torek, 21. avgust 2012

Merlin nam je pričaral danske sipine

NA POTEPANJE – 3.8.2012 – Načrti, plani, odločitve. Vse je tako relativno. Lahko se jih držiš kot pijanec plota ali pa jemlješ zelo zlahka. Tako so se nam letos spreminjali skoraj iz ure v uro. Maja je v zadnjem trenutku pojasnila, da je v službi tako zaželena, da brez nje ne morejo več kot dva tedna. Sledilo je črtanje že zamišljenega in hitro iskanje alternativ. Nato pa odhod. 
Pred vhodom v svet zabave
Kot vedno pozen. Kljub dobrim namenom. Šele ob devetih smo pomahali babici in odpeljali v smeri Beljaka in naprej Salzburga. Nekaj postankov me je ohranjalo budnega tudi ob pozni uri. Toda nekaj čez polnoč ni šlo več. Imel sem vsega zadosti, ustavil sem na počivališču ob avtocesti, v bližini drugih avtodomov in kranjskega tovornjakarja. 

Ninjagoooo!
Pred spanjem sem se še sprehodil do šestih lip ob gostilni nekoliko višje, toliko, da sem se nadihal svežega zraka. Kmalu sem liste na lipah štel zgolj še v sanjah.

DOLGA NOČ V LEGOLANDU PRI GÜNZBURGU – 4.8.2012 – Okoli šestih sem že štel kilometre na avtocesti. Hiteli so mimo. Hiteli? Ma, vlekli so se, itak. Kot vedno, ko bi ob neki uri rad bil na določenem kraju. Pa ni bilo možno kaj prehiteti. Zatorej sem vozil tako kot vedno in se čim manj obremenjeval. 
Letenje z zmaji
Šibali smo mimo Salzburga in Münchna. Ker sem imel do tega mesta tudi vnesene podatke, sta bila postanek ali dva, seveda obvezna. Po Münchnu postankov ni bilo več, tudi kakšnih zastojev ne, vedno bližje smo bili Günzburgu. Malo pred deseto smo zapeljali na znano parkirišče. To je bilo kar polno, čez dan pa se je še napolnilo. 
Razgledni stolp
Tokrat začuda veliko priganjanja ni bilo treba, nedolgo po tem, ko so se skozi vhod zgužvali prvi obiskovalci, smo tudi mi stali v vrsti. Brez težav smo prišli v park, pri pultu za slikanje in pridobitev letnih kartic, pa je bila takšna gneča, da smo šli kar naprej proti novi atrakciji parka, Ninjagu. Seveda na tak dan, kot je bil današnji, ni šlo brez gneče. 
Pogled na park
Kmalu se je na vseh glavnih točkah naredila vrsta, tudi mi smo na leteče zmaje morali malo počakati. Pa nič zato. Je bilo potem toliko bolj zabavno. Kako ukrotiti svojega zmaja. Seveda se nam prvič ni uspelo zavrteti, smo se pa s premikanjem kril vsaj guncali levo in desno. Znova na trdnih tleh smo zavili v tovarno in ugotovili, da sedaj kocko dobiš že na začetku in to opremljeno s kupom opozoril. Tudi prav. 
Spet na trdnih tleh
V Opičjem gledališču je potekal šov gospoda Oblaka. Seveda smo si ga šli pogledat. Nekaj čaranja, še več humorja, otroci so vreščali od navdušenja, naši dve zgolj zehali. Dekleti sta se nato zedinili, da bosta tekmovali s sestavljenimi avtomobilčki, jaz pa sem si šel pogledat park s ptičje perspektive. 
Šalčke
Seveda smo bili na koncu za predstavo kitajčkov tako pozni, da so bila sedišča že zasedena. Vzdihovanje in nerganje, kako je težko stati, mi je dvignilo pritisk in še pred začetkom sem ukazal premik proti izhodu. Tam smo zavili po naše Merlin kartice, nato sem se z dekleti skočil zavrtet na najbolj divje možnosti nekdanjih Bioniclov, danes Herojev, pred kosilom pa smo šli še v kino. 
Če jo razbijem, jih bom spet z metlo dobil...
Maja je med tem naredila kosilo, katero je seveda nadvse teknilo. Dan je bil še dolg in že smo hiteli novim dogodivščinam naproti. Znova v parku sta šli dekleti sestavljat lego figurice, midva z Majo pa malo naokoli po parku. Zapeljala sva se z vlakcem in nato v tovarni dobila vsak še eno kocko. Večna otroka, kaj se more. 
Presneto, kdaj boš že shujšala?
Ko je Ajda imela sestavljenega svojega dinozavra, se je šla zavrtet na divje šalčke, nato pa je bil že čas za predstavo kitajskega nacionalnega cirkusa. Vsaj tako smo mislili. Vendar je bila Arena prazna, nič se ni dogajalo, bili smo več kot uro in pol prezgodnji. Ha, kdo je gledal čase predstav? 
Čooooof!
Skočili smo na že znanega zmaja, nato pa šli še poletet naokoli z Ninjagi. Z njih smo prišli ravno prav, da smo še ujeli stojišča na predstavi. Stojišča? Halo! No ja, tokrat ni bilo pripomb, prestava pa nam je seveda jemala dih. Metanje velikih porcelanastih šalc v zrak smo že poznali, tudi takšno in drugačno zviranje bolj ali manj brhkih kitajk. Biciklistični akrobat. 
Vojna Lego zvezd
Ko je prišla praznično oblečena dolgonoga in v rokah pokazala karte, smo zavzdihnili. Kaj bomo spet gledali nekaj cenenih trikov s kartami? Toda čakalo nas je nekaj povsem drugega. Karte so ji letele z rok, vedno nove in nove so se pojavljale od nikjer. Kot bi streljal z brzostrelko. Presneto, od kje jih jemlje? 
Začenja se dolga noč...
Ko je po odru in občinstvu razmetala nekaj kompletov kart, nam ni bilo nič več jasno. Odlično. Še nekaj zviranja in že smo odploskali končni aplavz. Dan se je prevešal. Šli smo še na ladjico in se prepirali ali smo se na vožnji kaj zmočili ali ne, se popeljali z avtomobilčki in si pogledali novosti v minilandu. 
We will, we will Rock you!
Nato pa že prepevali We will rock you in druge uspešnice Queenov, ki sta jih prepevala precej rahitičen pevec in v črnem ledru njegovo pravo prsato nasprotje. S po moje precej boljšim glasom. No ja, v predstavi smo uživali, predvsem z Majo sva se zibala sem in tja. Dekleti sta zavzdihnili, da starši pa res niso prava družba, da bi človek »zažural«. Matr, kako sva se ob takšni izjavi na enkrat počutila stara. 
Tribute to Queen
Ko smo imeli prepevanja zadosti, je bil čas za večerni nastop kitajskega cirkusa. Znova je bilo veliko metanja, lovljenja in seveda čarodejka s kartami. Znova nas je navdušila. Ko se je predstava končala, se je park zatemnil, oglasila se je glasba in nebo nad nami je razsvetlil ognjemet. 
Večerni nastop
Rakete so ena za drugo letele v nebo, oblikovale različne vzorce in izvabljale vzdihe. Tudi s stolpa se je spustil prasketajoči dež. Pesem za pesmijo in vedno nove rakete, juhej. Ko so izzveneli zadnji takti, smo se odpravili do avtodoma. 
Rakete so prestrelile nebo...
Obvarovali smo ježka, da ni zašel na prometno cesto, počakali, da se je gneča avtomobilov, ki so odhajali, nekoliko zmanjšala, nato pa odpeljali do Autohofa in parkirali na mestu, kjer smo vedeli, da nikogar ne bomo motili. Ura je bila pozna, že smo spali. 

POT DO SOLTAUA – 5.8.2012 - Zjutraj sem se spravil na kolo, iskal pot do bajerjev v bližini in se ob tem za nekaj trenutkov spremenil v vlak. Nato pa letal po gozdu, blatu, koprivah in iskal škatlice. 
Znamenje
In ugotavljal, da se naključja še znajo zgoditi. Tako sem na eni stopnji našel mehanizem nakupovalnega vozička, za odprtje pa bi potreboval kovanec. Ki ga seveda nisem imel. Sem pa takšnega našel kmalu zatem v neki drugi škatlici. Seveda se je potem tudi zgodba, začeta nekoliko prej, lahko uspešno zaključila. 
Ribniki
Dež, ki se je ponujal, se je na koncu tudi res ulil. Toda na srečo sem bil takrat že pri koncu, le še poslovil sem se od jezer in odbicikliral naokoli mimo Legolanda proti izhodišču. Pričakoval sem, da bodo dekleta že pokonci, pa je zgolj Maja čakala, da se ji še katera pridruži. Ni mi preostalo drugega, kot da znova postanem »tečni« fotr. Vstajanje, priprave in ura je bila deset, ko smo odrinili. 
Deževni dan
Dekleti sta povedali, da je želja po Heide parku močnejša kot nov obisk Legolanda. Zato je bil ta dan namenjen premiku. V Günzburgu smo natočili gorivo, nato pa sledili navigaciji na sever. Pot je bila mirna, vmes smo naredili nekaj postankov za pretegovanje in iskanje škatlic. Seveda pa so se nam načrti, da bomo ujeli Sea Life v Hannovru, podrli kot piramida iz kart, ko smo uleteli v zastoj. 
Kot vedno dolgočasna avtocesta
Počasi smo lezli nekaj kilometrov do in nato mimo gradbišča avtoceste, ravno toliko, da sem na prvem počivališču po njem znova izgubil nekaj živcev, saj sem ugotovil, da bo treba biti nekoliko pozoren na zavore. Nikoli zadosti skrbi. Naprej je šlo gladko, nemške avtoceste so v tem delu res podobne gradbišču, vendar večjih zastojev ni bilo. 
Polja
Zgolj še enkrat smo za krajši čas nekoliko obtičali, pa ni bilo hudega. Ko smo se sprijaznili, da do Sea Life centra ne bomo prišli pravočasno, tudi hitenja ni bilo več nobenega. Ustavili smo se za kosilo in nato peljali naprej po avtocesti. Ob približevanju Hannovru sem se začel spraševati, če se je navigaciji zmešalo. Kar naenkrat se je odločila, da me bo poslala čez kakšnih štirideset kilometrov z avtoceste. 
Obvoz
Ravno ko sva z Majo mrzlično buljila v zemljevide in šarila po možganih navigacije, se je ta odločila, da moram z avtoceste skoraj takoj. Presneto. Sedaj se mi je svetlikalo, da sem res nekaj slišal o Garminih in njihovem sistemu izogibanja zastojem na cesti. Kot bi naročil, so bila ravno takrat na radijski postaji, ki smo jo poslušali, prometna poročila. A7, smer Hannover, višje nekaj kilometrski zastoj, malo pred nami nesreča in ravno tako zastoj.
Vlak
 Seveda sem takoj zavil z avtoceste in sledil lokalni cesti. Ni bilo nič narobe, vožnja je bila zanimiva, postali smo kar dobre volje. Ko smo znova prispeli na avtocesto, sem na prvem počivališču ustavil in šel poiskat bližnji škatlici. Maja nam je med tem naredila nekaj dobrega za malico, sadje in sladoled, nato pa smo pomahali slovenskima šoferjema in peljali dalje proti severu.
Vetromlat
Zastojev ni bilo več, že smo bili mimo Hannovra in nekaj deset kilometrov višje iskali pravi odcep proti Heide parku. V mraku smo zapeljali na parkirišče in si našli lepo mesto. 

