Ferata na Češko kočo

Želja se je porodila že pred časom. Češka koča, zavarovana plezalna pot ali ferata po domače. Le še čas je bilo treba najti. Vreme. Potem je prišla epidemija, vse z njo povezane omejitve. Zima, potrebno je bilo počakati, da se je poslovila, sneg skopnel. Manjkalo je kondicije. Je povedala. Ko sem že skoraj pozabil na vse skupaj, me je presenetila. Greva? 

Na vstopu

Seveda sem zagrabil priložnost, našel prvi prosti termin in bil, nekoliko tudi zaradi navdušenja, kar prezgodaj na Jezerskem. Pozdravil sem Kali, naložil nahrbtnik, Živa je sedla na sovoznikov sedež in le nekaj trenutkov kasneje sva krenila s parkirišča, mimo spodnjih postaj tovornih žičnic, do melišča in pod steno. 

Živa

Seveda nisva bila sama, dva sta se vzpenjala, Avstrijki pripravljali, tretja v vrsti premagovala začetniške težave. Ko sva bila pripravljena, so nama vsi kazali, naj greva naprej. Nisva si dala dvakrat reči, prva stena je bila hitro za nama, tudi nadaljevanje do mesta manjšega podora naju ni ustavilo. Ohlapna jeklenica, kratke noge, Živa je kar gledala kje in kako naprej. 

V previsu

Nad jeklenico, spodaj, ni najbolje vedela kaj bi. Ko je v razkoraku prišla na drugo stran, je bil pred njo previsni del. Ključni del stene. Zagozdila se je med steno in jeklenico in se nekoliko spočila. Potem je našla zadosti moči, da se je dvignila preko zahtevnega dela. Sam sem ji bil za petami, spodbujal in čakal, da pridem na vrsto. 

Pogled navzdol

Prvi del stene je bil za nama, pred drugim sva sedla, Živa je priznala, da za zajtrk ni bilo časa, upala, da ji nekaj piškotov povrne moči, spila večino svoje vode. Ko sem ji nekaj višje z ravbarsko lestvijo pomagal preko stopnje naprej, je ni moglo nič več ustaviti. 

Pred izstopnim detajlom

Brez težav je nadaljevala v navpičnici, vse do vrha, izstopa na planinsko pot, nekaj metrov pod Češko kočo. Zahteven del poti je bil za nama, počasi sva se spuščala proti parkirišču, odpeljala domov, pozdravit Ajdo, Kali, reči še to in ono ob pivu na sončni terasi.  

Pri Češki koči