Lubnik

Napovedane so bile nevihte, krajevna neurja, celo toča. Že ponoči, zjutraj naj bi se vse skupaj samo še stopnjevalo. Toda zgodnji pogled v nebo je pokazal precejšen kos jasnine. Vsaj za sprehod bo, sem bil prepričan, oblekel sem se prav tako, jo mahnil skozi Škofja Loko. Tja proti Puštalu in Hribcu s cerkvijo svetega Križa. 

Pogled s Hribca na Škofja Loko in Lubnik

Ko pa sem stal na mestoma razglednem vršičku in je v daljavi sonce presevalo skozi oblake, se mi je zazdelo, da tako zelo slabo že ne bo moglo biti. Spustil sem se navzdol, vzpel do škofjeloškega gradu in mimo Kranclja nadaljeval pod Kobilo. Na sedlu sem izbral znano pot čez Lužo, malo mi je bilo žal, ker so palice, povsem nepotrebne za sprehod po mestu, ostale doma. 

Sonce in oblaki

Koleno se je ogrelo, le na prehodu preko električnega pastirja me je ob čudnem gibu zabolelo. Čez nekaj korakov je bilo spet vse v redu, hodil sem skozi Gabrovo, nadaljeval proti Lubniku. Telefon je bil skoraj na ničli, zatorej sem šel za nosom, nekaj odcepov desno spustil, na koncu malo po svoje vendarle prišel prav. 

Megle

Pri koči sem naredil nekaj fotografij, ob cincanju ali bi se ustavil za malo dlje, pa je pretehtalo dejstvo, da je bolje, da sem nižje, če se kaj ulije. Res je kmalu po začetku sestopa na listju nad menoj zašumelo nekaj kapljic, vendar do mene ni priletela nobena. Zavil sem na pot po grebenu, mogoče sem tukaj že hodil, pa mi je ušlo iz spomina. Pot je bila vsekakor samotna. 

Pogled z vrha

Šele ob čokoladno rjavi Sori sem srečal prvo živo bitje. Možakar je v škornjih hodil navzgor in potarnal, da se je zaradi strahu pred dežjem obrnil in šel po dežnik. Sam sem potrdil, da sem povsem moker, toda iz drugih razlogov. Čez travnike sem prišel do Škofja Loke, šel skozi stari del mesta do Homana. Žirouc je bil odličen zaključek pohoda. Kot bi trenil, ga je zmanjkalo. Le še nekaj korakov in že sem se peljal proti Miljam.  

Tradicionalni zaključek