Sledi

Rjavi kosmatinci mi v zadnjem času nekam pogosto prečkajo pot. V zgodnjem jutru, ko je sonce še zehalo, sva na robu gozda opazila znano sled. Presenečeno sva pogledala levo in desno, malo bolj glasno povedala stavek ali dva, nato pa v Mrzli jami skoraj prestrašeno opazovala blatne odtise na tleh. 

Kamnite zavese

Pa med njimi ni bilo nobene velike tace, zato sva jo pomirjeno raziskala, vse dokler naju vodna pot ni ustavila. Drugič bo treba vzeti škornje. Sva si mislila ob pogledu na baročne kamnite zavese, pozdravila gospoda zaspanca, ki je bingljal s stropa in se vrnila na dnevno svetlobo. 

Zaspanec

Skočila sva na dvokolo in poiskala klanec, ki se je ravno prav postavil pokonci. Tja do svete Ane in naprej. Križna gora je vsekakor čudovit razglednik. Na eni strani se vidi do Snežnika, na drugi nekaj luž Cerkniškega jezera. In še kaj vmes. Pa pogled ni prevzel samo naju. Tu je bil seveda tudi medo. 

Plastična malica

Ostanki zob na veliki plastični posodi so bili jasni, razmetane stvari na tleh. Ni naju prestrašilo, sprehodila sva se okoli cerkve, trdno zapahnjene. Kar naj bo. Mogoče so pa medveda zaprli noter sva se smejala. Trije križi so jo stražili. Po poti sva oddrvela navzdol, peljala do Starega trga, vasi Dane in do Golobine. 

Razgledi

Edine ponorne jame med Loško dolino in Cerkniškim jezerom. Sva jo nekoliko raziskala, poiskala požiralnike, se spomnila boja, nato pa vrnila na mesto, kjer sva lahko najina dva krat dva kolesa zamenjala za štiri. In se prestavila pred Nikolaja, tja, kjer pozimi vlada mraz. Od tam pa šla na obisk. 

Velikonočnica

K velikonočnici. Ki je bila pravo presenečenje. In ni bila samo ena. Kimale so v vetru, tam ob suhih travah, zaščitene z nekaj vejami. Na razgledišču nad dolino sva sedla. Prva pomoč je že čakala. Dober okus domačnosti se je skladal z dnem, ki je bil. Poseben, kot vsak do sedaj. To sva čutila, ko sva se spuščala po poseki navzdol.

Babno Polje