Pregrada

Mestece. Ki ima nebo. In modrino. Zgoraj, spodaj, vmes pas belega. Kamna. Gradnika njegovih temeljev. Ki ga roka vedno z veseljem poboža. Nežno toplo kožo. Zemlje. In ki si ga lahko izbereš, da je za vsak dan en oprijem. Za ponedeljek, torek. Ko enostavno ne moreš več zdržati. Saj je tako daleč do novega konca tedna. 

Ponedeljek

Zato ne upoštevajoč zakonitosti časa skleneš, da je ta seveda zelo prožen in preskočiš na petek. Ki je zgolj dan pred soboto. In nedeljo. Kjer pa znova znano štetje časa, zakoreninjeno v preteklosti, obsijano danes in hiteč v preteklost, odpove. Ker nedelje enostavno ni. Ali pa je samo nismo znali najti. Morebiti zato, ker jo sredi tedna vedno vidiš kot nejasen obris. Tako da bolj upaš, kot veš. Tudi takrat. 

Na robu

Nežno valovanje morja se je slišalo, vonj po soli, v ustih okus po domačnosti borovega gozda. Tri generacije. Ki smo lovile ravnotežje v navpičnici. Ob radovednih pogledih smo iskali majhne oprimke, si izmišljali stope, dvigovali k soncu. Ki se nam je smejalo in smejali smo se mu nazaj. 

Sobota

Eleganca gibov se ni prav nič razlikovala, tista leta so bila zgolj drobiž. Na loku, ki se pne od začetka do konca, vedno in povsod. Nezavedna bojazen, ki globoko grize in žre. Zdravilo je dan. Kot je bil ta. Mladostna nasmejanost se je prelivala z odraslim sopihanjem in iskrenim navdušenjem spominov polnih zrelih let. Kako lepo je uresničiti sanje. 

Tretja generacija

Kako lepo je dajati, vedno znova in povsod. Dobroto. Deliti izkušnje. Čutiti bližino. Se ločevati in znova srečevati, a vedno ostajati povezan. Kako lepo je biti. Sol. Lesketala se je na koži. Treba jo je bilo odnesti. Vse tja do zlitja, ko se je vrnila k bistvu, koreninam. Prerojeni smo še enkrat postali pred skalno pregrado. 

Petek

Eno redkih, ki ne ločuje, temveč prav nasprotno. Poveže, za zdaj. In za zmeraj. Nasmeh je bil na ustnicah, ko smo jemali slovo. Kajti trenutki odhoda so se združevali s trenutki novega srečanja.