Brda

Zgodnje jutro. Sledi svetlobe še od nikjer. Pa smo vedeli, da ne more biti prav daleč, kmalu bo prilezla izza obzorja. Vzpon skozi gozd, iskanje najboljših prehodov ob sledeh luknjačev. Začel sem hitro, pa kmalu videl, da tako ne bo šlo prav dolgo. Zato sem se umaknil, sledil. 

Valovanje

Na ovinku lučka ni gorela, znana skala je bila še globoko pod snegom. Tudi pri koči luči ni bilo. Vsi so še spali, okolico je objemala tišina. Sledi so nas peljale naprej, po robu velike vrtače, do skalne pregrade. Vzpeli smo se navzgor, po strmini, vse do roba. 

Oblačno pobočje

Sedaj lučk nismo več potrebovali, dan je bil tu, oblaki nad nami so zastirali sonce. Ni moglo do nas, požgečkati, nasmejati, buditi. Cilj je bil na dosegu rok. Brda, markanten kopasti vrh visoko nad Krmo, rob Pokljuke, kjer megla včasih v slapovih pada čez rob planote. 

Razgledi nad Krmo

Enakomerno pobočje, široko in vabljivo. Štrikali smo navzgor, vsak zatopljen v svoje misli. Dokler nismo stali na razglednem robu, pogledovali navzdol, tja čez, vse naokoli. Nad Debelo pečjo so se oblaki malenkost razpirali. Sonce se je hotelo zbasati skoznje, pa mu še ni uspelo. 

Kje je sonce?

Mogoče mu bo naslednji trenutek, mogoče nikoli. Nič se nismo preveč spraševali. Imeli smo široke nasmehe, uganjali norčije. Smeh je vendarle sol življenja. Planinska kavka je lovila veter v razprte peruti, nas zvedavo opazovala. Ko smo zdrsnili čez rob in v elegantnih zavojih peljali navzdol. 

Uspeh

Vsak je za seboj puščal svojo sled, prostora je bilo dovolj, sneg ravno pravi. Pobočja okoli nas so zažarela, soncu je končno uspelo, žarki so tipali po belih oblinah. Še nekaj valovanja in že smo bili nad strmino, peljali pod steno, od daleč pomahali koči. 

Obline

Še vedno zaspani. Skozi gozd je šlo dobro, le nižje so bile prve kopnine. Toliko, da so pokazale, da bo prej ali slej tudi sem gor prišla pomladna toplota in bo kar naenkrat vse zeleno. 

Eleganca

(Spomenik – Lipanca - Brda)