Nikoli zadosti

Jaz sem imel čas. Tomaž je imel čas. Ali pa sva si ga enostavno vzela. Čas je tako ali tako dobrina z zelo relativno vrednostjo. Ne le znano dejstvo, da se včasih vleče kot bi ga nekdo namerno raztegoval, drugič pa komaj uspeš zaznavati trenutke, ki letijo mimo. Pomembno je tudi, katere oči gledajo njegov tek. Če grem smučat, s prijateljem, mi čas kar beži. Tistemu, ki ni z mano, pa me morebiti čaka, pa se vleče. 

Pri balvanu

Ja, čas je res nenavadna dobrina. Verjetno ima res vsakdo vnaprej določeno število časovnih enot, recimo ur, v svojem življenju. Usoda. Če bi malo predelal uspešno reklamo enega od lokalov s tipično slovensko hrano (čevapi&Co), se ure, preživete na turnem smuku, ne štejejo v ta zbir. Itak. Kakorkoli. 

Tomaž v "akciji"

Parkirala sva pri balvanu. Ker je Tomaž hotel stopiti praktično iz avtomobila na sneg, sem avto še malo popravil, sedaj je bil res dobesedno na dosegu roke. Prečkala sva plazove pod vzhodnimi obronki Begunjske Vrtače, ti še omogočajo vzpon od avtomobila. Le na skalne mine je treba že malo popaziti, zagotovo jih bo vsak dan več. 

Servisna pot

Vzpela sva se do servisne poti, ki je dva dni po mojem zadnjem vzponu že kazala posamezne kopnine. Ki pa se jim je še dalo izogniti. Vreme je bilo kar v redu, vrhove Begunjščice so sicer zastirali oblaki, nad Trianglom pa se je videlo tudi nekaj modrine. Nasproti koče na Zelenici so vojaki preizkušali razne vrvne tehnike, ni naju pretirano zanimalo, kakšen makrame bo nastal. 

Na Zelenici

Šla sva naprej, čez prvo strmino, kjer so kopne flike vsak dan večje, naprej do roba in po grebenu skoraj do najvišje točke. Sam sem nekaj metrov pred vremensko postajo snel smuči, snega ni bilo več, pomlad ga je polizala. Tomaž je lezel z druge strani, za trenutek sem se kar malo zbal, da se bo prekucnil navzdol. 

Pod vršnim grebenom

Pripravila sva se, odsmučala z vrha. Smuka je bila spomladanska, sneg pravi gnilec. Porinila sva se mimo koče, nadaljevala proti plazu, tam našla jezik, ki je omogočal nekaj solidnih zavojev. Peljala sva mimo koče Vrtača, zavila nad zadnjo strmino na plazove in se po njih, na mestu ali dveh že malo na silo, prigoljufala do parkirišča.

Do vrha ali nič!