HEIDE PARK – 6.8.2012 – Zjutraj je lilo. Ko sem se končno zbasal iz postelje in oblekel, je dež toliko ponehal, da sem šel iskat bližnji škatlici. Obe sem sicer našel hitro. Toda pri drugi je začelo močno deževati, jaz pa brez marele ali kape. 
Mesto opomina
Zato sem hitro pobegnil do glavne ceste in jo mahnil nazaj proti avtodomu. Komaj sem dobro prišel, že je do nas stopil parkirni mojster in hotel dnevni davek. Sem mu pokazal svojo kartico, parkiranje zastonj. Svetoval mi je, da jo zjutraj postavim na okno, tako nas sploh ne bo motil. Tudi prav, si bomo zapomnili. 
Krake
Vreme se je hitro izboljšalo, prenehalo je deževati, že se je na nebu kazala prva jasnina. Ob desetih smo stopili v park in jo takoj mahnili proti vlakcu Desert race, saj se nam je luštalo hitrosti. Pa smo še prej, tako za uvod in pokušino, odšli do vlakca Grottenblitz. Sledil je hitri pospešek in seveda Kolosos. 
Colossos
Živa na oba pred dvema letoma še ni smela, zato je bila še posebej huda želja, da ju preizkusi. Sledili so raznorazni vrtiljaki v deželi Majev, kjer pa sem bil sam, kot po navadi, zgolj uradni fotograf. Seveda smo se šli zapeljat tudi z bobi, zavili na Big loop, nato pa preizkušali bolj počasne zadeve. 
Vrtiljak v deželi Majev
Vozili smo se z vlakcem, ladjicami, starinskimi avtomobili. Dekleta so šla tudi na gusarsko ladjo, ki se je kot na nemirnem morju gugala sem in tja. Meni do morske bolezni seveda ni bilo, zato sem znova zgolj fotografiral. Ob pol dveh so se začele zanimive predstave. Najprej smo si šli pogledat spopad piratov.
Kako uiti hobotnici
Predstava je bil zanimiva, seveda pa brez kakšne omembe vrednih presežkov. Mogoče tudi zato, ker smo jo videli že predlani. Kapitan Morgan in njegove praske s Francozi. Z nekaj mehiškega priokusa. Ola in tekila. Pa bum in traska. Nekaj zviranja, nekaj skakanja, nekaj namišljenega pretepanja. 
Spopad med pirati in francozi
In seveda srborita točajka, ta ni smela manjkati. Vse začinjeno z obilico plehkega humorja. Tudi prav. Malo smo se smejali, malo zavijali z očmi, nato pa le še zaploskali in zabave je bilo konec. Edino Ajda se ni mogla nagledati gusarskega kapitana, ki je bil podoben Johnnyu Deepu v filmu Pirati s Karibov. 
Živopisano
Sedaj so bili na vrsti najprej kanuji in divji spust, nato pa panoramski ogled parka z višine in vodne atrakcije. Najprej takšne bolj pravljične, nato pa gorski rafting. Seveda smo bili predvsem na slednjem kar mokri. Pa nič zato, smeha je bilo ob vožnji zadosti. Še enkrat smo se šli spustit z rafti, se izstrelili v puščavsko tekmo in se spoprijeli s kolososom. 
Pogled na del parka 
Čakala nas je še druga predstava. Maji in njihovo prekletstvo. Z aktualnim dodatkom letošnjega konca sveta. Spet nekaj pokanja, skakanja, akrobatskih prvin. Igralci isti, samo kostumi so bili drugačni. Nato pa je bilo zabave konec. Ob šestih se park zapira, tudi sredi največje sezone. Nismo se pretirano razburjali, bomo pa večer preživeli po svoje. 
Po strmoglavljenju
Maja je naredila odlično kosilo, po njem pa sva z Živo skočila na kolo in se odpeljala malo naokoli. Presenečeno sva ugotavljala, da je tudi tukaj že prava severnjaška pokrajina. Mivka, resje, nizki borovci. In ne daleč stran velike vetrnice. Kolesarila sva naokoli, malo po cesti, malo izven nje. 
Večerna pokrajina
Odkrila sva pravi prašičji kamp in sredi ničesar veliko čredo ovac s pastirjem in izučenim pastirskim psom. Zanimivo. Pokrajina me je prav očarala. Ko se je začelo večeriti, sva odbiciklirala nazaj proti avtodomu, vmes obiskala še ostanke taborišča vojnih ujetnikov prve svetovne vojne. 
Črpališče
Maja in Ajda sta med tem igrali badminton, po njem pa smo si vsi skupaj podajali frizbi. Ko je bilo pretemno, smo se spomnili na frizbi z lučko in tako se je zabava nadaljevala še nekaj časa. Prav zabavno smo končali ta dan, upajoč, da bo tudi naslednji tak. 

HEIDE PARK – 7.8.2012 – Zjutraj je bilo vreme še kar. Toliko dobro, da sem sedel na kolo in odbicikliral do Soltaua. In toliko slabo, da sem tam potem moral nekaj minut vedriti pod nadstreškom trgovine, med tem, ko je lilo kot iz škafa. 
Deževni Soltau
S telefonom mi je uspelo dokončati zanimiv sprehod s pomočjo Wherigo aplikacije. Juhej, prav vesel sem bil, moj drugi in kako zabaven. Mi je pa vzel kar nekaj časa, zato sem hitro vrtel pedala nazaj. Saj se je odpiralni čas počasi približeval. Po zajtrku bi morali torej oditi do vhoda. Pa nismo. Zunaj je namreč spet lilo. In to tako, kot če bi se utrgal oblak. 
Vremenska kislica
Ko je ob pol enajstih dež nekoliko ponehal, smo končno poskakali iz avtodoma in se zapodili v park. Odločitev je bila hitra. Gremo na vlakec Krake, saj te novosti letošnjega leta res nismo smeli spustiti. Ob čakanju nas je še enkrat opralo, potem pa smo že sedeli v prvi vrsti. Kajpada, le prva je tista prava. 
Vrtenje
Med dvigom me je Živa vprašala, če je tako strm tudi spust. Žal ne, je precej bolj strm, sem jo potolažil. Ko smo prišli do najvišje točke, smo zabingljali nad praznino. Oziroma nad grozno čeljustjo hobotnice. Ki je bila na srečo kolikor toliko sita, saj je prej pojedla pol gusarske ladje s posadko vred. 
Dežela Majev
Tri sekunde čakanja, to sta dekleti imeli že naštudirano, potem pa padec v globino. Kot bi mignil, smo se odvrteli in že smejoč stopali skozi park. Na Limitu je bila že gneča, zato smo šli proti deželi Majev. Tam so se dekleta zavrtela na vrtiljaku, nato pa smo se ločili. Maja in Ajda sta jo mahnili na gusarsko predstavo, midva z Živo pa na vodne dogodivščine. 
Rafting
Enkrat sva šla na rafting, dvakrat na spust s hlodi, nato pa hitro še na vožnjo z bobom. Je bilo ravno še toliko časa. Ko sva pritekla na dogovorjeno mesto srečanja, sta Maja in Ajda že mahali, da na Limitu po plohi ni več pretirane gneče. Seveda gremo. Dekleti v prvo vrsto, midva z Majo v drugo. 
Pljusk
Ko smo se odvrteli, so se šla dekleta še enkrat zabavat na vrtiljak v deželi Majev, potem pa nas je skozi zavoje in skrivnostne tunele popeljal hitri vlakec Grottenblitz. Zmočilo nas je, znova, na raftingu, počasni vlak na visoki tirnici Monorail pa nas je popeljal nad parkom. Z Živo smo šli še na spust z Wildwasserbahn, nato pa sta nas čakala še Desert race in pa Colossos. 
Bob steza
Seveda ju nismo smeli spustiti, gneča čakajočih pa tudi ni bila pretirana. Med tem, ko sta se dekleti sladkali s peno, smo zavili na Heide park express, saj dan poprej še nismo uspeli prevoziti celotne proge. Med vožnjo sta se Živa in Maja odločili in šli še enkrat na groznega Krakeja. 
Moča vsepovsod
Midva z Ajdo pa sva vožnjo nadaljevala do glavne postaje, kjer se je tako ulilo, da smo vsi potniki s strojevodjo vred hitro pobegnili pod najbližjo streho. Pa še tam nismo bili povsem varni pred pršenjem, saj je dežne kaplje veter nosil postrani. Ko je dež ponehal, sva se odpravila proti izhodu in do avtodoma, Maja in Živa sta prišli nekoliko kasneje. 
Desert Race
Seveda znova navdušeni, tudi tretja vrsta menda ni od muh. Pojedli smo juho, nato pa sem že skočil na kolo in se odpravil raziskovat okolico. Seveda je bilo marsikaj zanimivega na moji poti, od ostankov gomil, zapuščenih cest, ptičjih hišk, do sanjskih načrtov iz preteklosti. Ko se je zvečerilo, sem se vrnil nazaj do doma. 
Vetrnice vsepovsod
Z Majo sva dorekla načrte za naslednje dni, nato pa sva tudi midva izginila v posteljo. 

