Nastopili so dnevi, ko se botra zima začne poslavljati. Toplota vzvalovi suhe bilke, potegne s svojo čudodelno roko po senožetih. Skromni cvetovi na kopninah prinašajo pomlad, snega je na prisojah zgolj še za usihajoč spomin. Mraz beži tja pod oblake, upanje se budi.
Ravno pravi čas torej, da si pretegneš ude in preženeš zaspanost. Na mladem obrazu se kaže volja, odločnost potegne za seboj tudi stare kosti. Dvomi se razpršijo, sneg drsi pod smučmi, kjer ga zmanjka, navdušenje kar skoči čez. Rdečina prebujajočega dneva je kratkega daha, svetloba ostreje začrta sence.
Iskanje najboljših prehodov ima sprva pravi pustolovski pridih. A od prvobitnosti je ostalo bore malo. Ob zvijanju pod žičnatimi ograjami in skakanju čez bodečo žico sva se tega še kako dobro zavedla. Na robu travnika sva se izvila iz prisilno začrtanih meja, ledena pot je peljala navzgor.
Hoja po sledi tisočerih ni pravi izziv. Toda vijuge življenja so muhaste. Ko ni moči za samosvojo pot, je dobro stopiti v gaz. Zlijejo se utripi mnogih src, v prsih junakov bijejo kot eno. Prej ali slej nas klic zvedave nravi usmeri tja, kjer sneg pod nogami škriplje, veter kuštra lase in je žvrgoleč klepet namenjen zgolj nam.
Samotna gaz se vzpenja proti sanjam. Znamenja so poznana, budijo spomine in pomežiknejo, koliko globokih vdihov je do najlepšega razgledišča. Ropotajoči pogruntavščini za pomoč pri vzponu sva se danes le posmehnila. Preskok k sosedom bi bil povsem nepotreben, domača pot je bila neprimerno bolj vabljiva. Zložno se vzpenja, ravno prav, da se dih umiri.
Kratek je bil postanek pri klopi. Kratek pogled proti dolini, nad Tamarjem je skalni val pljuskal proti nebu. Na vrhu so naju dva vabile tri dežele. Vsaki sva namenila enak čas, si ga vzela tudi za sebe. Nato pa sledila konicam smuči navzdol. Zvijale so se, hitele, midva pa plesala z njimi.
Na mestu ali dveh je pomladna sapa pot le preveč obliznila. Da bi ne ropotalo, sva snela smuči in meter kasneje spet drsela. Preskočila sva na senožeti in ujela lepe zavoje. Kdo bi si mislil, da bo vse tako hitro za nama.
Še zadnji pogled nazaj. Tisti, ko pogledaš na prehojeno pot, potem pa zapreš oči in s preostalimi čutili toliko bolj zajameš spomin. Za čas, ki počasi prihaja, za trenutek, ko bo preteklost vse, kar še imaš.
(Rateče-Peč)
 |
| Jutro |
 |
| Nad nekdanjim mejnim prehodom |
 |
| Ujetnica |
 |
| Na gozdni poti |
 |
| Na Peči |
 |
| Pod Tromejo na razcepu poti |
 |
| Skok čez goščavo |
 |
| Če znaš iskati, najdeš! |
Ni komentarjev:
Objavite komentar