nedelja, 06. februar 2011

Viševnik, nekega jutra...

Saj vem. Zime ne mara vsakdo. Mraz je, dan kratek, sneg nam lahko povzroči toliko nevšečnosti. Kopica razlogov, da niti nosu ne bi pomolili skozi duri. Kaj šele, da bi se podali nekam, kjer vetrovi zavijajo okoli vogalov strmih sten, jutranji zrak reže v obraz, beline pa je toliko, da je svet okoli ves tuj. 
Noč se poslavlja
Potem pa izpod neba pripleše nagajiva snežinka. Ujame se nam na dlan. Pogledamo jo od blizu, v njeni enostavnosti zagledamo vso zapletenost svojega obstoja. Ko se počasi topi, nam postane jasno, da sami ustvarjamo vogale, ostre špice in razdrapane grape v naših srcih in srcih drugih. Ker se slepimo, pozabljamo, prizadenemo. Dnevi nam minevajo, bolečina pa ostaja. 
Jutro nad Pokljuko
Bivanje smo si tako zavozlali, da se velikokat zdi klopčič povsem nerešljivo zadrgnjen. Kaj storiti? Kje najti pravo nit? Začetek? Treba je vzeti pot pod noge. Takrat ko snežinke zabrišejo vogale, pokrijejo špice in zapolnijo grape. Ostrine ni več, vse je belo. Kot bi pobožala nežna roka. Veter pa nam šepeta. Obstajaš… 
Naj bo...dan!
Dan se je rojeval pod Zlatimi vodami. Prva zarja je nakazovala, da prihaja svetloba. Neslo me je višje, na perutih pričakovanja. Drobni kristali so zasijali. Previdno, je nekaj šepetalo. Nižje doli je korak obstal. Pogled proti vzhodu, ukraden spomin. In vzdih. Duša bi hotela, toda telo je trudno. Korak za korakom, dan za dnem. Vedno višje. Ni odnehal. 
Viševnik
Pomežiknil sem mu, potem pa stopil iz temnega žleba. Vse se je zlatilo, radostno je srce vriskalo. Prelest trenutka je bila zapisana minljivosti. Sončne žarke je popilo oblačno nebo. Vzpon pod Plesišče, obrat v smeri vrha. Sledi, ki so jih pisale neke druge usode. Tuje, a na nek način tako domače. Mraz si jih je vtisnil v spomin. 
Oblaki so popili svetlobo
Sledim jim, sigurno pridejo prav. Zakaj torej ne bi? Dih je enakomeren, utrujenosti ni. Srečanje je hitro, zgolj nekaj besed in tisti nepogrešljivi - srečno. Opozorilo je vedno dobrodošlo. Nikogar več ni, ostajam sam. Sam? Kakšna samovšečnost... 
Skala in opast
Na grebenu, pri skali, je opast. Pot je varno speljana nekoliko nižje. Še malo naprej je čas za odločitev. Ta je bila morebiti sprejeta že davno prej. Pa se tega šele sedaj zavem. Smuči ostanejo na tanki meji med strmim sneženim pobočjem in prepadom. Čakajo. 
Tri-glav
Nekaj trenutkov za varnost. Vedno bi si jih moral vzeti. Kako plehak je izgovor, da ni časa. Še bolj, da je edina vez med tostranstvom in večnostjo po neki neumni igri usode obležala daleč stran. Zakaj? Korak je zanesljiv, sem in tja popraskam skale. Ob žigu padem na kolena. Poklon in zahvala. 
Mračna Pokljuka
Nato se sučem. Okoli svoje osi vpijam bogastvo pogleda. Spomini in želje, hrepenenje, upanje, da to kdaj deliva. Nekaj minut lovim podobe. Shranjujem jih v misli, poleg pletem čudne, samo meni razumljive verze. Nato spregovorim o najbolj običajni, plehki temi. Oblakih, ki ljubosumno čuvajo sijaj. Ne pomislim, da morebiti čuvajo zgolj nas. 
Boj med svetlobo in senco
Srečno. Se spustim do smuči, jih prenesem čez ledeno, za stopinje široko gaz in loveč ravnotežje kot izurjen vrvohodec snemam in natikam, se pripravljam. Maham navzdol. Sporočilo, ki kot odmev prijadra do mene, je jasno. Za danes bo dovolj. Previdno drsim, z vsakim zavojem je smelosti več. Izkušnje prinesejo mejo. Do nje je varno, preko, nič več. 
Mesto za vrvohodce
Proti sedlu pod Plesiščem sva že dva. Pravi rodeo. Za mene kar zabavno, za vsakogar pa to ni. Samotno jutro se je že poslovilo. Po pobočjih je lezlo vse več dvonogih mravljic. Iskali so svoj košček samote. Toda ura je bila za uspeh že vse prepozna. Nisva se obremenjevala s tem. Uvijala sva navzdol, iskala najboljše prehode. 
Družba
Kolona je komaj zagrizla v breg nad žičnico. Skuštrane glave so naju presenečeno, skoraj malo prestrašeno, gledale, ko sva kot raketi švignila mimo. Zavoji so se iztekali, dogodivščina se je zaključevala, gora ostajala zadaj. Srečujeva se, ločujeva, vedno me sprejme malo drugače, prinese novo veselje. Jaz ji ga skušam vračati, po najboljših močeh. 
Smučišče
Domišljam si, da sva si blizu. A zanjo sem le utrinek, ki zasije in izgine. Nepomemben prah, ki ga veter potegne čez njene grebene. Pa nič zato. Za oba je bil trenutek edinstven. In vredno ga je bilo živeti. Skupaj. Kajneda, prijatelj… 
(Rudno polje-Viševnik)

Ni komentarjev:

Objavite komentar