu. Po tradiciji, ki jo je vpeljala Maja, je vsak prinesel še vejico ali dve žajblja, ki raste pod vrhom skale. Dekleti sem prepričal, da se sprehodimo še malo naprej po cesti, pod Ščitom in Rumeno steno, do zanimive nekoliko bolj položne plate. 
V četrto gre rado
Sam sem sicer začel navijati, da bi kar odšli nazaj. Ena smer je bila namreč povsem mokra, pa tudi pri sosednji se je v velikih škrapljah nabralo nekaj vode. Sem počofotal po eni, a me je Maja takoj utišala, da gre poskusit. Splezala je nad prvi svedrovec, nato pa sem jo le prepričal, da se je spustila navzdol, se navezala in brez večjih težav smer splezala do vrha. 
V platah
No ja, manjša težava se je pojavila na sredi smeri in sicer v obliki presenečenja. Iz luknje, ki je bila še kako primerna za oprimek je pogledala glava martinčka. Sledila ji je še Živa, nato pa sem smer splezal še sam. Smer ni bila težka, nekje med 3c in 4a, sem menil, imena pa nismo mogli ugotoviti v nobenem vodničku. 
Matinček
Maja je sklenila, da gre poskusit še smer poleg, nekoliko višjo, pa v malce slabši skali. Brez težav je priplezala do vrha, ocena je bila kar podobna prejšnji, pa tudi ta ni imela imena. Na vrhu jo je tik ob varovališču pričakal martinček. Za njo sem seveda splezal do vrha še sam in bil ravno tako presenečen nad mirnim martinčkom zgolj nekaj centimetrov od mojega vpenjanja. 
Kam pa sedaj?
Tretja je bila Živa, za konec pa je šla do vrha še enkrat Maja. Ko sem jo spustil znova navzdol, smo pospravili opremo in se vrnili do avtodoma. Maja je naredila palačinke, nato pa smo odpeljali v smeri doma. Sicer sem navigiral v kraj Opčine, vendar je bila tam vse naokoli takšna gneča, da smo zgolj odvili do meje. 
Smer brez imena
Za njo naredili postanek na črpalki, nato pa brez težav odpeljali do doma. Prišli smo dan prej, kot smo načrtovali, toda potovanje je bilo lepo, videli pa smo tudi bolj ali manj vse, kar smo si pred potjo zadali.
Slovo ...

Ni komentarjev:

Objavite komentar