Preizkušnje

Naše počitnice so kar trajale in trajale, poletja ni hotelo biti konec. Nič se nismo pritoževali. Dnevi so bili lepi, sonce nas je božalo, morje šumelo. Zlatni rt je vabil na novo srečanje. Skočili smo na kolesa, pomahali Živi, ki je dan določila za počitek in odpeljali. Nad mestom smo kolovratili do dišečih borovcev in bele skale. 

Piena di passeggiate

Ozka stezica pripelje do stene, opozorilo, ki binglja obešeno nanjo, bi nasmejalo, če ne bi vonjave spominjale na nujne stiske, ki so se reševale prav tu. Sektor E je bil še prost. Prostora ni veliko, zato gneče res ne sme biti. Ajda je z mislimi nekje drugje odšla v senco pod borovce. Midva sva pripravila opremo, pazila, kam stopava. 

Prsti

Hitro sem splezal osrednjo smer, Piena di passeggiate, ki je prava za ogrevanje. Kratka in takšna, da se malo pretegneš. Ponovil sem jo dvakrat, ker je bilo treba ohraniti nekaj spomina, pa za zaključek še enkrat. Saj se to spodobi, za čas zimskih večerov. Tudi Maja je bila hitro na vrhu. Nekajkrat. 

Nov grif

Saj devet metrov stene res ni višina, ki bi se je prestrašil. Preselila sva se skoraj povsem desno. Parco Alberato sem splezal hitro, jo ponavljal, samozavest je rasla. Maja je povsem desno našla smer brez imena, stekla sva po njej. 

Oster in kompakten apnenec

Nato pa zagrizla v Calcare tagliente e compatto, za odtenek težjo. A se nama sploh ni zdelo. Toda vročina je naraščala, Maja je glasovala za morje, sam sem se hotel preizkusiti še v angleščini. Do you speak English bi morala biti za naju ravno pravšnja. Za zaključek. Povsem levo. Nič kaj posebnega. A kako se lahko zmotiš. 

Naj ostane čisto!

Ko sem se skušal dvigniti sredi stene, me je ujela utrujenost, počitek bi bil na mestu, spustil sem se. Bolečina je takoj povedala, da je šlo prehitro. Prst je ostal v luknjici, zagozden v ostro skalo. Teža telesa ga je potegnila iz nje, odkrhnila del kamna, ulila se je kri. Odrgnina, hujšega na srečo ne. Je pa ostalo zavedanje. O mejah, preseganju. Izkušnja za prihodnjič.

Usodne luknjice