Trdinov vrh

Spet sva se za akcijo združila z Larsom. Odpeljala sva proti Dolenjski, po krajšem postanku pri gradu Otočec vozila do Gabrja in tam na izhodišču poti za Gorjance parkirala. Zapodila sva se v breg, sledila seriji skritih škatlic, se v nekatere vpisala hitreje, za najdbo drugih potrebovala več časa. Predvsem pa sva videla, da je tu pravi preplet stez. 

Krka pri Otočcu

Morala sva kar malo pogledati, zaviti po svoje, da sva prišla na tisto, ob kateri sva se vpisovala. Popoldne je bilo vroče, težko sva čakala, da pri Gospodični okusiva dobro, hladno vodo. Ki menda izboljša vid, zdravi takšne in drugačne bolezni. Pa ni bilo nič. Vročina poletja je izvir povsem posušila, še bolj žalostno sva gledala nekaj metrov višje zaprto kočo. 

Suha Gospodična

Še dobro, da sva vsaj v nahrbtniku imela nekaj pijače. Spet sva zagrizla v breg, vzpon do Trdinovega vrha je ob klepetu hitro minil, že sva stala na najvišji točki, zrla v daljavo. Danes dež ni bil predviden, zato sva upala, da so posamezni oblaki nad nama res povsem neškodljivi. Kratek postanek pri cerkvicah in zaprti okrepčevalnici. 

Na Trdinovem vrhu

Stopala sva naprej mimo spornega vojaškega objekta na meji, zavila preko cvetočih travnikov k sosedom. Stezica naju je peljala na vzhod. Med tem, ko je Lars ubodel malico, sem sam stopil nekaj korakov v stran, škatlica, dve, hitra vpisa. Na travniku so bili kmečki ljudje, grabili suho travo. A do njih nisva prišla, sva že prej zavila v gozd, se vzpela do vrha brez imena. 

Čez cvetoče travnike

Vsaj tako se je nekoč imenoval. Pa je nekdo sklenil, da tako že ne gre in preimenovali so ga v Hranilovićev vrh. To je najvišji vrh Zagrebačke županije, kot pove tablica na najvišji točki. V grmovju sva našla gnezdo, v njem vpisni list. Spustila sva se, nadaljevala, se vzpela na najbolj vzhodno današnjo točko, Ravno goro. 

Brezimeni, danes Hranilovićev vrh

Z nje sva šla do ceste navzdol, skozi gozd do še enega vpisa. Se vrnila na cesto, nadaljevala pod pragozd, lomastila skozenj do steze, ki naju je popeljala do padlega velikana. Spet sva se spuščala, do Miklavža, cerkvice in razgledišča. Od katerega sva hitela mimo Krvavega kamna znova do Gospodične in navzdol Gabrja. 

Pogled z Ravne gore na Trdinov vrh

Hitela sva, uspela do parkirišča priti še preden bi bila potrebna lučka. S tem sva zaključila današnji krog, sedla v avtomobil, odpeljala v smeri Novega mesta. Tam sva po postanku v trgovini na robu dne nazdravila kot se spodobi. Lepo popoldne je bilo, vsekakor ga bo treba kmalu ponoviti, sva se več kot strinjala.

Lars v pragozdu