Spet na Svačici

Dan prej mi je Borut namignil, da zjutraj na Ljubelj pride skupaj z Urošem in Rokom. Smer Kosmatica. Na koncu se jih je do mene po nočni menjavi ure kar zgodaj pripeljalo pet. Še Klemen in Mitja. Tudi cilj naj bi se spremenil, gremo nekam nad Ljubelj, je kazal Borut. Meni je bilo prav, Roku malo manj. In ker je vozil, je bilo treba spoštovati njegovo odločitev, da se držimo prvotnega načrta. 

Sedlo

Ena manjkajoča osebna izkaznica na meji ni bila večja težava, pa tudi naraščajoča gneča pri Podnarju ne. Očitno so danes imeli neke vrste tekmo, mi smo ob mizi za prijave zgolj odkimali. Ne gremo pod Vrtačo, temveč na Kosmatico. In tako je veljalo vse, dokler nismo prišli do odcepa poti proti Vgrizevi planini. 

Naša četica koraka ...

Tam je Borut zavzdihnil, da bi šel raje naravnost, Rok je prikimal in nadaljevali smo po bob stezi proti pobočjem pod sedlom. Nad nami je bilo nekaj jasnine, obetali smo si kar lep dan. Špura je bila narejena v redu, le sneg se je vedno bolj prijemal psov. Cokle. Se ni dalo nič narediti. Tudi če si ga odstranil, se je že po koraku ali dveh znova prijel. 

Megla v dolini ...

Klemna je to tako razjezilo, da je smuči pripel na nahrbtnik, šel peš, pa dve serpentini višje ugotovil, da tudi to ni v redu, preveč je drselo. Okoli nas so se začele gostiti megle, zagrnile so modro nebo. Očitno je bila na sedlu kontrolna točka, obrat za sodelujoče na tekmovanju. Mi smo nadaljevali naravnost navzgor, proti grebenu Svačice. 

Megla vse okoli nas

Urošu tisti manjkajoči »š« kar ni dal miru, dokler ni ugotovil, da ima vrh tudi drugo ime. Belščica mu je bila veliko bolj domača. Smuči smo pustili na robu snega, odšli do vrha. Na grebenu je bila kar gneča. A niti slučajno tako velika, kot je bila ob našem spustu na pobočjih pod sedlom. Očitno je ta organizirani vzpon priljubljen, vzpenjale so se cele kolone turnih smučarjev. 

Borut na vrhu

Mi smo obvozili trak, zavijali navzdol, peljali desno od skal, prečili snežišča. Se smejali Uroševim pripombam, za marsikaj so bili očitno krivi pini na mojem okovju. Potem ko nas je oblajal pes ene od udeleženk, smo nadaljevali po bob stezi, preko travnikov, vse do Podnarja. Sneg je bil še pomrznjen, zato je prav dobro letelo. Še pivo ob avtu, potem pa smo se že peljali nazaj proti Ljubelju.

Uroš smuča navzdol ... brez pinov