 RØMØ – 8.8.2012 – Tik pred odhodom sva z Majo imela v načrtu, da nalijeva še vodo. Pa me je Nemec ravno za mišji lasek prehitel. Ko sem nekoliko kasneje do mesta s pipo pripeljal sam, sem pripravil cev in začel točiti. 
Hamburg
V tistem je do mene prišel možakar, ki zjutraj pobira parkirnino in kar nekoliko užaljeno rekel, da ga ni nihče nič vprašal. In da je to zgolj parking in ne kamp. Malo se je ohladil, ko sem mu povedal, da odhajamo po dveh dneh zabave. Ko sem se mu še dvakrat opravičil, čez nekaj minut pa prinesel tudi pločevinko z dobrim slovenskim zvarkom, je bila morebitna zamera pozabljena. 
Elbtunnel
Pomahal sem mu ob odhodu, nato pa smo se ustavili v mestecu Soltau, tam dopolnili zaloge, tako hrane kot tudi goriva. Pred nami je bila znova dolgočasna avtocesta. Mimo Hamburga smo kar padli, zastoji so bili na srečo na nasprotni strani. Peljali smo proti Flensburgu, z obveznimi postanki seveda. 
Cerkev v Abildu
Pri čemer smo prvega spustili. Ko smo ravno peljali mimo, je moja navigatorka rekla »tukaj«. Nekaj iskrenja, ki pa ni dolgo trajalo. Na srečo, pred nami so bile vendarle počitnice. Ko me je navigacija znova pošiljala na stranske ceste, sem ji sledil. Izkušnje izpred nekaj dni, ko me je tako rešila čepenja v dolgih kolonah, so kazala, da ji je verjeti. 
Pogled z nasipa
Ko sem kasneje, znova na avtocesti, poslušal o desetkilometrskih zastojih, sem bil pravilne odločitve vesel. Pri Flensburgu smo avtocesto zapustili in se usmerili proti zahodu. Prečkali smo mejo in tako po nekaj letih znova pozdravili staro znanko. Po postanku pri cerkvici v Abildu, smo peljali v smeri otoka Rømø. Z njim smo bili že stari znanci. 
Tačke
Dolgi nasip, ki povezuje kopno in otok, je zahteval vsaj toliko postanka, da smo na njem naredili nekaj fotografij, nato pa že zavili proti našemu cilju. Po kratkem postanku in ogledu mini muzeja o otoku smo se v smeri Havnebyja ustavili še pri cerkvi. Sprehodili smo se po pokopališču in iskali nagrobnike mornarjev, ki se niso vrnili z morja. 
Domiselni mini muzej
Nato pa pomorski značaj otoka zaslutili tudi v sami cerkvi, kjer s stropa visijo makete ladij. Pri Havnebyju smo zavili do že znane plaže. Na parkirišču je bilo še mesto za nas, na samo plažo pa raje nisem zapeljal. So mi luže le malo pod klančino delovale nekam nevarno. Maja je pripravljala kosilo. 
Vetrovna zabava
Med tem sva z Živo našla zanimivo škatlico povsem blizu, nato pa na dolgi mivkasti plaži spuščala zmaja. Takoj se je dvignil in le držati ga je bilo treba, pa je frfotal po zraku. Pridružila se nama je še Ajda in skupaj smo se zabavali, dokler ni bil čas za kosilo. 
Pregrada
Po njem smo se odpravili na sprehod. Do morja je tukaj res veliko hoje, prva vrsta pa ne pomeni kaj dosti. Hoja po mivki z bosimi nogami je bila prijetna, le tik pred morjem, skoraj dva kilometra daleč, so školjke že malo pikale v podplate. 
Ladja na suhem
Opazovali smo valove, ribiške ladje, ki so se odpravljale na lov in otok Sylt. Brskali smo za lepimi školjkami in poskusili, kako topla je voda. Potem pa se ob lesenih pilotih, zabitih v mivko, odpravili počasi nazaj. Maja in Ajda naravnost, midva z Živo nekoliko naokoli. 
Nemirno morje
Najprej do signalnega znamenja, nato proti obali bolj severno. Tam sva našla eno škatlico, drugo pa ob poti nazaj. Vsa obala je bila prepletena s potmi, tako da prave ni bilo težko najti. Na koncu sva vseeno zavila nazaj na mivko in se vrnila do avtodoma. 
Zabava na plaži
Preden smo se odpravili, sem se ob obali povsem v drugo smer sprehodil še sam. Zanimivo, pravi raj za ptiče, pa mestoma tudi dokaj blatno. Fuj. Ker je bilo na parkirišču spanje prepovedano, dejansko je tako na celem otoku, smo se ob devetih odpeljali čez most nazaj na kopno. 
Znamenje
Tam smo poiskali še malo škatlico ob bunkerju iz prve svetovne vojne in malo pred Ribejem parkirali. Lokalna mladina je zabavo imela nekoliko stran, nas niso motili. Kot bi mignil, smo imeli vse pripravljeno in že smo zaspali. 
Večer

RIBE, VELIKANI PRI ESBJERGU, PRVA PLAŽA – 9.8.2012 – Zjutraj sem znova naredil izlet. Mahnil sem jo v smeri Ribeja in med iskanjem škatlic ugotovil, da do centra mesteca sploh ni daleč. Ob tem sem povsem slučajno našel celo počivališče za avtodome, se napotil naprej do katedrale in jo obkrožil. 
Ribe
Nato pa po zanimivih uličicah starega dela mesta znova stopal nazaj proti poti, po kateri sem se nameraval vrniti. Dekleta so še spala, čeprav ura ni bila več zgodnja. Hitro pokonci, zaspanke. Med zajtrkom smo sprejeli odločitev, da gremo do Ribeja še skupaj. 
Je kdo doma?
Nekoliko zato, da dopolnimo zaloge, nekoliko zato, da si ogledamo mesto. Še posebej Živa je navijala za to, ob obisku pred leti je bila še tako mlada, da se mesta in njegovih posebnosti ni več spomnila.
Vse malo vegasto
Parkirali smo, dotočili vodo in izpraznili stranišče, nato pa skupaj odšli proti katedrali. Čudovite stare hiše z lesenimi tramovi in zanimivimi vrati v najstarejšem danskem mestu so znova očarale. Nekatere so že vse vegaste, nagnjene kot stolp v Pisi, pa vendarle še vedno naseljene. 
Katedrala
Okolica katedrale je eno samo veliko gradbišče. Ko bodo dela končana, bo nedvomno zelo lepo. Sedaj pa smo se komaj prebili do vhoda. Ogledali smo si notranjost, freske, okna in mozaike nad oltarjem, stranski oltar, orgle. 
Mir in tišina
Na stolp se tokrat nismo povzpeli, raje smo se napotili do Riberhus Slotsbanke. Gre za ostanke nekdanjega gradu iz 12. stoletja. Svojemu namenu je služil do 17. stoletja, sedaj pa je od njega videti bolj malo. Šli smo do nasipa, ki pripelje do otočka na katerem je stal grad in zanimivega kipa kraljice Dagmar na čolnu. 
Sv. Jurij
Od tu se je ostra črta med mestom in podeželsko okolico še posebej dobro videla. Mestne ulice so nas vodile nazaj do avtodoma. Med tem, ko si je Maja umila lase, sem Živi namignil, kje sta še dve škatlici. Vožnja proti Esbjergu je bila takšna, kot je sicer Danska pokrajina. Nekoliko dolgočasna. 
Kraljica Dagmar
Nekaj postankov je bilo seveda potrebnih, odrejala jih je Maja, ki je prevzela nadzor nad navigacijo do škatlic, sam pa sem se bolj posvetil tisti, ki je peljala do končnega cilja. Vožnja skozi mesto Esbjerg je bila hitro za nami, za postanek se nismo odločili. 
Pogled na Ribe s Riberhus Slotsbanke
Vodniček je namreč namignil, da mesto nima ravno presežkov, ki bi opravičevali podrobnejši ogled. Zato smo na drugi strani navigirali do parkirišča pri velikih kipih. Možje, ki so srečali morje. Oziroma Mennesket ved Havet. Štirje devet metrov visoki beli kipi so odsevali na modrem nebu. 
Mennesket ved Havet
Svend Wiig Hansen je zagrešil to najnovejšo mestno znamenitost, ki od leta 1995 privablja radovedneže od blizu in daleč. In res jih je zanimivo videti, postati ob njihovih nogah, narediti fotko ali dve. In se nato morebiti napotiti še po mivkasti obali do morja. 
Pot do morja
Vsaj mi smo naredili tako. In opazovali otroke, ki so na nekakšni ekskurziji lovili rake. Kaj so naredili z njimi, nismo videli, verjetno so jih zgolj spustili nazaj v vodo. Šli smo do pokopališča školjk, nato pa nazaj proti avtodomu, kjer je Maja pripravljala kosilo. 
Tisočnoga
Sam sem ubral še pot do spomenika ribičem. Vsem, ki so od leta 1900 izginili na morju. Spisek je dolg, skoraj vsako leto so neskončne vodne širjave vzele svoj davek. Šel sem še na razgledni griček, do samotnega jezerca, nato pa nazaj na kosilo. 
Spomenik ribičem
Po njem sva z Majo še enkrat stopila do velikanov, se stisnila k nogam enega od njih, potem pa smo že peljali naprej proti severu. Naš cilj so bile plaže Holmsland Klita. Nad Nymindegabom smo zapeljali na eno izmed njih, že prej ogledano s pomočjo pogleda iz vesolja. 
Pritlikavca v deželi velikanov
Ob tem smo ugotovili, da spanje na parkiriščih ob obali odpade, saj so bile prav na vseh uvozih table s prepovedjo. Nismo se pretirano žrli zaradi tega. Raje smo parkirali in se napotili do neskončne mivkaste plaže, posejane z drobnimi kamenčki. Lepo zaobljenimi, svetlečimi, vseh barv. 
Na obali
Seveda je bilo navdušenje veliko, hitro smo imeli polne žepe. Vendar za kaj več, kot večerni sprehod, ni bilo volje. Hladni veter je odpihnil vse želje po kopanju, komaj da smo poskusili, kako topla je voda. Ko smo se vrnili do avtodoma, je sledil posvet, študiranje Womota in nato odhod nazaj proti Nymindegabu. 
Mivka do kamor seže oko
Prvo počivališče je imelo prepoved, v samem mestu pa težav ni bilo. Parkirali smo nasproti nemškega avtodoma, dekleti sta padli v svoje elektronske igračke, midva z Majo pa sva obiskala lokalni Spar, nato pa se sprehodila do koč, katerih pomena nisem čisto razumel. Kot nekakšen mini muzej. 
Koča pri Nymindegabu
Pogledala sva si eno izmed kolib in prešnofala vse okoli, nato pa se je Maja, nekoliko premražena, odločila vrniti na toplo, sam pa sem odšel proti obali. V njenem zaledju, pod visokimi peščinami, sem odkril cele gruče bunkerjev, ostankov groženj neke daljnje vojne. Sedaj so delno že dokaj zasuti, pa vseeno dostopni. 
Ostanki neke davno izgubljene vojne
Nekaj sem jih prešnofal, ugotovil, da nazaj zaradi jezerc in močvirja ne morem po zamišljeni poti, nato pa kmalu našel skoraj ravno tako dobro stezo v pravi smeri. Dekleta so sedaj gledala film, zasvojenki z ekranom sta se spet prepirali z Majo do kdaj bosta lahko spremljali dogodivščine risanih junakov. Ura je bila tako že pozna, ko sta končno zlezli pod odejo. 
Večerni oblaki

