Gornji del Baragove poti

Bi, ne bi, bi, ne bi. Je cincal predvsem Jure aka Jurac, med tem, ko je pogledoval na vremenske karte in radarsko sliko padavin. Zadnje dni je vreme res čudno, nič ne veš kdaj prinese kakšno nevihto, celo neurje z močnim vetrom, ki podira drevje, točo. Ko se je tehtnica že zelo nagibala na to, da ne greva, je presekal dvome. Greva, pa kar bo, bo. 

Baragova rojstna hiša

In sva se odpeljala proti Dolenjski, cilj je bil zgornji del Baragove poti. Poimenovane po Frideriku Baragi, misijonarju, ki je spreobračal ameriške Indijance. V menda pravo vero. Pa naj bo. Pot je vsekakor vredna obiska. Nebo je bilo oblačno, prav kazalo je na dež. Sam sem se zanašal na napoved, da kaj hudega ne bo. 

Pod Knežjo vasjo

Parkirala sva pri Baragovi rojstni hiši, kjer sva morala biti prav previdna, da nisva povozila kakšne od majhnih muck. Ali njihove garjave mame. Nekaj korakov sva se vrnila do znamenja, potem pa v drugo smer šibala po kolovozu preko travnika, do Knežje vasi. Po kratkem postanku pri cerkvi, sva že letela naprej. 

Sredi naliva

Sam sem diktiral tempo, Jure je sopihal za menoj, pogledovala sva v oblake, razmišljala o strelah, toči. Mimo dvojice, ki sta obdelovala svoj vrtiček skorajda na gozdnem robu, sva prišla v varno zavetje dreves. Začelo je kapljati, nekajkrat je zagrmelo nekje v oblakih. Ko sva stopila na čistino je že prav konkretno lilo, pelerine niso bile ravno dolgo v pomoč. 

Oblaki nad Dobrničem

Toda moča nama ni vzela volje, nadaljevala sva po zamišljeni poti. Skozi Vavpčo vas sva po cesti šibala do Dobrniča, vmes je dež ponehal, hoja je bila spet prijetna. Le kakšno škatlico je bilo malo težje najti, trnje, koprive, vse je bilo treba pretakniti za uspešno najdbo. Na travnatih obronkih so se nama odpirali pogledi na Dolenjsko krajino, temne oblake nenavadnih oblik nad njo. 

Vrhtrebnje

Vzpenjala sva se skozi gozd do vasi Vrhtrebnje, se malo pred tem zadnjič vpisala. Šla mimo cerkvice, skozi vas in navzdol proti zaselku Grmada. Ko sva tam gledala kam zaviti, si nisva želela srečanja s psom, ki je pri eni od hiš divje lajal. Že so naju ogovorili mladci nedaleč stran. Gresta po Jakobovi poti? Kar navzdol, so kazali. 

Presevanje

Hvaležno sva pokimala, pot je bila prava, to sva že vedela. Skozi gozd, travnike, sva prišla po postanku pri dveh škatlicah, kjer se je moral vpisati le še Jure, prišla v Lužo. Do izhodišča je bil sedaj le še streljaj, nekaj korakov, komaj omembe vrednih. Premočena, toda zadovoljna, sva se odpeljala v julijski večer.

Na robu večera