petek, 04. avgust 2017

Klopca

Jutro je ravno dobro vstalo, ko sva v Trtniku, vasi, pripeti pod nebo, iskala parkirišče. Na koncu sva štiri kolesa stisnila nekam h kraju, po prijaznem odgovoru domačina pa mirne vesti zagrizla v breg. Kam in kako sva se dogovorila že prej. Ravno toliko, da se predihava, da vidiva, kaj se dogaja tam na parobkih, ki ločijo Bohinjsko kotlino in Baško grapo, da na polno začutiva nov dan. 
Sonce
Strmina se kar ni unesla, hitro sva se dvigovala. Križišče poti, prvo današnje srečanje. Pozdrav, nekaj besed, že sva hitela naprej. Sonce je posvetilo, pokukalo na pot, osvetlilo bukve v pobočju. Pozdravila sva možica ob poti, očitno je naredil veliko neumnost, da je kar okamnel. 
Bukve
Odpirali so se nama razgledi, ko sva zavila na poti, znova zastrli. Drauh in Lajnar sta nama bila znana, a s te strani sva ju videla prvič. Končno sva prišla do klopce, sedla, si dan zapisala v spomin. Obrnila korak navzdol. Saj sva vedela, da do vrha ni več daleč, pa vendarle. 
Možic
Nekaj je treba pustiti za drugič, za neko novo zgodbo. Nasproti nama je prišel znanec iznad križišča poti. Znova je beseda dala besedo, spravil naju je v skušnjavo, on je imel ves čas dneva. Šel je tja na sončna pobočja, vriskat na strmi vrh. Kar povlekel naju je za sabo, nekaj korakov sva naredila znova nazaj, navzgor. 
Pogled na znance
Nato pa le obrnila, za danes je bilo vzpona zadosti. Navzdol ni bilo treba dihati tako globoko, premočena majica se je počasi sušila. Misli je zanašalo sem in tja, besede so jim sledile. Na sedlu, križišču, sva se na kratko ustavila, nato pa spuščala naprej, navzdol, proti vasi. 
Klopca
Stopila sva še do korita pod njo, poskusila vodo, da je pitna sva kar vedela. Pomahal sem ženici na vrtu pred hiško, nato pa odpeljal po ozki cesti navzdol. Kar s težkim srcem sem zapuščal ta raj nad Baško grapo. Še kratek skok pod Porezen in postanek pri najboljši vodi daleč naokoli. Nato pa je bila vsa romantika res za nama, peljala sva se domov.
Nad Grapo

Ni komentarjev:

Objavite komentar