nedelja, 9. avgust 2015

Tisti Storžič

Ljudje smo zanimivi. Vedno moramo stvari poimenovati. Kar je razumljivo. Le tako se lahko znajdemo, povemo, kje smo bili in kam gremo. Toda kaj takrat, ko se sreča dvoje kultur, dvoje jezikov? Takrat postanejo stvari zanimive. In neka točka, gorski vrh dobi kup različnih imen. 
Koraki
Markantni vršac nad Jezerskim sedlom je Pristovški Storžič. Nekateri to zlahka krajšajo v Pristov. Ali zavijejo po sosednje. Koroško. Kärnten Storschitz. Pa preberi in si polomi jezik, če hočeš. Mi si ga nismo. Smo raje stopili v korak, odločitev, da gremo navzgor po strmi poti, ki za trenutek pogleda tudi v domače loge, navzdol pa po položni sosedovi je bila sprejeta že vnaprej, to je naša redna smer. 
Vrh z nepotrebnim okraskom
Ne vem zakaj, toda tako je. Morebiti zgolj zaradi tradicije. Ali tiste strmine, ki je ob spustu lahko kar sitna. In brez pomoči jeklenic tudi nevarna. Vzpon skozi gozd, pustili smo, da nas sonček poboža, prečili pod steno in se prevalili na drugo stran. Med ruševjem smo se vzpenjali do grebena, ki se izteče pri križu na vrhu. 
Dekleta
Hrib je za vse, smo si mislili ob tem simbolu ločevanja. Legli na tla, gledali v modro nebo, dihali. Razglede na vse strani. Možica, ki nam je delal družbo. Strmino. Spust med drevjem, ki ga boža veter, čez sedlo, navzdol, da bi po redkem srečanju zašpilili klobaso tam, kjer se poti ločijo in znova združijo. 
Možic
Kakor je prav in vedno dobro de. Ker korakov ni treba več veliko, izlet se izteka, čaka zgolj še presenečenje. Kot češnja na vrhu torte. Tam ob poti, sredi rož, pokrit z lapuhovim listom. Oče. Seveda smo se nasmejali srečanju, kdo bi si mislil, da je kaj takšnega še vedno mogoče. 
Sestre
Prijazno je beseda dala besedo, nato pa smo si pomahali v slovo, saj se tako kmalu znova vidimo. On je ostal s šentjanževkami v rokah, gledal za nami, ki smo odhajali. Nazaj v dolino. Z obljubo seveda in brez fige v žepu. Spet, kmalu, če se le da.
Presenečenje

Ni komentarjev:

Objavite komentar