PLAŽE, LYNGVIG FYR, FESTIVAL PEŠČENIH SKULPTUR – 10.8.2012 – Zjutraj sem se sprehodil po mestecu, zbudil Majo, ki pa je zagotovila, da raje vstane, kot pa mene prepusti na kolesu udarcem vetra. Sem se sprijaznil in že sva odpeljala proti prvi plaži, ki sem jo imel označeno v navigaciji. 
Jutro
Ko sva se po nekaj sto metrih pripeljala do parkirišča, je bila del njega ogromna narinjena nesnaga s plaže. Fuj in fej, nič nama ni bilo všeč. Sprehodil sem se do razgledne točke, nato pa sva odšla naprej. Pred naslednjo plažo sva zavila do lokalne cerkvice, ki je s svojo belino odsevala na zeleni travi in dokaj modrem nebu. 
Hurvig kirke
Jaz sem v bližini našel borovnice in jih Maji nabral polno pest. Do plaže ni bilo daleč, parkiral sem. Tu nesnage ni bilo, sklenila sva, da bomo tu nekoliko ostali. Sprehodila sva se do morja, bilo je hladno, zato prav dolgo nisva ostala. Zgolj toliko, da sem še tu nabral kup zanimivih kamenčkov. 
Mmmmmm
Dekleti je bilo treba šele zbuditi, zaspanki. Nič več ne bo filmov ob poznih večernih urah. Po zajtrku smo se odpravili do plaže, sprehajali smo se sem in tja in nabirali kamenčke. Čisto nikamor se nam ni mudilo. Je pa še vedno pihalo, zato prav dolgo vseeno nismo zdržali. Vrnili smo se v avtodom in odpeljali proti mestecu Søndervig. 
Sipine nad morjem
Ko pa smo med vožnjo opazili odcep do svetilnika Lyngvig fyr, smo zavili do njega. Med tem, ko sta dekleti zlezli na svetilnik in se od tam ozrli na Holmsland Klit, sva si midva z Majo pogledala Mini muzej o tej zanimivi naravni brani med morjem in Ringkøbing fjordom. Rastje, ptice, kamni. Zanimivo. 
Lyngvig fyr
Skupaj z dekleti smo nato odšli še do obale, sam pa sem splezal tudi na najvišjo točko sipine nad njo. Videl sem skoraj toliko, kot se menda vidi s svetilnika. Nič čudnega, saj je Danska vendarle presneto ravna. 
Še en mini muzej
Do Sønderviga ni bilo več daleč, brez težav sem našel parkirišče prav pred razstavo peščenih figur. Malo smo cincali ali bi naredili kosilo takoj ali kasneje, potem pa se odločili, da si gremo najprej pogledat že deseti Sandskulpturfestival. 
Sandskulpturfestival
Tema tokratnega je bila sedem svetovnih čudes. Vsak izmed umetnikov si je nekatere med njimi predstavljal nekoliko po svoje. Kolosej v Rimu z gladiatorjem in vreščečo množico, viseči vrtovi Babilona, bogovi stare Grčije. Čudoviti izdelki iz mivke. Ki brez težav zdržijo celo poletje in privabljajo množico obiskovalcev. 
Krog življenja
Letos so organizatorji naredili tudi 200 metrov dolgo in 7 metrov visoko steno, na kateri so umetniki upodobili kontinente in njihovo videnje blišča in bede. Predvsem pa so bili poklon ljudem, ki tam živijo. Kar nekaj časa nam je vzelo, da smo si pogledali vse skulpture in se sprehodili ob steni. 
Sedem čudes sveta
Toliko detajlov, pomenov. Spet sta bili dekleti tisti, ki sta začeli priganjati. Saj smo vendar že vse videli, sta zatrjevali. Vseeno sem šel še enkrat naokoli, nato pa ju skušal neuspešno prepričati, da bi v peskovniku podobno kot drugi otroci, oblikovali svojo skulpturo. 
Konec sveta?
Ko sem Ajdo spomnil, da je takšno naredila pred leti, je le zavila z očmi, da je bila takrat dosti mlajša. Z Majo sva sklenila, da ne bomo delali kosila na parkirišču, raje smo odpeljali naprej proti severu in čez nekaj kilometrov zavili na parkirišče ob plaži. Med tem, ko je Maja spet ustvarjala dobrote, sem se sam napotil po pokrajini okoli. 
Signal
Naredil sem krog in se ob tem povzpel na dve najvišji točki okoli parkirišča. Na eni je stalo tudi pomorsko znamenje, do polovice njegove višine sem brez težav zlezel tudi sam in si tako podaljšal pogled na okolico. Po kosilu smo odšli do plaže, sprehajali smo se ob njej, za kopanje pa še vedno ni bilo nobene volje. 
Solze morja
Sam sem se zleknil na betonski blok, ki je kot tujek stal med mivko in kamenčki. Užival sem v brezdelju, Ajda je hodila okoli, povsem zatopljena v svoje misli. Živa je na obali zgradila grad, morje ji ga ni uspelo odnesti. Je zatrdila, da zaradi obrambnega jarka, katerega pa je nato odplaknil že prvi val. 
Na hribčku stoji grad...
Na obali smo našli oranžno bojo. Maja je bila seveda preglasovana, boja gre z nami. Pobrali smo še nekaj kamenčkov, nato pa odšli nazaj do avtodoma. Večerilo se je že, ko smo se odpeljali proti severu. Vožnje je bilo kar nekaj, kilometre smo počasi puščali za seboj. 
Mi2
Ko smo ob cesti zagledali primerno počivališče, smo se odločili, da bo za en dan vožnje več kot dovolj. Bilo je že pozno, počivališče je nekoliko viselo, toda kdo bi gledal podarjenemu v zobe. 

SVETILNIK RUBJERG KNUDE, HIRSTHALS – 11.8.2012 – Zjutraj smo bili dokaj zgodaj pokonci. Čakalo nas je še kar nekaj vožnje, zato smo morali pohiteti. Načrt je namreč bil, da neko zgodnjo uro pridemo do svetilnika Rubjerg Knude. 
Jutro je mirno
Pa so se nam načrti v mestecu Brovst povsem podrli. Sam sem se na hitro spopadel z igrico Wherigo, virtualno zbiral sestavine za štrudel in povsem na koncu pogorel, saj nisem vedel, da obstaja časovna omejitev. Sem hotel že odpeljati naprej, pa so dekleta zatrdila, da čisto zlahka počakajo. 
Brovst
Zato sem se tokrat naokoli zapodil z rolerji in na koncu uspešno dokončal zgodbo. Štrudel je bil pečen. Dekleta so odšla med tem na sprehod po mestu, kupile kartice in znamke, na koncu pa zasedle še park v bližini parkirišča. Dolgčas jim ni bilo. Kar za glavo sem se držal, ko sem gledal uro. Zamuda je bila velika, toda nekako bomo že, sem se tolažil. 
Nybeak plantaža
Peljali smo proti svetilniku Rubjerg Knude. Seveda dosti kasneje, kot so obetali naši načrti, toda nič zato. Ura je po nekaj deset kilometrih kazala čas za kosilo, zato smo se odločili za postanek. Med tem ko je Maja cmarila dobrote, sva šla z Živo na sprehod po bližnjem močvirnatem svetu Nybeak plantaže. 
Divjina
Kar nekaj časa nama je vzelo, da sva prehodila celoten zamišljeni krog. Ko sva od Maje dobila sporočilo, da je kosilo pripravljeno, sva ji odgovorila, da imava do vrnitve zgolj še 500 metrov. Maja in Ajda sta tožili zaradi vročine in se odločili, da bosta jedli v avtodomu, midva z Živo pa sva bila mnenja, da bo veliko bolj prijetno na klopcah počivališča.
Kosilo
In res je bilo na sončku čisto super. Polnih želodčkov smo se odpeljali naprej. Na odcepu za svetilnik sem presenečeno ugotovil, da je veliko parkirišče ob cesti in da se bližje ne sme in ne da. Zatorej je najbolje vzeti kar pot pod noge. Možno si je sicer izposoditi kolo, toda le kdo bi ga porival potem po cesti polni mivke navzgor. 
Rubjerg Knude
Pred nami se je na modrem nebu že risal svetilnik, s svojo značilno belo barvo in rdečo streho. Po sipinah smo se vzpeli do njega, saj praktično leži sredi mivke. Sedaj je že opuščen, kar se je dobro videlo. Stekla na vrhu so bila razbita, vrat ni bilo več, v notranjosti je bila mivka, kje je bilo stopnišče, se je zgolj še videlo. 
Svetilnik je sedaj opuščen
Hiške svetilničarja ni bilo več, da je stala tukaj so kazali zgolj še temelji in vse naokoli razmetane opeke. Presneto, čas bi bil, da kdo malo pospravi vse skupaj, smo si mislili, med tem, ko smo obsedeli na vrhu sipine. Lizali smo lizike in uživali na toplem soncu. Le veter še ni čisto ponehal. Škoda. Brez njega bi bilo prav prijetno. 
Pogled na svetilnik z obale
Med tem je bila sprejeta odločitev, da jo mahnemo še naprej po sipinah in pogledamo, če se da priti na plažo. Res je peščeni klif ponujal možnost prehoda, številne stopinje so kazale, da bo šlo. Sprva ni bilo prestrmo, na koncu pa je bil spust do plaže skoraj podoben toboganu. Našli smo si svoje mesto, odšel sem zaplavat. 
Čofotanje
Voda je bila prav topla, z veseljem sem plaval proti odprtemu morju in se igral z valovi. Ali oni z mano. Kakor gledaš. Ko sem pričofotal nazaj, sem se zleknil na brisačo. Toplo je bilo, sonce je grelo, vetra tu spodaj skoraj nič. Oči so se mi začele kar same zapirati in kot bi mignil me je malo zmanjkalo. 
Vaaaaaal!
Seveda ne za predolgo, odhod deklet v vodo sem uspel ujeti, hitro sem jim sledil. Še posebej z Živo sva vztrajala pri plavanju in iskanju valov, ki se bodo prelili. Zabave in smeha ni manjkalo. Dekleta so se posušila tako, da so se na plaži zabavale z igro »zemljo krast«. Mene niso prepričale, sem že po naravi bolj slab tat. 
Zemljo krast
Ko se je nekoliko shladilo, smo pobrali stvari in zagrizli v peščeno strmino. Šlo je čisto po reku dva gor in enega dol. Torej počasi in naporno. Ko smo končno prilezli do roba, je šlo že lažje. Znova smo šli mimo svetilnika, sam sem se povzpel še na sipino na nasprotni strani, nato pa že lovil dekleta. Skupaj smo prišli do avtodoma in odpeljali proti severu. 
Dva gor, enega dol...
Pri Hirsthalsu smo zavili do svetilnika pred mestom. Nam je bil že poznan izpred let, le da takrat nismo zlezli na vrh. Tokrat smo uspeli ujeti pogled na morje in Hirsthals iz zraka. Super. Razgledali smo se, nato pa znova spustili na trdna tla. 
Hirsthals
V muzej bunkerjev nas ni vleklo, zato smo se odpeljali nazaj na glavno cesto in se ustavili še v bližnjem mestu. Parkirali smo ob pristanišču, prav blizu pristana ladij, ki vozijo med Dansko in Norveško. Ob zvokih trobente domačega zanesenjaka smo se odpravili na sprehod. 
Večerna serenada
Ali je slavil sončni zahod ali kaj drugega nismo ugotavljali. Mi smo ravno še ujeli trenutek, ko je sonce izginilo v morju. Čarobnost smo seveda fotografirali, nato pa odšli do pomola, na katerem so domačini lovili ribe. 
Sonce ugaša
Vračali smo se mimo ribiških in drugih bark. Pozna ura je bila, zato sem hitro našel pot iz mesta. Le nekaj kilometrov kasneje, sva z Majo ugledala primerno parkirišče in se tam zasidrala za čez noč. 
Ribiči gredo na nočni lov

