ponedeljek, 06. april 2015

Skupaj

Verjetno se le redko vprašamo, iz česa je sestavljeno naše življenje. Kakšni gradniki sestavljajo povezano linijo trenutkov, ki sovplivajo eden na drugega, pa tudi na druge linije, ki švigajo sem in tja po tej naši modri krogli. 
Ajda med vzponom
Včasih kar ne moremo verjeti, da je vse skupaj zgolj naključje in se še dolgo čudimo, če vzamemo spremenjeno sosledje dogodkov pod drobnogled. Kajti resnično se v nekem vesoljnem trkalniku dogaja, da drobna malenkost, ki je ne bi nikoli pričakovali, povsem spremeni potek nadaljnjih dogodkov. 
Pod vrhom
Mogoče je bilo tako tudi tokrat. Ko smo se končno v polni sestavi zbudili na robu parkirišča ugaslega smučišča. In sem začudeno gledal, komu za menoj maha postava v avtomobilu. Ter potem, ko na belem prostranstvu nisem mogel razločiti nikogar, le ugotovil, da mi je obraz, ki se je smejal skozi avtomobilsko šipo, nekam znan. 
Sončka
Nepričakovano srečanje, ki je ob hoji navzgor kazalo možno spremembo pričakovanih dogodkov. Sneg je bil še trd, sonce nad nami pa je upoštevajoč napoved meteorologov, pripeto na modri nebesni svod, razveselilo jutro. Smučišča je bilo komaj kaj, smuči so brez težav drsele višje. 
Začetek spusta
Kot bi mignil so naju številne besede, zrasle na zelniku snidenja, popeljale pod vrh, do koče, ki je s slovesom zime zaprla svoja vrata. Spustil sem se do deklet, ki so po zadnji ravnini stopala navzgor. Ajda s smučmi na ramenih, Živa in Maja nekoliko nižje. Dokler nismo vsi skupaj stali na Črnem vrhu. 
Maja
Smejalo se nam je, dnevi, ko gremo skupaj so redki. In s tem še posebej dragoceni. Počitka skoraj nismo potrebovali, zavoji navzdol so bili usklajeni, z dekletoma sem ušel naprej, pomahal Petru, ki se je vzpenjal znova, nato pa nadaljeval z zavoji vse do izteka proge, tik nad parkiriščem. 
Pod oblačnim nebom
Seveda tudi meni ni bilo zadosti, hotel sem še, znova sem se zagnal v strmino, tokrat sam, brez meja. Oblaki nad vrhom so se gostili, tudi oni so danes ubogali vremenske šlogarice. Strmina je bila hitro za menoj, položni del še hitreje, že sem stal na vrhu in poslušal prenos nerganja, da bo čas za odhod. 
Pogled z vrha
Tako ni bilo, da bi se obiral, odvijugal sem navzdol, srečal skupino smučarjev, nato pa nadaljeval po sosednji progi, kar naprej. Do zadnjega zavoja, pod oblačnim nebom, nad parkiriščem, z nasmehom na obrazu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar