Barje nad barjem

Noč je bila mirna. Prav takšno jutro ji je sledilo. Jezero je tiho dremalo, race so se preganjale po njem. Gozd me je objel, vodil po sedaj že znani poti, mimo spomenika lovski nesreči. Odložil na travnike, kjer se sedaj pasejo koze, do Ane je bilo še nekaj korakov. Nad Barjem so se zbirali čudni oblaki, jutranje sonce se skorajda ni moglo prebiti skoznje. 

Jutranje sonce

Spustil sem se navzdol, proti vasi Preserje, z drugega brega me je pozdravljal Jožef, danes ne bo časa, da ga obiščem. Sem pa stisnil roko Vidu, očitno se je pripravljal na pomembno slavje, nato pa odhitel do Ponikev. Sprehod skozi močvirnati svet, kjer je rečica s prav takšnim imenom ustvarila vrsto okljuk, travniki pa so polni pisanega cvetja. 

Ana

Igrišče je še samevalo, mogoče bo popoldan bolj živahno tu okoli. Pri Stričkovem bazenu, prijetnem malem tolmunu na potoku sem obrnil, čas je bil, da se vrnem. Da je Maja že vstala, sem si mislil zgolj sam. Zaspan glas, ravnokar iztrgan iz prijetnih sanj, mi je zamomljal, da že prihaja. 

Stričkov bazen

Nisem hotel zamujati, zastavil sem korak nazaj, kar po isti poti. Razmišljal o medvedih, tu blizu so doma. Pa so mi nasproti prišli zgolj možak in dva psa. Takšna velika, močna, še kosmatinec bi pobegnil. Sopihal sem navzgor, znova skozi vas in v breg. Na križišču pri Ani sva bila skupaj, čisto usklajena. 

Ponikve in Preserje

Znova sva stopila do cerkvice, se zagledala v daljave. Nebo se je zjasnilo, pogled je bil čisto drugačen kot uro prej. Spustila sva se navzdol, pri jezeru so se zbirali prvi kopalci. In šla obiskati še bližnjega soseda, Lovrenca. Tudi tu se je videlo, da bo danes slovesno, priprave so bile v polnem teku. 

Lovrenc

Pokukala sva v cerkvico, nato pa jo že mahala proti jezeru. Da bi ne skočila vanj, bi se res ne spodobilo. Pa ne enkrat, večkrat je treba, da prav zaleže. Saj je voda vendarle te dni topla ravno prav, če se sonce ne skrije za oblake, se je sušiti na topli travi tako, kot mora biti. Neizmerno prijetno.

Osvežitev