torek, 07. april 2015

Bijela kosa

Začela sva tam, kjer je prav. Na začetku. Zgodaj zjutraj, ko je še vse spalo, le svetloba je kazala, da se je daleč nekje za obzorjem, ki sva ga bolj čutila kot videla, začelo pretegovati sonce. Vode to ni motilo, skozi široko sotesko in čez šumeče skoke je tekla po znani poti ponoči in podnevi, tudi mimo naju, kot teče že tisoče let. 
Kamačnik
Naš trenutek, vse kar imamo, je zanjo nedoumljivo kratek. Stopala sva mimo ostankov preteklosti, votline iz neke druge zgodbe in turkizno modrega pasu pod nama. Se spraševala, čemu naj bi služila koča, ki sedaj prazna sameva na gozdnem obronku. Zakorakala v gozdna prostranstva. Ki niso samotna. 
Gozd
So pa prava divjina. Je rekel prijatelj. In še kako prav je imel. Mesto, kjer vse biva v sožitju. Smreka objema skalo, kamniti amfiteater, občutek izgubljenosti. Samoten dan na robu pomladi, ki je tam proti Beli kosi nihče ni priznaval. Kajti bila je res bela, prepletena s stopinjami kosmatinca, silovit veter je na vršnem grebenu delal zamete. 
Srečanje
Nisva ga želela srečati, tudi on se naju je izogibal. Radovednost pa ga je pripeljala na najino sled. Povohal jo je, jo pohodil, nato pa jo znova mahnil po svoje. Tako kot midva. Lovila sva ravnotežje na robu, pustila pogledu, da je valoval, do koder se je le dalo. Ne predolgo, ravno prav. 
Bijela kosa
Dokler se nisva premražena znova spustila v toplo zavetje gozda. Objelo naju je, pogrelo roke, vrnilo nasmeh na obraz. Med tem, ko sva se čisto po svoje spuščala do izvira. Ki sva ga na nekakšen način ves čas iskala. Strmina naju je pripeljala do mesta, kjer se rojeva turkizna barva. 
Izvir
Nižje se razliva mimo podrtih debel, čez skalne stopnje, pod mostovi. Odteka v neznano. Mogoče bova nekoč prišla tudi do tja, mogoče ne. Saj to niti ni pomembno. Važno je, da greš. Vedno naprej, zgolj za nosom. Kajti to te pripelje prav tja, kamor je treba. Do samega sebe.
Pozabljenje

Ni komentarjev:

Objavite komentar