GRENEN – 12.8.2012 – Zjutraj sem se nasmejal nizozemcema, ki sta prespala v avtomobilu za nami. Sedela sta na kamping stolčkih sredi ceste, pila kavo in opazovala jutro. Pomahal sem jima, nato pa po posvetu z Majo peljal proti severu. Naš cilj je bil tik pod Grenenom, najbolj severno točko Danske. 
Jutro na obali
Takoj nad Skagnom smo zavili na izbrano plažo. Parkirišče je bilo še dokaj prazno, torej je bila skrb, da ne bomo dobili prostega mesta, odveč. Pa nič zato, lahko bi bilo tudi drugače. Med tem, ko je Maja zaspala nazaj, sem odšel raziskovat obalo. 
Kamenčki na obali
Šel sem do svetilnika, ugotavljal, da je tudi tu kup bunkerjev, da divje vrtnice cvetijo in da je mivke zadosti povsod. Majo sem moral znova zbuditi, kramežljavo je gledala v novo jutro. Dekleti sta bili danes dosti bolj fit. Po zajtrku smo odšli po obali proti Grenenu. Z Živo sva vmes našla še škatlico ali dve, nato pa lovila Majo in Ajdo. 
Hoja proti Grenenu
Plaža je bila v zgornjem delu polna kamenčkov, zatorej je bila hoja po utrjeni mivki tik nad morjem veliko bolj prijetna. Čeprav je bilo do končne točke približno tri kilometre, je čas kar hitro mineval. Sem in tja smo pobrali kakšen res lep kamenček, Ajda je našla celo lep konec jantarja. 
Grenen
Da se približujemo skrajni točki Danske se je videlo že od daleč. Ne zgolj zaradi velikih traktorjev, ki so vlekli vozove z ljudmi z uradnega parkirišča. Temveč predvsem zaradi številnih postav, ki so stale na mivkastem rtu, kjer se srečuje dvoje morij. Skagerrak in na drugi strani Kattegat. 
Srečanje dveh morij
Seveda smo se jim pridružili, treba se je bilo slikati z eno nogo v enem in drugo v drugem morju. Valovi z ene in druge strani so se tukaj srečevali in se zaletavali. Malo smo opazovali to zanimivost, nato pa odšli nazaj. Z Živo sva najprej zavila za sipine po škatlico, nato pa ujela Majo in Ajdo le nekoliko naprej. 
Odprava zelenega zmaja
Kar naenkrat je Maja za nama začela pridušeno klicati in kazala nekam naprej. Tam je na obali ležal tjulenj in se sončil. Ko sva z Ajdo skušala priti bližje, se je že odrival nazaj v morje. Še nekajkrat se je pokazal in radovedno opazoval okolico. Ko smo bili dovolj daleč proč, se je še vedno odločal ali se splača znova prilesti na sonček. 
Sončenje
Nismo čakali njegove odločitve, temveč pot nadaljevali po plaži proti avtodomu. Tam sva z Živo hotela najti v bližnjem grmovju škatlico. Pa sva ob brskanju presenetila kar dve kači. Presneto, sedaj sem res vedel, da tudi to imajo na Danskem. 
Ptiči
Vrnil sem se s palico in z njo šaril po grmičkih pred seboj, da bi klopotače pregnal. Ko sem kasneje kolesaril, sem srečal nabiralca borovnic, ki me je v kratkih hlačah kar debelo gledal. On je bil v škornjih, na palici pa je imel pritrjen žebelj. Kače, je pojasnil. Sem mu potrdil, da sem danes videl že dve. 
Plavanje
Hkrati pa mi je postalo kar malo vroče, ko sem pomislil, kako sem zjutraj brezskrbno lazil po sipinah okoli avtodoma. Maja je začela s kuho kosila, sam pa sem odšel zaplavat. Zgolj toliko, da sem se ohladil. Po kosilu sem odbrcal za eno uro na kolo, nato pa skočil skupaj z Majo in Živo še enkrat v vodo. 
Tri gracije
Ajda je nad njo zgolj zavihala nos, pa kaj zato, smo bili tega že vajeni. Nismo bili prav dolgo v vodi, za kaj takšnega je bila premrzla, Maja pa je potožila, da ima tudi nekoliko čuden vonj. Kot bi katera izmed številnih ladij, ki smo jih lahko opazovali na obzorju, kaj spustila v vodo. Presneto. 
Dan ugaša za sipino
Ko smo se vrnili do avtodoma, so dekleta pripravila vse za večerni spopad Človek ne jezi se, sam pa sem jo mahnil še na en kolesarski izlet. Tokrat sem šel do Skagna, se zapeljal po mestu, mimo največjih znamenitosti in mestnega centra. Zanimivo. 
Lahko noč
Ko se je že večerilo in je sonce nedvomno čmoknilo za obzorje, sem iskal najbližjo pot proti domu. Brez težav, je šlo čisto gladko. Dekleta so odigrala svojo partijo, nato pa ob zvokih valov že sanjala svoje sanje. 

PLAŽA, RÅBJERG MILLE, LINDHOLM HØJE – 13.8.2012 – Zjutraj sem bil že po tradiciji prvi pokonci. Skočil sem na kolo in odpeljal do Skagna. Tam sem po mestnih ulicah in njegovi okolici spoznaval znamenitosti, še posebej znanega slikarja Krøena.
Dobro jutro
Kasneje mi je Maja namignila podatek iz vodnička, da je bil Skagen, preden je postal turistično znamenit, pribežališče slikarjev. Med postankom ob obali sem ugotovil, da imajo domače dame zanimivo navado, da zjutraj pribiciklirajo do morja, tam pustijo kolo (kot večina tukaj nezaklenjeno) in se nato nage poženejo v valove. Zdrava zabava, vsekakor. 
V okolici Skagna
Še nekaj raziskovanja, nato pa sem počasi balanco usmeril proti domačemu zalivu. Na drugi strani polotoka je bilo temno, nad morjem je lilo. Vseeno sem upal, da bo nad celino ostalo suho. Maja je bila ob vrnitvi že pokonci, dekleti pa sta se komaj basali iz postelje. Zaspanki. Še pred zajtrkom sva z Majo odšla na obalo, zaplaval sem. 
Tjulenj
Prav osvežujoče. Ravno toliko, da sem se ohladil. Po zajtrku smo skupaj z dekletoma odšli na plažo, z Živo sva iskala ploščate svetle kamenčke, ki sem jih podpisal in porisal. Starejša Danka, ki je prišla mimo, se mi je smejala, da bom imel veliko dela, če jih bom hotel vse označiti. 
Gumpiji
Ob tem je zamahnila z roko in pokazala na neskončno plažo, polno mivke in raznobarvnih kamenčkov. Ajda se je sprehajala po sipinah in bila znova v nekem povsem svojem svetu. Ko se jima je pridružila še Maja, so skupaj napisale kartice za domače in prijatelje. 
Kartanje - pisanje kartic...
Na plaži je bilo prijetno, od slabega vremena ni bilo nič, sonce je prijetno grelo. Še sam sem prišel na mivko in tam kmalu zaspal. Ko sem se zbudil, so bile kartice napisane, samo še podpisati sem se moral. Dekleta so dala vedeti, da imajo plaže zadosti in da so pripravljena na premik. 
Nekdo te opazuje...
Oblaki, ki so prekrili sonce, so odločitev še olajšali. Vsi skupaj smo še enkrat odšli do plaže, vendar sem zaplaval sam. Pa v vodi nisem bil dolgo, mi je bilo samemu dolgčas. Odpeljali smo do Skagna, zaokrožili po njem, dokler nismo našli trgovine. 
Največja sipina v Evropi
Oskrbljeni z vsem, kar smo mislili, da bomo potrebovali ob naši vrnitvi proti jugu, smo pot nadaljevali do parkirišča pri sipinah, že izpred let znanega Råbjerg Milleja. Parkirali smo in počakali, da je Maja naredila kosilo. No, sam nisem ravno čakal, šibal sem do dveh škatlic v bližini in se vrnil ravno takrat, ko se je s krožnikov na mizi že kadilo. 
Špica zabava
Po kosilu sem sklenil serijo okoli sipine nadaljevati, dekleta pa so počasi še malo pospravila in nato odšla naravnost na ogromne kupe mivke. Sam sem jo ravno nekje na sredi prečil, tako da sem lahko pomahal Ajdi, ki je izginjala nekam v daljavo. Kot izgubljena sredi puščave. Srečal pa sem Majo in Živo. 
Kot bi bila izgubljena v puščavi
Slednja je bila navdušena nad ogromnim peskovnikom, valila se je po strmini navzdol, da je mivka letela vse naokoli. Da jo je imela skoraj povsod, je bilo seveda jasno. Pa se nismo vznemirjali, zabava vendarle mora biti. Med tem, ko so dekleta še naprej uživala v puščavskem okolju, sem sam odšel naprej in zaokrožil okoli sipine nazaj do parkirišča. 
Glej, kaj sem našel!
Tam smo se znova dobili in kmalu odpeljali naprej v smeri Aalborga. Do Frederikshavna smo peljali po lokalnih cestah, od tam naprej pa je bila že avtocesta. Sledili smo ji in pred Aalborgom poiskali pot do Lindholm Højena. Tudi to grobišče iz časa Vikingov smo obiskali že pred leti. 
Lindholm Højene
Ker pa smo ga imeli v glavi kot zanimivo točko, je bilo seveda vredno ponovnega postanka. Dekleti sta že takoj odločno zatrdili, da ju muzej ne zanima, da sta bila dva (mini) muzeja na poti več kot dovolj. Tako niti nismo preverjali, če je ob pozni uri sploh še odprt. Raje smo kar takoj zavili med kamenje, okoli katerega so znova pridno kosile travo ovce. 
Kosilnica
Ovna je Ajda celo uspela privabiti toliko, da ga je pobožala. Maja pa je s pojasnilnih tabel prevajala pomen posameznih kupčkov skal. Dekleti je sprva razlaga še zanimala, nato pa sta bili vedno bolj razposajeni. Zanimanje za čase Hogarja groznega in njegove druščine je minilo. Med sončnim zahodom smo pomahali ovcam in se odpravili nazaj do avtodoma. 
Luč dneva
Pred avtocesto smo še natočili gorivo, nato pa peljali dalje do prvega počivališča. Tam smo parkirali in po nekaj sladkih danskih priboljških za večerjo, utonili v spanec. 

