sobota, 10. maj 2014

Na cvetočih travnikih

Sneg je že skoraj pozabljen, pomlad razvaja travnike, jih boža s svojo nežno roko in jim vdihne barve. Tam na planinah, visoko pod soncem, se cvetovi veselijo novega življenja. Ne moreš, da se ne bi veselil z njimi. Zato sva šla na razgledne parobke, pogledati, kam se vidi. Vdihniti sveži zrak, poiskati zapoznelo zaplato beline. 
Ozelenelo
Jutranje zaspano so se krave na Raku pomikale malo po svoje in povsem preslišale jezne vzklike. Midva sva se zgolj smejala, stopila po poti, se izogibala prašni cesti, na razpotju zavila prav. A vseeno narobe. Ovinek je obetal klobaso, ki jo bova zašpilila ob vračanju. Zakaj ne. 
Gojška planina
Pri Jelševem konfinu sva prah dokončno pustila za seboj, vzpon skozi gozd je bil prijeten, nad nama se je vedno bolj odpirala modrina. Na planinah je bilo vse živo, čistili so se travniki, kurili kresovi. Še malo in pašniki bodo oživeli. 
Razgledi
Pobegnila sva iz zakajene Gojške planine, postala na kratko na Mali planini, nato pa že uživala v razgledih. Čez žičnato ograjo se je videlo lepo in videlo se je daleč. Roka se je sprehajala po znanih krajih, gričih, objela oblačno obzorje. Veselje je bilo videti zanimanje na mladem obrazu, kako lepo, ko lahko srečo deliš. 
Hoja ob robu
Splezal sem na skalnega moža, v mislih se je razpredla zgodba o okamnelem lovcu, pikapolonica se nama je pridružila. Za nekaj korakov, nato je odletela po svoji poti. Sva ji pomahala, nato pa sedla ob rožo vetrov. Ki kaže, kam vse se vidi. Za tiste, ki ne vedo. 
Modro
Vedno bolj temni oblaki so zagrinjali visoke gore, zato se nisva obirala. Spustila sva se v Vetrnico, našla ostanke zime, ki se skrivajo pred sončnimi žarki. Se bojijo, da bi jih prehitro pohrustali. Kar naj, sedaj je tak čas. 
Vetrnica
Mimo planšarskih bajt in kapelice Marije Snežne sva stopala navzdol. Vedno več je bilo pozdravov, prijaznih nasmehov. Pa nama makadam ni dolgo dišal. Bolj sveža zelena barva travnikov je vabila. Počasen vzpon na Gorenjske vršiče. Ravno pravšnje za nov počitek v samoti, tam ob velikem možicu. 
Temni oblaki nad Veliko planino
Ni nama pomahal v slovo, ko sva malo po svoje, mimo vseh poti, zapuščala planine. Cvetje vse okoli naju je kimalo, da sva prav. Vse dokler se nisva znova zlila v korak s stopinjami mnogih nekoliko nižje. Zapuščajoč sončne gredice, spuščajoč se tja, kjer rumeni regrat pozdravlja prvo pašo, kjer je križišče poti, kjer je najin dom. 
Gorenjski vršiči

(Kranjski Rak – Mala planina – Gradišče (Velika planina) – Gorenjski vršiči)

Ni komentarjev:

Objavite komentar