Zadnjič?

Triangel. Hrib vseh hribov. Pa naj si misli kdorkoli, kar si hoče. Kot je Tomaž že velikokrat rekel in sem tudi na tem blogu povzel, je na nek način čisto korektna tura. Okoli 700 višincev, široka in odprta pobočja nekdanjega smučišča, običajno prav dobra smuka, da o drobižu kilometrov do izhodišča, dobri cesti in velikem parkirišču ne govorimo. 

Flike

Tudi poleti sem bil že marsikdaj ob vremenski postaji na vrhu, pozimi pa seveda vsaj vsak teden enkrat. To sezono je bilo to že devetnajstič, da sem se spustil z vrha. Zadnjič? Kdo bi vedel. Res pomlad prihaja v te konce z dolgimi koraki. Mogoče bo zima še kaj zamahnila z repom? Bomo videli. Toda snega je res vedno manj. 

Zvezno

Spodnje pobočje je skoraj kopno, zato zanimanje za BTC Zelenica upada, danes sem na celotni turi srečal zgolj enega, ki se je ob mojem spustu vzpenjal. Kakorkoli. Ko sem po flikah prvega pobočja prišel do zveznega snega, se je hodilo dobro, zavil sem na servisno pot, pa tudi tam moral, kar na smučeh, prečkati dvoje kopnin. Taklemamo. 

Pod Šentancem

Vzpel sem se do Zelenice, nadaljeval proti grebenu pod vrhom, zadnji zavoj, povsem po levi strani sem prišel brez snemanja smuči do najvišje točke. Nad menoj je bilo oblačno nebo, tudi v smeri Begunjščice se je videlo zgolj pol Šentanca. Le k sosedom je bil kar soliden razgled. Počasi sem se pripravil na spust, odpeljal prav z najvišje točke po ozkem robu nad strmino v smeri severa. 

Triangel

Zavoji so bili prav solidni, malo je bilo treba paziti, da nisem povozil kakšne skale, skorajda skrite pod snegom. Kratek razmislek na razcepu, nadaljevanje mimo koče, zavoj na pobočja pod Begunjščico, uvijanje navzdol, hitro, dobro, uživaško. Vse do zadnjih kopnin na sankaški progi, preko katerih pa je šlo po pameti, z nekaj znanja, izkušenj, poznavanja. Brez večje škode za smuči do parkirišča. Zadnjič? Bomo videli …

Na vrhu