GRAD KALØ, ÅRHUS – 14.8.2012 – Zjutraj ni bilo nobenega hitenja. Sam sem seveda vstal tako zgodaj kot po navadi, zamenjal žarnico pri avtu, našel zakladek v bližini in prenesel slike s fotoaparata. Potem pa začel počasi buditi še Majo. 
Gomile?
Zato seveda ni nič čudnega, da je bila ura že deset, ko smo po zajtrku zapeljali do oskrbne postaje, natočili vodo in spraznili stranišče. Vožnja proti jugu je bila dokaj dolgočasna, puščobo avtoceste so prekinila zgolj počivališča, kjer smo se ustavili za rešitev kakšne uganke. Kdo bi si mislil, da je bilo tik ob enem izmed počivališč nekdaj vikinško pokopališče. 
Store Stenhøj
Vendar razen pojasnilne table ni bilo opaziti nič pretresljivega, sredi gošče kakšnih gomil nisem videl. Z avtoceste smo se usmerili proti Greni in nato sledili lokalnim cestam do gradu Kalø. Na parkirišču je Maja naredila kosilo, jaz pa sem snel kolo in se zapodil v gozd. Tam sem našel ostanke nekdanjega vikinškega grobišča Store Stenhøja. 
Kamniti oltar
Pravo meditativno mesto sredi gozda, samotno, zamišljeno. Postal sem za trenutek, šel še malo naprej, nato pa drvel nazaj na kosilo. Zagrabili smo krožnike in se hitro preselili na klopce s pogledom na morje in grad na (pol)otočku. 
Kosilo
Po kosilu smo hitro pospravili in jo po kamniti poti mahnili po nasipu do gradu. Jutranje pozno vstajanje dela posadke je sedaj zahtevalo nekaj več urnosti. Na otočku smo čez dvižni most prišli do tistega, kar je od gradu ostalo. Ostanki velikega stolpa in zid naokoli. Od prostorov, ki so ob njem stali pa ni ostalo praktično nič. 
Grad Kalø
Le pojasnilna tabla na začetku nam je razkrivala, kje so si dame nadevale svoje pomade, kje so dedci brusili meče in kam je šel še cesar peš. Trdnjava je služila tudi kot zapor, tako naj bi tukaj Danci nekaj časa imeli zaprtega celo Gustava Vaso. Prihodnjega švedskega kralja. Spet špetir med sosedi, itak. 
Kje so mične grajske gospodične?
Stopili smo še do malega okroglega stolpiča in pomežiknili na obalo, kamor naj bi se občasno hodili sončit tjulnji. Danes je sonce sicer bilo, tjulnjev pa ne. Mogoče se jim je že začela šola, tista, podvodna. Nazaj smo jo mahnili skozi grajski jarek, na srečo brez vode in krokodilov. 
Rešili smo se iz grajskega jarka
Nebo je jasno, nikjer oblačka, na temno modri podlagi se je lepo odsevalo zelenje skrivenčenega drevja. Na parkirišču smo takoj poskakali v avtodom in se zapodili proti Ebeltoftu. Imeli smo si namen pogledati menda največjo leseno ladjo na svetu. Toda ko smo po nekaj kilometrih vožnje parkirali pred ladjo, bi nas skoraj kap. 
Prehod z otočka, kjer stoji grad, na kopno
Ladja je dejansko v doku, spredaj in zadaj zazidana. Cena pa za odraslega več kot dvakrat višja od obljubljene v vodničku, za otroke celo štirikrat. Presneto, nekaj povišanja sem sicer vračunal, toda toliko. Halo! Za ta denar bi nas morali skoraj odpeljati na križarjenje. 
Ebeltoft
Z Majo in Ajdo smo se takoj strinjali, da za nekaj plesnivih žimnic v mornarskih kabinah že ne damo toliko, še posebej, ker bi za ogled imeli zgolj slabo uro, vse dnevne aktivnosti pa so bile itak mimo. Tudi Živi se je zdela vstopnina visoka, čeprav ji je bilo po drugi strani morebiti nekoliko žal. 
Fregata
Pa kaj, ko sem vedel, da bi po desetih minutah samo še zavzdihnila, da je dolgčas. Smo si pa ladjo ogledali od zunaj in se sprehodili po promenadi do poštnih nabiralnikov, kjer smo oddali kartice. Potem pa že peljali proti Århusu. Navigirali smo do parkirišča ob morju, katerega sem imel označenega na navigaciji in na katerem je stalo že več avtodomov. 
Ulice Århusa
Plačali smo parkirnino in se odpravili na potep po mestu. Skozenj nas je od znamenitosti do znamenitosti starega dela mesta popeljal elektronski vodniček v obliki igrice wherigo. Mimo mogočne stolnice in gledališča do mostu svetega Klemena čez reko Århus Å. Kakšno izvirno ime. 
Århus Å
Ob njenih bregovih smo se sprehodili mimo številnih kavarn in buljili v cene. Matr, sendvič več kot deset evrov, pir v akciji skoraj pet. Tile Danci pa imajo plače. Čisto druge dimenzije so to, kot pri nas. Skozi mestne ulice smo krmarili nazaj do mestnega trga in konjenika na njem. In končno ugotovili, da je škatlica skrita čisto blizu našega avtodoma. 
Sončni trg
Torej ravno odličen zaključek današnje poti. Pa jade. Sprehod po mestu nas je peljal mimo Mc-a, kjer so dekleta ugotovila, da ima vsaj ta čisto nam znane cene. Zato so jo hitro mahnila nazaj po večerjo. Jaz pa sem se šel raje še malo sprehodit naokoli. Mestne ulice so vabile. Ko so dekleta sporočila, da so že polnih želodčkov v avtu, sem tudi sam reki in številnim mostovom nad njo dal slovo in se vrnil na izhodišče. 
Pogled v smeri katedrale
Poiskali smo pot iz mesta in zavili na avtocesto. Z Majo sva malo kalkulirala, kje bi se ustavili, pa se nama je prvo počivališče zdelo prezgodaj, drugo smo zaradi hecnega izvoza nanj zgrešili, na tretjem pa se nam je kar smejalo.  Lahko smo namreč zapeljali kar v svoj razdelek ob klopco. Pravo piknik mesto. Odlično. 
Lahko noč...
Sledilo je še, že kar tradicionalno, večerno umivanje nog, nato pa sta se tudi dekleti morali ločiti od svojih elektronskih igrač in poskakali smo v posteljo. Tudi ta dan je bil nekoliko bolj na izi, pa vseeno ravno prav naporen, da nas je v trenutku zmanjkalo. 

LEGOLAND – 15.8.2012 – Ko sem se zbudil, sem presenečeno pomežikal v meglo. Tudi moje večerno razmišljanje o jutranjem sprehodu je padlo v vodo, saj je bila trava povsem prekrita z roso. Pa nič. 
Megla
Zbudil sem Majo, dekleti sta bili že budni. Zapeljal sem na avtocesto in navigiral proti Billundu. Ko smo zapeljali iz Vejla, je šlo prav hitro. Pri Legolandu smo ugotovili, da brezplačnega parkirišča, kjer smo pustili avtodom pred leti, ni več. Smo pač zapeljali na plačljivega in parkirali tik nasproti vhoda. He, spet tisto, rana ura… 
Polarna dežela
Hitro sem poiskal dve škatlici v bližini, pozajtrkoval, nato pa že priganjal dekleta, da bo treba v park. Zjutraj namreč ne bo takšne gneče, kot kasneje. In kako prav sem imel. Čeprav se je na vhodu naredila vrsta, smo prvo uro obredli glavne atrakcije čisto brez čakanja. 
Lego racers
Polar x-plorer je še čisto sveža zadeva, odprta letos. Nekaj zanimivih zavojev, nekaj podobnega prostemu padu in nato še mimo pingvinov na začetek. Kar zabavno. V templju smo streljali na lučke iz diod, znana zadeva iz Gardalanda. Kdo je bil najboljši, se ve… Na X-treme racers smo šli dvakrat, ravno tako na preizkušnjo za gasilce. 
Gasilci
Prvič smo se še malo lovili in smo tako šele drugi prišli nazaj v bazo, drugič pa seveda gladko zmagali. Znanim bioniclom tu pravijo kar šola za pilote na ledu. Seveda smo izbrali same najbolj nore kombinacije. Zmaj je tu bolj dolgočasen, pa nam vseeno ni bilo žal. 
Mladi gasilki
Nas je pa na raftingu z Vikingi zalilo. No ja, vsaj midva z Živo sva bila povsem premočena, Maja jo je odnesla nekoliko bolje, Ajda pa je bila skoraj suha. Dekleta so se šla sušit kar na piratrskega valolomilca. Jaz sem počakal, da jih je pregugalo, nato pa smo šli skupaj na počasne ladjice. 
Naučimo se leteti...
Prizori iz gusarskega življenja so nas zabavali, ravno toliko kot nekoliko kasneje tisti iz rudarskega. Čas je bil še za Monorail, po njem pa smo hiteli do kina in ugotovili, da je angleško govoreča predstava ob dveh. Torej smo si šli zgolj še pogledati Legoland iz zraka, nato pa je Maja odšla pripravit kosilo, preostanek naše ekspedicije pa v Atlantis. 
Zmešana ladja
Tam smo po uvodnem filmu videli morske konjičke, ogromne rake, skate, morske pse in drugo pisano druščino v vrsti akvarijev. Dekleti sta bili lačni, danes se celo nad tako preprosto, a z ocvirki zabeljeno dobroto, kot je polenta z mlekom, nista zmrdovali. Po kosilu smo šli na panoramsko vožnjo z vlakcem naokoli, nato pa si pogledali prvo predstavo v kinu. 
Lego grad
Po njej sta šli dekleti igrat elektronske igrice, midva z Majo pa sva se naokoli popeljala z mini čolni. Tu moraš tudi dejansko uvijati in uspelo mi je, da se nikoli nisem zaletel. Izkušen voditelj čolna, ni kaj. Poklicala sva dekleti, pohiteli smo še enkrat na strelsko preizkušnjo, nato zmrzovali na poti po polarni deželi in ob njej poslušali predavanje o pingvinih. 
Tuširanje
Je bilo kar zanimivo, še bolj pa opazovati pingvina, ki se je podil po vodi sem in tja in se nastavljal objektivom. Še dvakrat smo se šli zabavat v tempelj, se zapeljali z vlakcem in kanuji, nato pa lovili zadnjo predstavo v kinu. Uspešno. Po njej je bil čas zgolj še za en krog s počasnimi čolni. Atrakcije so se zaprle, le še miniland nam je ostal neraziskan. 
Mt. Legomore
Smo naredili krog po njem, občudovali nove modele iz filmov Vojna zvezd, nato pa delno lokalne, delno nekoliko širše vzete znamenitosti. Naredili smo še fotko na izhodu iz parka, nato pa sem sam že odbrzel s kolesom naokoli. Med iskanjem škatlic sem tako odkril tudi nadvse zanimivo pot kipov. 
Pogled na park
Zapeljal sem tudi mimo dveh umetnikov, ki sta svojo umetnino šele dokončevala. Ko se je temnilo, sem se vrnil do avtodoma, sparkiral kolo. Parkirišče se je spraznilo, na koncu je odpeljal še zadnji sosed. Noben varnostnik ni prišel naokoli, vendar pa občutek ni bil najboljši, sploh zaradi prepovedi za avtodome med polnočjo in šesto zjutraj. Toda kaj sedaj? 
Dirkanje
Hiško z avtomatom za plačilo parkirnine so že zaklenili. Malo smo razmišljali ali bi ostali ali ne, nato pa je slab občutek prevladal, zapeljali smo do rampe. Izpisalo se je vstavite kartico, katere pa seveda nismo imeli. Izbral sem tipko za operaterja, ki je zagotovil, da nekaj besed angleško zna. 
Miniland
Jaz sem mu na drugi strani dopovedoval, da ne morem plačati parkirnine, saj so avtomat zaklenili. Rekel ni nič več, rampa se je odprla in odpeljal sem na cesto. Presneto, po svoje se mi je kar dobro zdelo. 50 kron je pa le 50 kron. Navigirali smo do parkirišča, katerega sem izbral že doma, dobrih pet kilometrov daleč. 
Na izhodu
Tam smo parkirali, trije avtodomi so se že gnetli ob počivališču. Utrujenost. In res kmalu…spanec. 

DRUGI DAN LEGOLANDA V BILLUNDU – 16.8.2012 – Zjutraj sem se sprehodil do spomenika v bližini, zviti kraki propelerja so kazali, da je med drugo svetovno vojno v bližini strmoglavilo zavezniško letalo. Kaj več iz danskega napisa na kamnu nisem uspel razbrati. 
Zvita elisa
Zbudil sem Majo, odpeljala sva v Billund in v lokalni trgovini kupila nekaj potrebščin, nato pa navigirala proti Legolandu. Ker nisem vedel, koliko je parkirnina pri bližnji Lalandiji, smo zaokrožili do tja. Maja je stopila do rampe in kazala z roko, da ne bo nič. Ena ura zastonj, nato pa podobno kot pred Legolandom 50 kron. 
Tih, deževen dan...
V tistem pa je s parkirišča pripeljal starejši Norvežan in vprašal, če bi parkirali. Hkrati pa je iz avta že molil kartico. Pojasnil je, da velja do konca leta, parkiranje gratis, on pa je ne rabi več, saj odhaja nazaj na Norveško. Juhej, hvala. Parkirali smo, naredili zajtrk in pripravili vse za odhod v park. 
Drvenje
Sam sem še odšel razjasnit neko vprašanje iz igre, ki sem jo trenutno igral. Pravilni odgovor mi je prijazno nakazal natakar enega izmed barov v Lalandiji. Super. Odhod v Legoland. Presneto, kako tako dejstvo spremeni voljo deklet. Živa, ki se je še malo nazaj kujala in razburjala, je bila sedaj kot rožica. 
Raziskovanje podvodnega sveta
V parku smo zastavili podobno kot dan poprej. Divja vožnja po polarnem svetu, streljanje in ob tem postavljanje rekorda dneva, avtomobilčki, nova zmaga na tekmovanju gasilcev, tudi divje akrobacije pilotov. Nebo nad nami pa ni bilo več zgolj oblačno. Vreme se je vedno bolj kujalo, začelo je deževati. 
Crabzilla
Ko je padlo prvih nekaj kapelj sem bil še zadovoljen. Bo vsaj manj gneče. Potem pa sem bil kmalu dežja sit. Pa tudi dekleta. Zato smo raje iskali mesta, kjer ga ni bilo. Kino je bila prava zabava, pa vlakci v njegovi bližini, Atlantis je znova navdušil, še celo grozna crabzilla, kot so poimenovali to vrsto velikega raka, nas ni pustila hladne. 
Hranjenje pingvinov
Na koncu smo tudi mi pobožali (neprimerno manjšega) raka in se čudili velikosti belega morskega psa, katerega maketa je krasila steno. Kosilo smo si naredili kar pri mizi restavracije, ki tokrat ni odprla svojih vrat. Nad nami je bila streha, zato smo bili na suhem. Ko smo se znova napotili proti Polariji in strelskim obračunom v bližini je dež počasi ponehal. 
Lego pirat
Med zadnjimi kapljami sva se po deželi ledu zapodila z Živo, nato pa opazovala hranjenje pravih pingvinov. Živin plišasti je bil že zadosti sit. Maja in Ajda sta se med tem znova spopadali z zavoji pilotske šole, nato pa smo že razmišljali kam naprej. Oblaki so se počasi začeli trgati, nad nami so se kazali prvi obrisi jasnine. 
Tekmovanje
Na vlakce smo prišli brez čakanja, zatorej je bilo treba preizkusiti vse, ki so nam bili najbolj všeč. V templju sem si znova dobro ogledal tablo točkovanja in tako ugotovil, da sem si izbiral povsem napačne tarče. Rekordi so sedaj padali eden za drugim. Pri gasilcih smo seveda znova zmagali. Itak. Če bi bile tu olimpijske igre, bi Slovenija pobrala kup medalj. 
Lego Capitol
Dekleti sta na začetku počasnih čolničkov iz Lego kock sestavili slovensko zastavo. Domovinska zavest pa to, super. Na racerjih sem na mestu za slikanje uganjal take frise, da se je še zaposleni pri prodaji fotk režal. Na piratsko ladjo pa sta šli zgolj Maja in Živa, midva z Ajdo sva imela vsakršnega vrtenja že poln kufr. 
Zmaj
Spustili smo se še po brzicah za rafting in na cilj prišli skoraj suhi. Nato pa za konec ujeli še enkrat Polarijo, streljanje, Racerje in zmaja. Z njim smo naše doživetje v Legolandu zaključili, za nekaj časa bo lego kock zadosti. Na izhodu smo kupili še igro, ki nas bo spominjala na čas preživet tukaj, nato pa je Maja v avtodomu že pripravljala večerjo. 
Kaj pa je tu tako smešnega?
Jaz sem med tem sedel na kolo in se podil po Billundu in okolici. Pot skulptur, sedež korporacije Lego, brodenje do zanimivega kipa, je kar dogajalo. Vrnil sem se ob uri, kot sem obljubil, z Majo sva odpeljala do centra in tam v trgovini nakupila nekaj malenkosti. Hotel sem natočiti še gorivo. 
Leg godt
Zjutraj je bilo res poceni, pa se je čez dan krepko podražilo. Matr, kaj pa čakam, sem si sam kriv. Pa nič. Peljali smo proti Koldingu, tam zavili na avtocesto in na prvem počivališču parkirali. Dovolj je bilo doživetij za en dan, gremo spat. 

GRÅSTEN, SØNDERBORG – 17.8.2012 – Zjutraj sem kar malo priganjal, saj me je izkušnja izpred nekaj dni naučila, da sicer lahko poležavamo in postopamo do onemoglosti. Vendar se potem po navadi nekam mudi. 
Gråsten
Peljali smo proti jugu in izbiranje smeri zaupali navigaciji. Naš cilj je bil Gråsten, mestece na jugu Jutlanda. Brez težav smo ga našli, le skozenj ni šlo tako zlahka. Glavno ulico so asfaltirali, zato je bila zaprta, da bi parkiral na manjšem parkirišču, kjer so bili tudi še delovni stroji, pa se Maji nisem pustil prepričati. 
Kraljičina poletna hiška
Brez večjih težav smo našli obvoz in parkirali v bližini mestne hiše. Potem ko smo v lokalni prodajalni oblek izvedeli, da smo parkirali prav in da naj se do dvorca napotimo peš, smo tako tudi res naredili. Šli smo do centra, na jezeru občudovali labode, nato pa mimo gradbišča prišli do vrat. 
Rože
Ta so nas spustila na travnik, obdan na eni strani s številnimi cveticami in na drugi strani z dvorcem. Tega ima v posesti kraljeva družina, ki poleti tu preživi tri tedne. Tokrat jih ni bilo, saj bi sicer tudi mi ne mogli tavati okoli. Napotili smo se do jezerca Billeddammen in na njem občudovali lokvanje. 
Žeja
Potem pa prišli do vrta pri mali hiški. To ni opis, tako se dejansko imenuje. Vrata so bila zaprta, zato smo obrnili in se vračali ob jezerih proti dvorcu. Nevoščljivost je seveda lepa čednost, tako smo se počutili tudi mi, ko smo gledali teniško igrišče. Mi bi tudi takšnega… 
Dvorec
Stopili smo še do ugreznjenega vrta, nato pa se mimo bazena ob sprednjem delu palače vračali proti vhodu. Mehanska ovčka je počasi lezla po trati in jo strigla na pravo dolžino. Vrtnarji so urejali rože. In nov asfalt v vasi. Ni mi bilo jasno ali je bila kraljica že tukaj in so jo njeni vrtnarji in vrli občinski možje že dobili po prstih zaradi neurejenosti ali pa bo šele prišla in se hočejo še posebej izkazati. 
Ugreznjeni vrt
Kakorkoli že, mi se nismo prav nič izkazali, čisto brez potrebe se je zaiskrilo in slaba volja nas je spremljala na poti proti Sønderborgu. Ko sem se ustavil na Dybbøl Banke ni hotel nihče ven. Tako sem se sam sprehodil do mesta, kjer so Danci davnega 1864 pogoreli v obrambi pred Prusi. 
Lokvanj
Ti so jih gladko povozili, kar niti ni čudno, saj je bila danska obramba kot ementalec. Ravno na vrhu prelaza je stala utrjena postojanka, kjer pa so od dvanajstih topov, ki so jih imeli, lahko koristili zgolj štiri. Torej je bil neuspeh zagotovljen. Sprehodil sem se do mesta fijaska, šel mimo mlina in muzeja in nato v avtodomu zagrozil, da ne grem nikamor, če se volja ne popravi. 
Dybbøl Banke
Odziva ni bilo, jaz pa sem kljub izrečeni grožnji sedel za volan. Spustili smo se v mesto Sønderborg, brez težav našli parkirišče ob gradu. Maja se je počasi odtajal, tako da sem lahko namignil, da bom skočil na most, ki povezuje otok Als s celino. Tam sem se namreč želel slikati. 
Prehod za jadrnice
Ko sem prisopihal skoraj do obcestne kamere, se je zaslišalo zvončkljanje, spustile so se zapornice in cesta se je meter ali dva pred menoj začela dvigovati. Jadrnice, ki so na ta trenutek čakale na obeh straneh, so se zapodile skozi ožino. Še malo in že se je cesta znova spuščala, dvignile so se zapornice, znašel sem se na sliki. 
Sønderborg Slot
V avtodomu me je čakalo kosilo. Palačinke. Njami. Potem pa smo se družno vsi odpravili na sprehod. Najprej smo se ustavili pri ribiču, ki je ob svoji barki prodajal liste. Nato pa šli okoli gradu, in na obali opazovali neuspešne ribolovske poskuse treh mladenk. No ja, so pa vsaj nasmejale sebe in tudi nas, opazovalce. 
Konjenik
V grad tokrat nismo šli, muzej bi zanimal zgolj Živo, pa še to ne pretirano. Rajši smo se po promenadi sprehodili do cerkve, si jo ogledali, nato pa vrnili do avtodoma. Cincanja ni bilo preveč, ura ni bila več zgodnja, čakalo pa nas je še kar nekaj kilometrov do cilja pri mestecu Soltau. 
Promenada
Težav ni bilo, našli smo pot do avtoceste in nato po njej nadaljevali do meje. Na svidenje Danska, smo zagotovili, nato pa v Nemčiji peljali proti Hamburgu. Ustavili smo se zgolj zaradi točenje goriva in priprave hitre juhe. Zastoji, ki so jih obetali v velikem pristaniškem mestu, so ob našem prihodu izzveneli, še nekaj deset kilometrov in že smo bili že zelo blizu končnega cilja. 
Sønderborg
Le še en postanek, moj sprehod do jezera v bližini in nato blodenje po gozdu. Končno sem obupal, se nekoliko nejevoljen vrnil do avtodoma in peljal proti parkirišču Heide parka. Tam nas je naslednji dan znova čakala zabava. 

HEIDE PARK – 18.8.2012 – Zgodnje jutro. Komaj nekaj po tistem, ko se je zbudilo sonce, sem že sedel na kolesu. 
Vzpon na Colossosa
V mestni okolici sem iskal škatlice, nekatere skrite zelo domiselno, druge nič posebnega. Ko sem našel še zadnjo, pri Johanovi cerkvi, sem brcal nazaj proti izhodišču. Okoli nas je bilo nekaj avtobusov in še prihajali so. Sam sem pozajtrkoval, nato pa že priganjal. Ura je bila skoraj deset. 
Gremo že dol!
Z dekleti smo odšli do vhoda, se zgužvali noter in pohiteli proti Colossosu. Tega so dekleta izbrala za prvi cilj in ob tem že zagotavljala, da raznorazni divji vlakci danes ne pridejo v poštev. Ker hočeta iti bolj na izi. Meni je bilo seveda prav. 
Divji zavoji
Najprej sva se po svetovnem rekorderju spustila midva z Ajdo, nato pa še Maja in Živa. Tako smo lahko slikali eden drugega. Po gorskem raftingu smo šli na počasni Monorail, ki nas je popeljal po parku, nato pa obiskali razgledni stolp. Na Niagari je bila kar gneča, na ToPiLauLa pa nič. 
Juhej, fajn je b'lo!
Streljanje z vodnimi topovi je zanimivo seveda tako za starejše kot mlajše, da smo bili kar mokri, je bilo všteto. Po prvi vožnji sva se okoli nekajkrat odpeljala sama z Živo, Maja in Ajda sta šli namreč na čisto drugačno ladjo. Ponorelo. Ura je bila blizu dvanajste, zato je Ajda navijala za predstavo o spopadu med gusarji in francozi. Seveda ji nismo odrekli tega veselja.
Slapovi
Preostali smo šli najprej do Heide Park Expressa, ki nas je popeljal po parku, nato pa gledali zaključek predstave. Sam sem ob tem kinkal, zgodnje vstajanje je pustilo nekaj sledi. Šli smo še na mali monorail Panoramabahn, nato pa na trati v parku naredili pravi piknik. Pred njim je Živa izvlekla žabice, ki so ji zagotavljale malo nagrado, po njem pa nekoliko večjo. 
Visoki pogled
Obeh pliškotov je bila zelo vesela, to je bila njena nagrada za obnašanje na poti. Zagotovilo, da bomo danes počeli vse bolj na izi je veljalo še naprej. Tako smo se šli peljat z obema pravljičnima ladjicama, se nato vsaj nekoliko zavrteli na Grottenblitzu, dekleta pa tudi na bolj južnoameriških vrtiljakih. 
Predstava zabava
La Ola, Aqua Spin, El Sol mene niso pritegnili, raje sem konkretno kinkal na robu pred vhodom. Presneto. Spet kratka noč pa to... Dekleti sta odhiteli gledat še drugo predstavo, midva z Majo pa sva le hotela svojo dozo adrenalina in sva se po nekaj odločanja postavila v vrsto za Desert Race. Pa so kmalu sporočili, da je prišlo do okvare. 
Počasna ladjica nas vozi po parku
Nekoliko sva še čakala. Ko pa jim je eno vožnjo s praznimi vagončki sicer uspelo izpeljati, pri drugi pa se je vse ustavilo še pred prvim zavojem, sva vedela, da danes pospeškov ne bo več. Na raftingu je bila ravno tako gneča, zato sva se vrnila po dekleti. Ki pa sta bili po nekaj medsebojnega zbadanja in nagajanja kaj slabe volje. 
Vožnja s hlodom
Tako sem kar sam odločil, da gremo kupit posterja, ki si ju je želela Ajda, nato pa nam Maja prinese pijačo. Tisto, ki smo jo imeli s seboj, smo namreč popili kot gobe. Je bil le vroč in sončen dan. Z dekleti sem odšel na vožnjo s kanuji. Vrsta je bila dolga kot kurja čreva. Tako je Maja prisopihala nazaj, ko smo bili šele na polovici. 
Pirati napadajo
Nam je zgolj podala pijačo, pa se je uslužbenec že začel razburjati. Nič vrivanja. Ja, ja, saj vemo. Nas je pa zato slikala, ko smo se vozili okoli in na koncu oddrveli po strmini do velikega pljuska. Odločitev, kam naprej, je bila sedaj jasna. ToPiLauLa. Le Ajda je šla na ponorelo ladjico, nato pa prevzela vlogo uradnega fotografa. 
Kdor ni z nami, ga čaka strašni konec...
Mi trije, z Majo in Živo, pa smo se prelevili v prave gusarje. Sedaj so tudi topovi na obali delovali in to je bila prava pomorska bitka. Ki smo jo trikrat ponovili. Špricali smo vse, ki so bili v dosegu, ne glede na to ali so nam vračali nazaj z isto mero ali zgolj špancirali mimo. 
Sredi bitke
Nato pa se odločili nekoliko obračati po vetru, odvrgli smo svoja gusarska oblačila in prevzeli napad na obali. Učinkovito. Jaz sem zgolj vrtel kolo in s tem pumpal vodo, Živa pa je usmerjala curek. To je bilo zabave. Zmaga na polni črti. Juhej. Ko se je mimo odpeljala še zadnja ladjica danes, je bilo zabave konec.
Divja borba
Pomahali smo Heide parku in se premočeni do kože vrnili do avtodoma. Jaz sem se v novih oblačilih odpeljal proti mestecu Soltau, tam poiskal nekaj škatlic, nato pa nabasal nahrbtnik do zadnjega kotička v lokalni trgovini in poganjal pedala proti domu. 
Boj na življenje in smrt
Maja in Živa sta med tem igrali badminton, po moji vrnitvi pa sva si z Živo podajala frizbi. Dokler ni bil čas za delček večernega filma, tuširanje in spanje. 

SEA LIFE HANNOVER, POT PROTI JUGU – 19.8.2012 – Zjutraj smo se počasi pripravili za odhod. Tako počasi, da je možak, ki je pobiral parkirnino že prišel naokoli. Še dobro, da imamo parkiranje zastonj. V Soltavu smo znova naredili analizo lokalnih črpalk in nato po tradiciji pristali na Jetu. 
Vrtovi Herrenhäuser
Potem pa že šibali po avtocesti proti jugu. S postankom za zajtrk. In še kaj. Skozi Hannover nas je navigacija peljala čisto brez težav, parkirali smo na znanem parkirišču pri vrtovih Herrenhäuser. Vročina je pritiskala, veseli smo bili, da so bližnja drevesa dajala vsaj nekaj sence. 
Sea Life Hannover
Za ogled vrtov ni bilo nobenega navdušenja, v en glas so se dekleta odpovedala hortikulturnim užitkom. Jah no, kaj se more, saj smo si jih res ogledali že pred dvema letoma. Smo pa ponovili ogled Sea Life centra. In ni nam bilo žal. 
Nenavadni želvak
Sprehod mimo domačih rib, krapov in ščuk, nato pa seveda eksotika z Nemom in njegovimi prijatelji na čelu. Klasika. Poseben del je namenjen želvam. In želvakom. Eden mi je bil v glavo presneto podoben. Matr, in potem razlagajo, da izhajamo iz opic. Kakšna zmota! 
Ribja zalega med koreninami mangrov
Ribe z debelimi očmi med koreninami mangrov niso bile voljne skakati iz vode, čeprav se je nam žogica za golf, ki je nihala nad bazenčkom, zdela zadosti zanimiva. Smešni črvički, oranžno bele barve, so pokukali iz svojih lukenj. Kot bi ušli iz risanke. 
Koralni svet
Korale raznih barv, razstavljene kot na prodajnih policah. In še ena velikanska želva. Že smo prišli v tropski vrt, med piranje, krokodile in bujne palme. Ko smo se vzpeli na razgledno ploščad, smo mislili, da nas bo kap. Vročina, ki je bila že zunaj neznosna, se je tukaj zbrala prav pod streho. Varovalna ograja je bila tako vroča, da se je nisi smel dotakniti. 
Taprava želva
Dekleta so med sprehodom reševala kviz, pogledali smo si tudi film o kitih in njihovem oglašanju. Potem pa pri izhodu že izpolnili svoje podatke, oddali rešene kvize in firbcali po trgovini. Na koncu smo kupili zgolj sladoled, saj smo si ga na tako vroč dan še kako zaslužili. Ravno do avtodoma smo ga polizali, nato pa že iskali pot iz mesta. 
Iz mene že ne bodo čevljev delali...
Pa ni šlo tako gladko kot ob prihodu. Navigacija me je namreč hotela peljati skozi center mesta, kar pa bi ne bilo, glede na omejitev za nekoliko starejša vozila, ravno pametno. Zato je bilo treba naokoli. Malo sem se zanašal na spomin, malo na obcestne table, navigacijo sem pogledoval le postrani. 
Tropski vrt
In se tako ob povsem običajni meri penjenja in razburjanja končno izvil iz mesta na avtocesto. Sedaj je navigacija znova sodelovala, peljali smo proti jugu, naš cilj je bila Fulda in pod njo zavoj proti Nürnbergu. Postanki so bili obvezni in zanimivi. Ena izmed škatlic je bila v hotelu za insekte. 
Svet meduz
Druga na robu gozda. Čudovit razgleden travnik je pripeljal do njega. Toda med robom gozda in travnikom je bil nekaj deset metrov dolg in kakšen meter širok bel trak. Posranci so tukaj uživali v svoji smrdeči dejavnosti z razgledom. Na srečo je bila škatlica zadosti daleč, da ni bilo nevarnosti, da bi stopil na kakšno mino. 
Čas za knjigo
Od prvotne ideje, da bi ob preobilici časa zavili še do centra Nürnberga, ni ostalo nič. Ura je bila že daleč prepozna, znočilo se je, še preden smo odbrzeli mimo njega. Z Majo sva se po nekaj tuhtanja odločila, da pogledava za kakšnimi brezplačnimi počivališči v bližini avtoceste. Spanje na prenatrpanih in hrupnih avtocestnih nam res ni več dišalo. 
Avtocesta proti jugu
Tako smo okoli polnoči kakšnih sedemdeset kilometrov nad Münchnom zavili na veliko parkirišče ob manjšem kraju. Tam je bilo parkiranih že kar nekaj avtodomov. Pripravili smo vse za spanje, dekleti sta zlezli v postelji in tudi Maja se je kmalu preselila v deželo sanj. Samo jaz sem še nekaj bluzil pokonci in se daleč prepozno, skoraj prezgodaj, odpravil v posteljo. 

SEA LIFE MÜNCHEN, POT DOMOV – 20.8.2012 – Zjutraj smo bili zgodaj pokonci, nafta v mestecu se mi je zdela predraga, gremo dalje. 
BMW stolpnica nasproti Olimpijskega parka
V Münchnu sem peljal do olimpijskega parka in zapeljal v že znano ulico. Znova smo brez težav parkirali za cesto, tokrat je bilo nekaj treba odriniti tudi cesarju, saj je bil ponedeljek in tako parking plačljiv. Prenesel sem še nekaj slik, dekleta pa so med tem v bližnjem kiosku nakupila pijačo. 
Vetrnice
Sea Life je bil že odprt, torej pohitimo! Po fotki na začetku smo se spravili do akvarijev z domačimi ribami. Kot bi stal v kakšni gostilni z malo bolj založeno ribjo ponudbo. Nato pa šibali mimo morskih vetrnic, Nemota in njegovega očeta, morskih zvezd. 
Nemo in prijatelji
O eni izmed njih smo si ogledali tudi risanko, v premoru med dvema pa slišali grozljive podatke o industrijskem ribolovu. Halo! Dajmo ribiči, malo zabremzajte. Hobotnica, morski konjički, murena. In na koncu želvi in morski psi, ki so krožili okoli velike makete trojanskega konja. Zanimivo. Toda tudi konec koncev delno že videno.
Hobotnica
V trgovini smo se ustavili toliko, da je Živa zapravila še zadnji evro potovalne žepnine, nato pa smo že krožili po okolici olimpijskega parka in med številnimi gradbišči iskali kakšno nekoliko cenejšo črpalko. Seveda je bila poraba pri narejenih kilometrih ravno takšna, kot je bil prihranek, je pa živčnost ob kroženju po mestnih ulicah zamenjal užitek ob zavedanju, da sta evro ali dva ostala v denarnici. Torej se je končno vse poravnalo, zakaj bi se torej sekiral. 
Morski konjiček
Peljali smo proti jugu, se dokaj uspešno izognili zastoju le malo pod Münchnom, nato pa brez težav vozili proti Salzburgu. Na enem izmed počivališč smo naredili kosilo, jaz sem med njegovo pripravo ugotavljala, da pred pajki nimam nobenega strahu, polnega želodčka pa tudi, da je v bližini celo veliko jezero. 
Slovo od podvodnega sveta
Ko smo prispeli v Avstrijo, smo se počutili skoraj že kot doma. Seveda je bilo nekaj postankov obveznih. Z nekaterih počivališč so se nam odprli res zanimivi razgledi. Sprehodili smo se tudi do sončne ure, ki je nekaj posebnega. Kraji so brzeli mimo nas. Zanesljivo zanimivi, toda danes nas je zanimal samo eden. Domači. 
Hohenwerfen
Kot bi se nas navzelo geslo plastificirane kartice, ki smo jo kupili dan poprej. Home Sweet Home. Skozi karavanški tunel smo pribrzeli v domače kraje, le nekoliko kasneje pa sem že parkirali na domačem dvorišču. Dvotedenska pustolovščina se je tako zaključila.
Ura je čas za domov...

Ni komentarjev:

Objava komentarja